Nadaljevanje iz: Maksimilijan Šimenc, Vrhpolje, Kamnik, partizani [2]

Zanimiva je izjava, ki jo je leta 1974 proti Maksu Šimencu dal Franc Podstudenšek - Rok, ena ključnih oseb v zadevi Šimenc: »Z ozirom na željo občinskega odbora Zveze borcev NOV Kamnik izjavljam v zadevi Šimenca Maksa, da je bil v pozni jeseni 1942 v skupini dezerterjev na Menini planini, katere iniciator in organizator je bil pok. Bodlaj Franc iz Stahovice. On je organiziral in nagovarjal več somišljenikov, da v neki noči se oddaljijo od taborišča partizanov in da se po čim krajši poti približajo orožniški ali gestapovski posadki in se prijavijo z orožjem. Ker smo mi imeli stražo in dežurno službo tudi v taborišču podnevi in ponoči, smo nekako zasledili, da Bodlaj Franc in njihovi somišljeniki ponoči hodijo eden do drugega iz šotora do šotora in so se o teh stvareh pogovarjali, kako bi se oddaljili. Neko noč sem bil sam dežurni, sem to videl in opazoval, kateri so ti, ki se shajajo. Ta večer so se dolgo časa zadrževali pri tabornem ognju. Ko sem slišal, o čem se pogovarjajo, sem šel takoj v šotor h komisarju Berlecu Nacetu in Mihetu, komandirju čete /Pestotnik Tine - Miha/ ter jim povedal, kaj se dogaja. Takoj sta se dvignila in določeno je bilo, da smo pojačali stražo okrog taborišča. Istočasno pa se je zbralo nekaj starejših partizanov v sestavu vodstva in se je posamično zaslišalo te ljudi, ki so nameravali pobegniti. Prvi je bil mlajši Pavlin Ivan, 'Polonca', in še nekateri drugi. Zaslišani so bili in čim smo videli o čem oni nameravajo, kar bi bilo velik moralni udarec za borce, ki se niso nameravali predati okupatorju in nikomur drugemu. Zaradi tega jih je takoj sodišče, ki je bilo imenovano posebno za ta primer, obsodilo na smrt. Med obsojenimi dezerterji je bil tudi Šimenc Maks. Obsojeni so bili na smrt z ustrelitvijo in obsodba je bila izvršena.

Z ozirom na to, ko žena in otroci sedaj želijo obnovo postopka za rehabilitacijo, smatram, da je to nemogoče z ozirom na to, ker je bil Šimenc v skupini dezerterjev ozir. bi bil poznejši izdajalec. Izjava je podana v pisarni ZZB NOV Občine Kamnik.«

Maks Šimenc mlajši s sestro pred vojno. Očeta so jima septembra 1942 umorili kamniški partizani.

Morda je ostro protestiral zaradi ustrelitve štirih »dezerterjev«

Podstudenšek je v tej izjavi govori, da je bil osebno vpleten v umor Maksa Šimenca. Tisto o »obsodbi« in njeni »izvršitvi« je seveda neresno. Podstudenšek je imel leta 1974 očitno takšno sposobnost prerokovanja, da je zapisal, da bi Šimenc »bil poznejši izdajalec«. Glede na to, da so ostale štiri ubite »dezerterje« borci po vojni napisali na svoj spomenik v Stahovici, Šimenca pa ne, in da so bili sposobni o Šimencu še desetletja po vojni govoriti in pisati hude izmišljotine, napeljuje na sklep, da se je za Šimenčevim umorom skrivalo vse kaj drugega kot pripisana mu »dezertacija«. Morda celo to (to je seveda domneva), da je ostro protestiral zaradi ustrelitve štirih »dezerterjev«, zaradi česar so se nad njim znesli z umorom. Ubili so ga namreč hkrati ali pa hitro po uboju četverice.

»Moj spomin pa iz leta v leto bledi«

Jeseni 2000 je Maks Šimenc Francu Podstudenšku napisal tri pisma, v katerih ga je prosil za pojasnilo o umoru očeta. Podstudenšek mu je v dveh pismih odgovoril, »da je od 2. svetovne vojne preteklo že toliko časa, moj spomin pa iz leta v leto bledi«. O Šimencu se ni spomnil nič, kot da ni obstajal, zato njegovemu sinu tudi o vzrokih za njegovo smrt ni mogel napisati nič. Potem ko je leta 1974 dal o Maksu Šimencu nadvse obremenilno izjavo, z zgodbo v kateri je nastopal tudi on sam, je nato v dveh skrbno napisanih odgovorih napisal, da se Šimenca sploh ne spomni. Bilo bi čudno, če ne bi šlo za navadno sprenevedanje. Očitno Podstudenšek ni vedel, da je imel Šimenc kopijo njegove izjave iz leta 1974. Toda Maks Šimenc je imel tudi izjave Podstudenškovih soborcev o tem kakšna je bila njegova vloga na Menini planini leta 1942.

Laganje skozi podrobnosti

Precej podobno izjavo proti Šimencu je leta 1974 dal tudi Ivan Burja - Tomažek. Pri obeh izjavah, Podstudenškovi in Burjevi, je zanimivo, da je vsak zase trdil, kako je vodstvu enote prijavil skupinico »dezerterjev«. Očitno je, da je bila zgodba izmišljena, pri čemer so bili režiserji tako površni, da niso opazili, da sta jo obe »priči« ponavljali tudi v podrobnostih, ki niso logične. Čeprav je imel Šimenc že zelo dolgo informacije iz več virov, da naj bi njegovega očeta ustrelil Franc Podstudenšek - Rok, se je spomladi 2004 kot eksekutor javil še Ivan Burja. In to kar sam od sebe. Prav zanimivo. Preko znanca je Šimencu sporočil, naj se oglasi pri njem, da mu bo to povedal.

Ali mislite, da sem ga jaz ubil?

Ko je Franc Podstudenšek leta 2000 odgovoril na Šimenčevo pisno prošnjo, da mu pojasni resnične okoliščine očetove usmrtitve, se je sprenevedal, da se Šimenčevega imena ne spomni »saj smo imeli takrat vsi le partizanska imena«. Ko mu je Šimenc odpisal, da je bilo očetovo partizansko ime Šugor, pa mu je odpisal: »Sedaj, ko ste mi povedali partizansko ime vašega očeta Šugor, se spomnim za koga gre, toda resnično ne vem kaj in kako se je z njim dogajalo, saj vam povem, da sem bil zelo malokrat nepretrgoma s četo na enem kraju in ne vem kako, da od mene pričakujete, da bi vedel natančno vse, kar se je ves čas dogajalo s posameznimi borci iz čete v kateri je bil vaš oče. Povedal sem vam že, da sem veliko časa preživel na Dolenjskem in Štajerskem.«

O junakih ali slabičih govori le odnos do resnice

Nekaj naprej pa je vzrojil: »Kako naj si razlagam vaše pisanje (navajam): 'Zato vas prosim pomagajte resnici na dan če le veste zanjo!' Potem pa v naslednjem stavku pravite: 'Verjamem pa in vem, da jo poznate'. Kako in na podlagi česa me silite v to, da bi moral poznati nekaj, kar ne poznam? Ali naj si vse skupaj izmislim, da boste končno srečni?? Kdo vam je rekel, da sem ravno jaz ta oseba, ki naj bi vedela vse?? Ali mislite, da sem tak slabič, ali celo, da sem ga jaz ubil??«

Leta 1974, ko je Podstudenšek z raznimi podrobnostmi obremenil Maksa Šimenca, in ko je povedal, da je bil pri umoru Šimenca zraven, je očitno mnogo vedel. Kako je torej s tem »slabičem«? Leta 1974, v najbolj trdih udbovskih časih, pač ni bilo potrebe, da bi bili partizanski junaki slabiči. Takrat so bili največji »junaki«. V času, ki ni več udbovski, v času, ki je čas za resnico, o tem ali je nekdo junak ali slabič, govori le odnos do resnice.

Komunistično »sodišče« je upoštevalo samo priče kamniških »borcev«

Maks Šimenc se je na zavrnilno izjavo republiškega komiteja za vprašanja borcev NOV in vojaških invalidov leta 1976 pritožil. Opozoril je na protislovja in na izjavo Ferdinanda Miheliča, ki so jo interpretirali narobe, v škodo ubitega Maksa Šimenca. 25. marca 1977 je Vrhovno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in v obrazložitvi med drugim zapisalo: »Odločba o zavrnitvi predloga za obnovo postopka z dne 2. 7. 1949 pa navaja v obrazložitvi, da so bile opravljene v postopku poizvedbe in da je po izjavah Janeza Berleca ter Janeza Homarja povsem nedvoumno ugotovljeno, da je bil Maks Šimenc izdajalec, da je bil pri poskusu dezertacije skupno še s petimi, ki so imeli namen pobiti ostale tovariše iz vojaške enote, prijet in po obsodbi na smrt ustreljen.« Sodišče je upoštevalo samo priče, ki jih je predlagala kamniška zveza borcev, med drugimi izmišljotini Podstudenška in Burje torej, tistih, ki jih je predlagal Maks Šimenc pa niso hoteli ne zaslišati ne upoštevati.

Danes seveda vemo, kakšen čas je bil takrat. Bila so 70. leta, ki jih poimenujemo z izrazom svinčena leta, čas, ko je komunistični režim še zadnjič Slovence zadušil s svojim jeklenim ideološkim objemom.

Maks Šimenc leta 1999 na Menini planini na kraju, kjer je bil do leta 1973 zakopan njegov umorjeni oče. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej so ubijali, potem so o ubitih na veliko lagali

Poglejmo, kako so kamniški borci in oblastniki po vojni dopolnjevali svojo laž o vzroku za umor Maksa Šimenca. Leta 1952 so zapisali, da je bil »ubit pri pobegu iz NOV«. Leta 1975 zvemo, da se je Maks Šimenc »kot partizan vključil k tajni izdajalski skupini, ki je organizirala dezerterstvo iz partizanskih vrst in je kot tak bil zasačen pri izdajalski dejavnosti. Spričo tega ga je takratno vojaško sodišče obsodilo na smrt in kazen tudi izvršilo.« Kamniški borci so torej sredi 70. let izumili že »tajno izdajalsko skupino«, ki se ji je Maks Šimenc pridružil, »zasačili« so ga pri »izdajalski dejavnosti«, nakar naj bi ga zato »takratno vojaško sodišče obsodilo na smrt in kazen tudi izvršilo«.

Res so bili pogumni ti naši »borci«, najprej so ubijali nedolžne ljudi, potem so se o njih na veliko lagali, lagali pa so se tudi o nekakšnih »takratnih vojaških sodiščih«, ki da so »sodila« in »kazni« tudi izvrševala. Za »pravno državo« sredi 70. let je morala biti tudi partizanska morilska tolpa iz leta 1942, katere ropanje in umori so bili glavno opravilo, legalistično urejena z »vojaškim sodiščem« ter s tem legitimna. Šele po šestdesetih letih je zgodovinska skupina v okviru Inštituta za novejšo zgodovino sestavila poimenski seznam z vsaj 3.340 Slovenci, ki so jih med vojno kot civiliste ubili partizani. Strašna številka! Le kako so zmogli ubiti toliko ljudi?!

Leta 2024 je ta številka več kot 5.900. Strašna številka.

Neizmerno so ubijali nedolžne ljudi in neizmerno so se lagali

Toda zlobna domišljija komunistov je bila neizmerna. Leta 1977 so Maksu Šimencu pripisali še, da je bil »izdajalec«, saj je »pri poskusu dezertacije skupno še s petimi, ki so imeli namen pobiti ostale tovariše iz vojaške enote, prijet in po obsodbi na smrt ustreljen«.

Že samo iz tega dograjevanja zgodbe vidimo, da je šlo za debelo laganje. In to ne samo navadnih ljudi, ampak tudi sodnikov samega vrhovnega sodišča. Maksa Šimenca je dal ubiti komandir v njegovi enoti Tine Pestotnik iz Palovč iz dveh razlogov, ker ga je pred vojno kot lovski čuvaj prijavil zaradi krivolova in ker je zahteval enake pogoje za vodilne in navadne borce. Zaradi teh dveh razlogov, morda pa še kakšnega več, pa ne le da so ga umorili, ampak so ga tudi umazali z lažnim očitkom, da je bil »izdajalec«, organizator »dezertacij« in na koncu celo sozarotnik v skupini, ki naj bi ubila »ostale tovariše iz vojaške enote«. Poleg tega, da so neizmerno ubijali nedolžne ljudi, so se tudi neizmerno lagali.

Privilegirani »borci« mu niso privoščili niti dinarja

Maks Šimenc je v demokratizaciji Slovenije leta 1990 videl veliko priložnost za rehabilitacijo očeta. Leta 1991 se je obrnil na republiško in občinsko komisijo za raziskavo povojnih pobojev, vendar tudi od njiju dolgo časa ni prejel konkretnega odgovora, saj se je takrat republiška komisija ukvarjala z vprašanji povezanimi z množičnimi povojnimi poboji, pri čemer so primeri posameznikov ostajali v ozadju. Leta 1991 se je obrnil tudi name, da bi objavil njegovo zgodbo, vendar je vse do leta 2004 nisem, ker sem se tudi sam zgubljal v množici drugih, verjetno še mnogo bolj tragičnih in pretresljivih.

19. januarja 1994 je na sekretariat za upravo, referat za zadeve borcev in invalidov NOV Kamnik vložil ponovni zahtevek za priznanje družinske pokojnine po očetu. Sekretar za upravo občine Kamnik je 26. avgusta 1994 izdal zavrnilno odločbo.

Partizanski umori niso bili umori, ampak dobrodelna dejanja

28. aprila 1998 je na podlagi zakona o popravi krivic vložil zahtevo, da se mu prizna status upravičenca po tem zakonu. Januarja 2001 je Šimenčevo vlogo Ministrstvo za pravosodje, Sektor za popravo krivic, Oddelek za izvajanje Zakona o popravi krivic presodil, da za popravo navedenega zahtevka ni ne dejanske ne pravne podlage. Maksa Šimenca so namreč ubili partizani, tega pa za umor in s tem posledično za popravo krivic, ne prizna nobeden od tako imenovanih vojnih zakonov, sprejetih v demokratični Sloveniji. Po teh izrazito diskriminacijskih zakonih partizanski umori namreč niso bili umori, ampak dobrodelna dejanja. Najmanj 3.400 civilistov, ki so jih med vojno ubili partizani, leta 2001 ni imelo prav nikakršnih pravic. Največji zločin v slovenski zgodovini ne le da ni bil zločin, enostavno ni bil nič, ti ubiti ljudje so bili nič, če pa že so kaj bili, so bili po »borčevsko« kvečjemu »izdajalci«.

Na upravni enoti Kamnik je Šimenc 7. februarja 2001 vložil zahtevek za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja po ubitem očetu Maksimilijanu. Upravna enota je 25. maja zahtevek zavrnil. Šimenc se je 18. junija pritožil.

Janez Stanovnik: Vaš oče je bil nedolžna žrtev medvojnega nasilja

Januarja 2004 je Televizija Slovenija prikazala dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani - moč preživetja. Tam je bil med nekaterimi drugimi primeri še danes zamolčanih žrtev partizanskega medvojnega nasilja prikazan tudi Šimenčev primer. V polemiki, ki se je razvila po prikazu dokumentarca, se je celo novo izvoljeni predsednik zveze borcev Janez Stanovnik moral poglobiti v Šimenčev primer. Obiskal je celo kamniško borčevsko podružnico, rezultat pa je bil Stanovnikov dopis Maksu Šimencu 17. marca 2004, v katerem je med drugim zapisal: »Pazljivo sem proučil skrbno zbrani dosje v zadevi Vašega pokojnega očeta Maksa Šimenca st. Na osnovi materialnih dokazov v dosjeju in temeljitega razmisleka o vseh informacijah o okoliščinah njegove usmrtitve, prihajam do trdnega zaključka, da je bil Vaš oče nedolžna žrtev medvojnega nasilja.«

Le kdo je to nasilje izvajal

Stanovnik je v tem sicer zasebnem dopisu Maksu Šimencu, čeprav nosi uradne oznake borčevske organizacije, poleg sintagme »nedolžna žrtev medvojnega nasilja« pozabil napisati tudi, kdo je to nasilje izvedel. Pa menda ja ne spet »nekdo drug«.

Franc Hribar - Lovro, ki je leta 1974 zagovarjal Podstudenškovo zgodbo, je leta 2001 bistveno spremenil svoje izjave, ki jih je Maksu Šimencu dajal prej. Zdaj je izjavil, da je bil Šimenc ubit kasneje kot štirje Stranjani in dodal: »Na povratku v enoto smo se srečali z drugo patrolo, ki ga je likvidirala. Bil je likvidiran brez zaslišanja, torej menim, da tudi brez sodbe.« Hribarjevo novo pričanje oziroma sprememba njegovih prejšnjih izjav je bistveno prispevala, da je Janez Stanovnik lahko posegel po velikodušni potezi svoje ustanove, ki očitno še danes odloča o tem, kdo je (bil) kriv in kdo ne.

Maks Šimenc leta 1999 pred spominsko ploščo v Nevljah pri Kamniku z imeni ljudi, ki so jih ubili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Zakaj so Nemci v Črni ustreli 51 ljudi?

9. julija 1942 so Nemci v Črni pri Kamniku ustrelili 51 ljudi, od tega jih je bilo kar 47 domačinov. Zakaj so storili ta zločin oziroma zakaj so se tako kruto znesli nad nedolžnimi civilisti? Neposredno odgovornost za t. i. talce v Črni, tako kot v vseh drugih primerih po Sloveniji, nosijo bolj ali manj neodgovorne akcije partizanov. V Črni je to bilo zelo očitno. Leta 1981 je v knjigi Semenj v Bistrici okoliščine streljanja »talcev« v Črni opisal Jože Vidic. Če pri njegovem pisanju v tem primeru zanemarimo nenehno uporabo premega govora, kar močno zmanjša dokumentarno vrednost sestavka, potem lahko rečemo, da nam njegova reportaža ponudi največ podatkov o tem, kaj se je takrat dogajalo v dolini Črne.

Tipični partizanski zločin, tokrat celo dvojen

Podrobnosti je Vidicu povedal nam že znani Franc Podstudenšek - Rok, ki je tam doma: »Štab kamniškega bataljona kokrškega odreda je sklenil kaznovati nekatere izdajalce. Naša, Mihova četa, naj bi z njimi obračunala v dolini Črne in v njeni okolici (četa se je imenovala po komandirju čete Tinetu Pestotniku - Mihi iz Palovč v Tuhinjski dolini /.../).« Ponoči na 5. julij 1942 so partizani »zgrabili«, kot je zapisal Vidic, Florjana Pirca in Gustlja Kramarja, ju ubili ter njuni trupli pustili ležati ob cesti v Črni, ki vodi proti Črnivcu. Nad cesto in tam ležečimi trupli so postavili zasedo. Enoto je vodil Matija Blejc - Matevž, kasneje so ga razglasili za »narodnega heroja«. Ko so se tja pripeljali Nemci v dveh osebnih avtomobilih, so partizani po njih streljali. Ubili so tri nemške policiste, več orožnikov pa ranili, uničili so tudi oba avtomobila.

S svojo »akcijo« je zakrivil smrt staršev in dveh sestra

Maščevanje Nemcev je bilo kruto. Ko so se fantje in možje v nedeljo v Stahovici zbrali na vajah vermanšafta, so jih Nemci aretirali in odpeljali v Kamnik. Tam so jih 51 odbrali, odpeljali na prizorišče partizanskega napada v Potokih v dolini Črne in jih ustrelili. Večinoma je šlo za delavce v rudniku kaolina v Črni in okoliške kmete. Med aretiranimi in ustreljenimi sta bila tudi oče in mati ter sestra Franca Podstudenška - Roka, ki je imel pri obeh partizanskih akcijah v Črni pomembno vlogo. Toda nemško maščevanje je bilo še hujše. Aretirali so tudi sorodnike ubitih »talcev« in jih odpeljali v internacijo v Nemčijo; med njimi tudi še eno Podstudenškovo sestro, ki je v Nemčiji umrla. Podstudenšek je tako s svojim aktivnim sodelovanjem pri umoru »narodnih izdajalcev« in povsem neodgovorni naknadni »akciji«, ko so iz zasede ubili nekaj nemških policistov, neposredno zakrivil smrt mnogih domačinov, med drugim svojih staršev in dveh sestra, ter seveda gorje ostalih, ki so bili internirani.

Franc Podstudenšek - Rok je bil član partizanske skupine na Menini planini, ki je septembra 1942 umorila Maksa Šimenca in še druge nedolžne ljudi. Čeprav je leta 1974 dal občinskemu »borčevskemu« odboru posebno izjavo, v kateri je opisal svoje sodelovanje pri umoru Šimenca, je leta 2000 Šimenčevemu sinu odgovoril, da njegovega očeta ne pozna.

Ljudem se za nasilje na Kamniškem niso nikoli opravičili

Franc Podstudenšek in ostali kamniški partizani se ljudem na Kamniškem niso nikoli opravičili. Po vojni so vedrili in oblačili v politiki in gospodarstvu z dobrimi položaji in službami, prejemali številne privilegije in izredne borčevske pokojnine – vse do danes. Še več, uradna kamniška oblast še danes aktivno sodeluje pri raznih partizanskih slavjih, kjer partizanski borci, ki so povzročili tem krajem silno gorje, še vedno paradirajo s svojimi rdečimi prapori, partijskimi zvezdami in ovešeni z raznimi odlikovanji. Kot je bila tista na Črnivcu (leta 2004), kjer je bil celo slavnostni govornik Alojz Završnik, brigadir Slovenske vojske, ob prisotnosti kamniškega župana Toneta Smolnikarja in udeležencev partizanskih akcij, zaradi katerih je nastradalo veliko ljudi, med njimi je bil »slavnostni gost« sam Franc Podstudenšek - Rok, ki je takrat še živel v Ljubljani.

Ko so v Kamniku leta 2004 ponatiskovali drugo izdajo Zbornika žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, so se nekateri občinski ljudje in borci zelo prizadevali, da bi onemogočili objavo eseja zgodovinarja Jožeta Dežmana. Namesto, da bi bili tiho in bi se opravičevali za svoja dejanja (zločine) v preteklosti, so se še vedno šli boljševike.

Ivo Žajdela, Dežela dveh resnic, Maks Šimenc, Vrhpolje, Demokracija, 20. 5. 2004

1/4