Nadaljevanje iz: Kamnik, žrtve, partizani, umori, Milan Šuštar, Marjan Kordaš, Jože Dežman [1]

Maks Šimenc se je rodil leta 1900 na Vrhpoljah pri Kamniku. Bil je izučen sedlar, vendar je med obema vojnama večinoma delal v različnih rudnikih po Jugoslaviji (v Srbiji). Vrnil se je domov, se poročil in se zaposlil v kamniškem Titanu, vendar šele takrat, ko je žena ostala doma. Kot levo usmerjeni je težko dobil zaposlitev. Deloval je v sindikatu. Bil je tudi zapriseženi lovski čuvaj v zasebnem lovišču advokata dr. Benkoviča iz Ljubljane.

Spomladi 1942 se je prostovoljno priključil partizanom. S seboj je odnesel tri lovske puške s strelivom in dva daljnogleda. Odhod v partizane so razglasili kot prisilno mobilizacijo, da bi zavedli Nemce oziroma da se ti ne bi maščevali nad družino. Takrat so Nemci hoteli Šimenčevo ženo, skupaj z otrokoma, hčerko Slavko in sinom, ki mu je bilo prav tako kot očetu ime Maksimiljan, preseliti v Rajh, da bi jih zaščitili pred banditi. Štiri ure so čakali sredi Nevelj, potem pa so jih spustili domov. Rešil naj bi jih tedanji kamniški župan baron Rechbach, ki je bil velik dobrotnik Slovencev, komunisti pa so ga po vojni zaprli za precej let.

Maksimilijan Šimenc pri vojakih. Kot mnogi je tudi on nasedel lepim besedam komunistov, nakar so ga ti umorili.

Njegov komandant je bil predvojni krivolovec, ki ga je prijavil

Septembra 1942 so partizani Maksa Šimenca na Menini planini ubili. Ko se je njegov sin Maks Šimenc mlajši po vojni prizadeval za očetovo rehabilitacijo, so mu povedali, da so ga ubili zato, ker naj bi organiziral dezerterstvo. Toda sin je z vztrajnim poizvedovanjem izvedel tudi za drugačno resnico. Očeta naj bi partizansko vodstvo v Kamniškem bataljonu v resnici ustrelilo iz osebnega maščevanja in njegovega prizadevanja za poštene odnose med partizani. Ko je bil pred vojno lovski čuvaj, je moral med drugim prijaviti krivolovca Tineta Pestotnika (Osovnikov) iz Palovč. Naneslo je tako, da je bil njegov komandir v partizanih prav Tine Pestotnik.

Ni dovolil, da bi nekateri vodilni imeli boljšo in več hrane

Ko se je Pestotnik po umoru Šimenca oglasil v Palovčah pri Pavliču (po domače Hribarju), ki je bil prav tako lovski čuvaj, se je pohvalil, da je onega hudiča spravil s sveta in ga ne bo več preganjal po gmajnah. Hkrati s to »novico« je Pestotnik Pavliča grdo pretepel in mu še navrgel, da naj bo kar vesel, da je še živ. To je bil očitno en motiv za umor. Toda Maks Šimenc mlajši je izvedel še za drugi domnevni vzrok. V partizanski enoti je večkrat prišlo do sporov. Maks Šimenc je bil takrat star že 42 let, in je bil torej precej starejši od ostalih partizanov. Bil je občutljiv na socialne in moralne deformacije, in kot nekakšen intendant zato ni dovolil, da bi nekateri vodilni (štabovci) imeli boljšo in več hrane in več cigaret od ostalih borcev. Med drugim je to Šimenčevemu sinu po vojni povedal Anton Golob iz Nevelj, ki se je prav tako leta 1942 pridružil partizanom na Kamniškem, od partizanov »pobegnil« in se zatekel na Koroško, kjer je vojno preživel. Ta primer in vrsta drugih, nekaterih se bom v tej zgodbi dotaknili, govori, da je bilo tistega leta 1942 s partizani nekaj hudo narobe. Mnogi so se znašli v združbi, ki ni bila tisto za kar se je izdajala in je počela nekaj bistveno drugega, kot je to razglašala naokoli.

Maksimilijan Šimenc (tretji z leve) je zapriseženi lovski čuvaj. Pred vojno je prijavil krivolovca, ta pa je v partizanih postal njegov komandant, ki ga je dal umoriti.

Partizanske laži o »dezertaciji«

Maks Šimenc se je dva dni pred umorom oglasil v okolici domačega kraja. Bil je v stiku z Miheličem, nato pa se je sešel še z ženo. Ob tej priložnosti je Miheliča prosil za dežno pelerino, saj se je bližala jesen in zima. Iz tega je sin kasneje sklepal, da zanjo gotovo ne bi prosil, če bi imel namen dezertirati, kot so ga okrivili po vojni. Mihelič je pelerino celo priskrbel, vendar so Šimenca prej ubili, zato jo je dal Petru Podbevšku, ki je bil kasneje ubit.

Ob tem srečanju z Miheličem je Šimenca spremljal mlajši soborec Franc Hribar - Lovro, ki je leta 2004 še živel v Kamniku. Bil je vseskozi prisoten, ko sta se oče in mati sešla v Jakličevi dolini v Neveljskih gozdovih. Hribarja je Šimenc leta 1973 navedel kot glavno pričo za določitev »groba« na Menini planini, ko je prekopaval posmrtne ostanke svojega očeta na pokopališče v Nevljah. V začetku 90. let se Hribar ni več ničesar spomnil in je vse zanikal. Čeprav je Hribar po vojni Šimenčevi vdovi povedal, kako in zakaj je bil ubit njen mož, je leta 1974 Maksu Šimencu mlajšemu najprej mencal, da ne ve nič določnega, potem pa celo izbruhnil, da ga nadleguje. Leta 1991 pa mu je povedal, da so očeta ustrelili takoj po begu skupine štirih fantov iz Stranj. Ti so bili v skupini šestih borcev na patruljnem pohodu v Stranjah. Hribar je trdil, da sta bila on in Šimenc takrat z njimi. Toda Pavle Alpner je leta 1991 na svojem domu v Godiču dal Maksu Šimencu vpričo svojega sina in žene izjavo, podpisali so jo vsi trije, kako je bilo takrat v resnici.

Marija, žena Maksimilijana Šimenca, si je po vojni zelo prizadevala za rehabilitacijo ubitega moža.

»Beži Pavle!« – od partizanov

Alpner je povedal, da so iz partizanskega taborišča na Menini planini šli s patruljo v Stranje konec avgusta ali v začetku septembra 1942. V skupini šesterice so bili: Franc Bodlaj - Vampkov, Alojz Bodlaj, Pavle Alpner, Franc Podstudenšek - Rok ter Spotikarjev in Cahtetov hlapec (imen zadnjih dveh se ni več spomnil). Vodilni skupine so nasilno vdrli vrata pri Plahutnikovih na Brezjah, saj jim domači niso upali odpreti. Štirje so zunaj stražili. Takrat je Franc Bodlaj zaklical »Beži Pavle!«. Mislil je, da so prišli Nemci in pognal se je v beg za Bodlajevima. Ustavili so se v Stranjah. Zatrdil je, da med njimi ni bilo ne Šimenca ne Hribarja. Pri tem pričevanju je poleg tega podatka pomemben tudi datum dogodka, saj je bil Maks Šimenc umorjen čez en mesec, kar priča o tem, da ni bil kriv tega »dezerterstva«.

Partizani so ubili štiri »dezerterje«

21. septembra 1942 so partizani ubili štiri Stranjane zaradi suma, da nameravajo »dezertirati«: Valentina Slevca iz Stahovice, Franca Hrovata iz Bistričice, Polono Pavlin in Ivana Pavlina iz Črne. Kot datum umora Maksa Šimenca se navaja 29. september 1942. Verjetno je to datum, ko so našli njegovo truplo. Toda bolj kot datum govorijo drugi podatki, da Maksa Šimenca niso ustrelili skupaj z ostalimi štirimi »dezerterji«. Njegovo truplo je bilo nepokopano vse do naslednje pomladi. Po vojni so imena štirih »dezerterjev« borci napisali na svojo ploščo v Stahovici, Šimenčevega pa niso. Zakaj ne? Zato, ker ni spadal v skupino »dezerterjev«, ampak so ga partizani ubili iz drugih razlogov.

10. septembra 1973 je Maks Šimenc na območju Menine planine nad Zgornjim Tuhinjem, ki se imenuje Oseki, izkopal ostanke očeta, ki so ga tam septembra 1942 umorili partizani.

Lobanja Maksa Šimenca je bila močno poškodovana

Franc Hribar - Lovro je po Šimenčevi smrti njegovi ženi povedal – očitno izmišljeno zgodbo – kako je bil njen mož ubit. Ko sta Šimenc in Hribar prišla nazaj na Menino planino, jima je nekdo prišel nasproti. Sedli so, da bi pokadili cigareto. »Prišlek« naj bi sedel za Šimenca in ko je ta zvijal tobak v cigareto, ga je od zadaj ustrelil v glavo.

Toda Maks Šimenc mlajši je ob izkopu svojega očeta na lobanji videl, da ta Hribarjeva zgodba ne more biti resnična. Izkop je naredil 10. septembra 1973 na območju Menine planine nad Zgornjim Tuhinjem, ki se imenuje Oseki. Zraven sta bila še mežnar, sanitarni inšpektor in priča Ogrinc. Sin je izkop očeta skrbno dokumentiral s fotografiranjem. Lobanja Maksa Šimenca je bila močno poškodovana: zgoraj je bila počena skoraj po vsem obsegu, nosna votlina je bila zbita, prav tako desna ličnica in zgornja čeljust. V lobanji sta bili na levi in desni strani senc dve enako veliki strelni luknji, oziroma vstopna strelna odprtina je bila skoraj enaka izstopni. Iz tega je sin sklepal, da je bil oče najprej ubit s topim predmetom, v glavo pa so ga ustrelili šele takrat, ko je že ležal na tleh, zato izstopna odprtina ni bila večja od vstopne.

Lobanja Maksimilijana Šimenca s partizansko luknjo.

Morilci so truplo pustili nepokopano

Jeseni 1942 je Korelna Šimenca nad kamniško kavarno srečal neki Rudi, ki je delal v tovarni Titan in je Maksa Šimenca poznal. Povedal mu je, da je bil zraven pri neki nemški hajki na Menini planini in da so tam našli truplo Maksa Šimenca. To je bilo 29. septembra 1942, zato velja ta datum za smrt Maksa Šimenca. Ker ni bil povsem gotov, da je ubiti res Šimenc, je vzel s seboj njegov lovski klobuk. Napotil ga je k Šimenčevi ženi, ki je klobuk takoj prepoznala. Ta je nato šla z nekim domačinom na Menino planino in tam prepoznala svojega moža, bil je že sneg in truplo je bilo nepokopano.

Pred njim pa so nasuli fižola

Po vojni je slišala za zgodbo, da so morilci pustili Šimenčevo truplo v sedečem položaju, naslonjeno na ograjo, pred njim pa so nasuli fižola. Tega naj bi prebiral, s čimer so se morilci posmehovali njegovemu poštenjakarskemu pikolovstvu, ko se je prizadeval za enakost med vodilnimi in navadnimi borci. Truplo ni bilo pokopano celo zimo. Verjetno so ga pustili v posmeh in opozorilo drugim. Šele spomladi 1943 ga je lastnik pašnika prekril s kamenjem.

Zgodba o ubitem Maksu Šimencu se je nadaljevala

Takoj po vojni, vse do danes, se je zgodba o ubitem Maksu Šimencu nadaljevala. 7. septembra 1945 je bil v zvezi s smrtjo Maksa Šimenca izdan sklep o ocenitvi vojne škode v skupnem znesku 742.800 din. V obrazložitvi je bilo navedeno: »Vzdrževalnino za vdovo je komisija znižala na 222.400 din, na pogrebnih stroških je bilo priznano 2000 din«. 19. septembra je bil izdan še sklep o ocenitvi vojne škode v znesku 204.600 din. Šimenčeva vdova tega denarja potem ni prejela.

Sin Maks na »grobu« umorjenega očeta na Osekih, visoko na pobočju Menine planine nad Zgornjim Tuhinjem, je v tridesetih letih že zrasla smreka. Foto: Ivo Žajdela

Prosilkin mož je bil »ubit pri pobegu iz NOV«

26. maja 1948 je komisija za podeljevanje začasne denarne pomoči po odloku NKOJ pri OLO Kamnik odločila, da se denarna pomoč v znesku 275 din ukinja. V utemeljitvi je pisalo: »Prosilki je padel mož septembra 1942 v Tuhinjski dolini. Prosilka je stara 46 let. Ima 1 mladoletnega otroka. Ne poseduje ničesar. Je zaposlena v Drž. smodnišnici v Kamniku, kjer prejema doklade za svojega otroka. Okrajna komisija za podeljevanje podpor ji je odklonila odnosno ukinila podporo.« Komisija za to odločitev ni navedla nobene utemeljitve.

Oktobra 1952 so izdali odločbo, s katero so zavrnili pritožbo Marije Šimenc v zvezi s prošnjo za družinsko pokojnino. V utemeljitvi so pisali: »... Po zatrdilu OLO Kamnik, Poverjeništvo za notranje zadeve /.../ je ugotovljeno, da je bil pokojni Šimenc Maks, prosilkin mož, ubit pri pobegu iz NOV. Po 45. členu odst. 4 Uredbe se ne more priznati pokojnina družinam oseb, ki so pred 15. 5. 1945 izgubile življenje kot sovražniki narodnoosvobodilnega boja ...«

Leta 1972 komunistični občinarji niso dovolili prekopati očeta

Toda režim je bil površen. Medtem ko so eni za Maksa Šimenca določili, da je izgubil življenje kot sovražnik narodnoosvobodilnega boja, so ga drugi prišteli med žrtve tega boja in Šimenčevo ime javno objavili med drugimi imeni žrtev NOV v Kamniškem zborniku leta 1955.

18. septembra 1972 je oddelek za občo upravo in družbene službe skupščine občine Kamnik zavrnil prošnjo Maksa Šimenca mlajšega za prekop posmrtnih ostankov očeta. V odločbi ni bilo navedene nobene utemeljitve za takšno odločitev, pisalo je le: »... Po proučitvi zadeve upravni organ smatra, da ni umestno izvršiti prekopa ostankov trupla pok. Maksa Šimenca, zato je bilo odločiti kot je navedeno v izreku te odločbe.«

Na »grobu« je v tridesetih letih že zrasla smreka

26. septembra se je Maks Šimenc na odločbo pritožil, 31. januarja 1973 pa protestiral, ker še vedno ni prejel odgovora na pritožbo. 13. marca je Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo odločbo razveljavil in Šimenčevo prošnjo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

9. julija 1973 je načelnik oddelka za občo upravo in družbene službe skupščine občine Kamnik zahteval od Šimenca dokaze glede identifikacije groba in trupla pokojnega Maksa Šimenca. Šimenc je kot pričo navedel Franca Hribarja - Lovra. 1. septembra je prejel odločbo z dovoljenjem za prekop, kar je potem 10. septembra 1973 s pomočjo mežnarja in sanitarnega inšpektorja tudi storil. Na »grobu« na Osekih, visoko na pobočju Menine planine nad Zgornjim Tuhinjem, je v tridesetih letih že zrasla smreka.

Za manjšo denarno podporo bi vedel le poštar

Februarja 1974 je dr. Just Miklavc z republiškega sekretariata za zdravstvo in socialo varstvo povabil Maksa Šimenca na pogovor v Ljubljano. Miklavc je bil prej trikrat v Kamniku zaradi prekopa njegovega očeta. Povedal mu je, da bo težko dosegel kaj na kamniški občini in mu svetoval, da bi uredili tako, da bi mati dobivala manjšo denarno podporo, za katero bi vedel le poštar, ki bi jo prinašal. Z njegovo vizitko ga je poslal h Kazimiru Keržiču, direktorju Kika, da bi njegov predlog podprla zveza borcev v Kamniku, toda Keržič mu sploh ni odgovoril.

Sin Maks na »grobu« umorjenega očeta visoko na pobočju Menine planine nad Zgornjim Tuhinjem. Foto: Ivo Žajdela

Ko so morilci odločali o pravici umorjenega

20. marca 1975 je oddelek za občo upravo in družbene službe skupščine občine Kamnik zavrnil prošnjo Marije Šimenc za dodelitev družinske invalidnine z besedami: »... Vse tri priče so izpovedale, da je bil pokojni Šimenc Maks do vstopa v partizane v prvih vrstah delavskega gibanja naperjen proti okupatorju. Pristojna služba za zadeve invalidov in borcev NOV skupščine občine Kamnik je od Občinskega odbora ZZB NOV Kamnik v tej zadevi zahtevala ustrezne podatke. Navedeni odbor je iz lastne evidence in na osnovi dokumentacije, ki je bila priskrbljena pri prvotnem odločanju o pravici do družinske invalidnine ugotovil, da je pokojni Šimenc Maks res vstopil v NOV že leta 1942 v Kamniško četo, vendar se je kot partizan vključil k tajni izdajalski skupini, ki je organizirala dezerterstvo iz partizanskih vrst in je kot tak bil zasačen pri izdajalski dejavnosti. Spričo tega ga je takratno vojaško sodišče obsodilo na smrt in kazen tudi izvršilo ...«

Ustreljen, ker je nameraval »pobegniti«

Marija Šimenc se je na odločbo pritožila, opozorila na protislovja v njej in predlagala zaslišanje še dveh prič. 19. avgusta 1976 je republiški komite za vprašanja borcev NOV in vojaških invalidov zvrnil njeno pritožbo z besedami: »... Pritožbeni organ je v postopku na II. stopnji pregledal spis in ugotovil, da je bil pokojni mož pritožnice ustreljen, ker je organiziral pobeg partizanov. To so potrdile predlagane priče s strani ZZB NOV SRS: Burja Ivan, Podstudenšek Franc in Petek Jurij. /.../ Novi priči Kodra Matevž in Mihelič Ferdinand nista izpovedali nič novega, kar bi bilo pomembno za drugačno rešitev predmetne zadeve. Miheliču Ferdinandu je znano, da je bil Šimenc Maks ustreljen, ker je nameraval pobegniti sicer pa je bil izredno narodno in delavsko zaveden Slovenec.«

Ivo Žajdela, Umor Maksa Šimenca, Maks Šimenc, Vrhpolje, Demokracija, 13. 5. 2004Konec iz: Maksimilijan Šimenc, Vrhpolje, Kamnik, partizani [3]

1/8