Žvirče, podružnična cerkev sv. Maksimiljana Kolbeja. FOTO: Ivo Žajdela

Malo življenje Maksimilijana Kolbeja je knjiga, prevedel jo je dr. Drago Ocvirk, ki nas s svojo obravnavo duhovnosti ne more pustiti ravnodušnih. Oče Kolbe je v njej predstavljen kot Človek, ki je svoje življenje posvetil Bogu in vsemu, kar je Božje. V varstvo se je zaupal Devici Mariji in v njenem imenu ter v imenu Boga s svetovljansko držo potoval po svetu in s seboj nosil krščanstvo. Med drugo svetovno vojno so ga nacisti ugrabili in – ko se je žrtvoval, da bi rešil drugega – umorili, papež pa ga je leta 1982 razglasil za svetnika.

Vpogled v na videz preprosto življenje mučenca in svetnika

Knjiga Malo življenje Maksimilijana Kolbeja nam ponudi vpogled v na videz preprosto življenje mučenca in svetnika, očeta Maksimilijana Kolbeja (1894–1941). Gre za Človeka, ki pooseblja tako humanizem kot krščanstvo v njuni najbolj prvobitni obliki. Njegovo življenje lahko predstavlja vzor vsakomur izmed nas, njegova žrtev pa bi nas lahko naredila (oziroma bi nas morala narediti) vrednejše življenja.

Oče Kolbe je bil svetovljan, nikakor ni bil ozkogleden duhovnik, zazrt izključno v dogme, temveč je cenil vsako živo bitje, potoval je po svetu, obiskal Vzhod in povsod, kamor je stopil, širil krščansko ljubezen. Pri tem njegov cilj ni bil pokristjanjevanje, temveč razpolaganje z dobrim, s toplino, s sprejetostjo in z ljubeznijo.

Papež Janez Pavel II. je kot mučenca Kolbeja razglasil za svetnika

Ko so Kolbeja med drugo svetovno vojno Nemci ugrabili in odpeljali v taborišče, je kot mnogi drugi postal le še številka. A tudi to ni zlomilo njegovega duha. Z vero ter z zaupanjem v Boga je vztrajal do konca. Ko so nacisti nekega dne želeli umoriti moškega, ki je imel po Kolbejevem mnenju še razlog za življenje, medtem ko je bil sam že star in ubog, se je zanj žrtvoval in tako umrl namesto njega. Papež Pavel VI. je 17. oktobra 1971 Kolbeja razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa ga je 10. oktobra 1982 kot mučenca razglasil za svetnika.

Alexia Vidot VIR:X

Novinarka krščanskega tednika La Vie

Alexia Vidot (1987) je novinarka krščanskega tednika La Vie, kjer je odgovorna za rubriko Essentiels, v okviru katere se ukvarja z orisovanjem duhovnega življenja (ne)slavnih posameznikov. Leta 2017 je pri francoski založniški hiši Artège izdala L'abandon avec Maximilien Kolbe. Itinéraire spirituel in s tem postavila večni spomenik svetemu Maksimilijanu Kolbeju.

Plutarh VIR: Wikipedia

Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

Pod naslovom Spisi o živalski psihologiji je Celjska Mohorjeva družba objavila prevod (delo dr. Barbare Zlobec) treh Plutarhovih spisov iz zbirke Moralia, ki v poznejših stoletjih sicer ni imela tolikšnega vpliva kot njegovi Vzporedni življenjepisi, a gre za pomemben del opusa, za katerega smo bili ob prvem srečanju s tem mislecem prikrajšani. Spremno študijo je napisal dr. Matej Hriberšek.

Že v antiki so se zavedali vrednosti življenja kateregakoli bitja

Spisi o živalski psihologiji so izjemen dokument časa, ki priča, kako so se ljudje že v antiki zavedali vrednosti življenja kateregakoli bitja, ne le človeškega. Plutarh je na luciden način predstavil zagovor, zakaj ljudje živali ne bi smeli kar vsepovprek ubijati, ampak bi jih morali ceniti in z njimi živeti v sožitju. Živalim je celo pripisal razum in dušo ter na ta način njihovo vrednost približal človeški.

Izjemen starogrški mislec nas s svojo kritično mislijo še danes presunja in nas – če imamo kolikor toliko razvito zmožnost empatičnega vživljanja v druga bitja – nikakor ne more pustiti ravnodušnih. V svojih treh spisih je na izjemen literarno-filozofski način ubesedil, zakaj imajo živali enako pravico do življenja kot ljudje in zakaj se jih ne sme načrtno ubijati, predvsem pa ne mučiti. V prvem spisu z naslovom O tem, da imajo nespametne živali pamet je obudil in prenovil zgodbo o Odiseju, ki se je znašel v družbi Kirke in Grila. Zadnjega je čarovnica uročila v prašiča, a ko mu Odisej ponudi fizično spreobrnitev nazaj v človeka, on na to ni pristal, saj je bil prepričan, da so živali bolj človeške kot ljudje – tudi one imajo dušo, a hkrati v primerjavi z ljudmi precej bolj razvite kreposti in razum.

Prevajalka Plutarhovih Spisov o živalski psihologiji dr. Barbara Zlobec. FOTO: Ivo Žajdela

V ospredje stopi koncept vegetarijanstva

Drugi esej (O uživanju mesa) nato prvotno idejo še nadgradi. V njem se pojavi prevpraševanje upravičenosti uboja drugega živega bitja, tj. živali, in etičnosti zaužitja njegovega trupla. V ospredje stopi koncept vegetarijanstva, ki se kot prototip manifestira v dveh delih: Razpravi A in Razpravi B.

Triptih zaključi esej O razumu živali. Katere živali so pametnejše, kopenske ali vodne?, v katerem se v razpravo o večjem razumu oziroma »pameti« vključijo zagovorniki tako kopenskih kot vodnih živalskih vrst. Končna razsodba je, da v tem mnenjskem dvoboju zmagovalca ni, saj imajo oboji tehtne argumente v prid »svoji« živalski vrsti, da pa se lahko strani zedinita in skupaj nastopita proti tistim, ki ali dvomijo ali celo zanikajo, da bi imele živali razum/»pamet«.

Plutarhove Spise o živalski psihologiji je Celjska Mohorjeva družba v Ljubljani predstavila 26. januarja 2024: prevajalka dr. Barbara Zlobec in urednik dr. Jernej Kusterle. FOTO: Ivo Žajdela

Kako je voh vzdržal davek smrada?

Odlomek iz knjige: Ti torej sprašuješ, zakaj Pitagora zavrača uživanje mesa, medtem ko jaz začudeno razmišljam, s kakšnim srcem, s kakšno vestjo in s kakšnim razlogom se je prvi človek z usti dotaknil prelite krvi, približal ustnice mesu poginule živali, obložil mize s trupli in mrtvimi prikaznimi ter za slastne označil ude, ki so še malo prej gledali in tulili ter se oglašali in premikali. Kako je vid zdržal pogled na umor zaklanih, odrtih in razkosanih bitij? Kako je voh vzdržal davek smrada? Kako, da izprijenost početja ni odvrnila okušanja, ko je človek prišel v stik s krvavečim tkivom tujih teles ter začutil krvavi izcedek smrtnih ran?

Prevajalka dr. Barbara Zlobec, urednik dr. Jernej Kusterle in Marko Tavčar iz goriške Mohorjeve, ki je avtorico s prevodom povezal s Celjsko Mohorjevo. FOTO: Ivo Žajdela

Drugi dom si je ustvaril v Delfih, kjer je bil svečenik Apolona

Plutarh se je okoli leta 48 rodil v premožni in ugledni družini v majhnem mestu Hajroneji v grški pokrajini Bojotiji, ki je ležala nedaleč od Delfov. V letih 65–67 je v Atenah sledil lekcijam platonika Amonija, sicer pa je v akademskem okolju študiral Platona in Aristotela ter proučeval (novo) pitagorejce, stoicizem, epikureizem, zoroastrizem ter druga sredozemska verovanja in filozofske usmeritve, s čimer si je razvil eklektični pogled na svet. Kasneje se je vrnil v rodno mesto, kjer je zasedal različne politične funkcije in ustanovil neke vrste lastno Akademijo.

 Potovanja so ga zanesla v kozmopolitsko Aleksandrijo, Rim in druga italska mesta. Svoj drugi dom si je ustvaril v Delfih, kjer je bil svečenik Apolona – boga filozofije in dialektike, mladosti in lepote, svetlobe in duhovne moči (ravno ob teh vrednotah se je tudi sam oplajal pri svojem pisanju). Rezultati njegovih znanstvenih, etičnih, pedagoških, teoloških, filozofskih, literarnih, političnih, naravoslovnih in etoloških raziskav so v obliki dialogov ali lekcij zajeti v zbirki Moralia, ki je ob Vzporednih življenjepisih njegovo najpomembnejše delo. Umrl je okoli leta 127.