K njegovim zadnjim izpričanim besedam spada stavek, ki je bil izrečen v peklu Auschwitza: »Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna je le ljubezen!« Z velikodušno podaritvijo svojega življenja je Kolbe v polnosti izpolnil Jezusove besede, zapisane v Janezovem evangeliju (15,13): »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.«

V njegovi pisani zapuščini beremo tudi naslednje besede: »Spominjajmo se, da ljubezen živi in se hrani z darovanjem. Zahvaljujmo se Brezmadežni za notranji mir, za navdušeno ljubezen, vendar ne pozabimo, da vse to, čeprav lepo in dobro, še zdaleč ni bistvo ljubezni. Ljubezen, nasprotno, popolna ljubezen obstaja tudi brez tega. Vrhunec ljubezni je na tisti stopnji, ki jo je dosegel Jezus na križu, ko je rekel: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!‹ Brez darovanja ni ljubezni.«

Življenje sv. Maksimilijana priča o tem, da so čudeži ljubezni možni, če zaupamo v priprošnjo in posredništvo Brezmadežne. 

Tudi nas vabi k takemu zaupanju: »Povsod prižigajte ogenj ljubezni in zaupanja do Brezmadežne Device Marije in kaj hitro boste opazili solze v očeh zakrknjenih grešnikov, ječe se bodo izpraznile, povečalo se bo število poštenih delavcev, po domačih ognjiščih pa se bo širil prijeten vonj kreposti; mir in zadovoljstvo bosta razdejala nesoglasje in bolečino, kajti nastopilo je novo obdobje.«

Kolbe se je že od otroštva rad zatekal po nasvet k Mariji. Zgovoren in preroški je naslednji njegov spomin: »Pa sem šel vprašat Marijo, kaj bo iz mene – in tedaj se mi je Marija prikazala. V rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Ljubeznivo me je pogledala in vprašala, katerega želim. Beli pomeni, da bom ostal vedno čistega srca, rdeči pa, da bom umrl mučeniške smrti. Odgovoril sem "Oba hočem!" Nasmehnila se je in izginila.«

Žvirče, podružnična cerkev sv. Maksimilijana Kolbeja. FOTO: Andrej Praznik.

Kolbejeva Vojska Brezmadežne

Zaradi svojih prizadevanj ga imenujemo apostol posvetitve Brezmadežni. Vrhunec tega prizadevanja je bila ustanovitev marijanskega gibanja, poimenovanega Vojska Brezmadežne, ki je bila odgovor na težka vprašanje družbenega, političnega, ekonomskega in verskega stanja tistega časa. 

Marijansko združenje Kolbeja in njegovih šestih tovarišev je izjemna svetla točka v času velike zamračitve, v katerem se je znašlo človeštvo v tistem trenutku.

Sam je pomen opredelil z naslednjimi besedami: »Cilj Vojske Brezmadežne je doseči ves svet, vsa srca in vsakega posamezno, za Kraljico, ne le neba, ampak tudi zemlje, ter podariti pravo srečo tistim nesrečnim revežem, ki jo iščejo v vsakdanjih nasladah tega sveta: glejte, to je naš cilj!«

Kolbejev apostolat

Pri svojem apostolatu se je posluževal tiskane besede, radia, sanjal je celo o filmu. Leta 1922 je začel izdajati mesečnik Vitezi Brezmadežne. Leta 1927 je bilo poleg minoritskega samostana ustanovljeno kar pravo mesto: Niepokalanow – Mesto Brezmadežne, ki je postalo pomembno poljsko središče verskega, kulturnega in molitvenega življenja. Od leta 1930 je šest let deloval na Japonskem, kjer je v bližini Nagasakija ustanovil samostan in semenišče.

Kmalu po Kolbejevi vrnitvi v domovino se je začela morija druge svetovne vojne. Že februarja 1941 je bil Kolbe aretiran in maja poslan v taborišče Auschwitz kot zapornik s številko 16670. Dobra dva meseca pozneje je umrl v bunkerju smrti, ko je prostovoljno stopil na mesto drugega za smrt izbranega jetnika.

Kolbeja je razglasil za blaženega papež Pavel VI. leta 1971, papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1982 za svetnika ter »zavetnika našega težkega stoletja«, in sicer ob udeležbi še žive priče Frančiška Gajowniczeka. 

Beatifikacijo sta pospešila dva čudeža na Kolbejevo priprošnjo. Častimo ga kot zavetnika političnih zapornikov, novinarjev, radioamaterjev, odvisnikov od drog in družine.

Kolbe na Slovenskem

Na Slovenskem sta Kolbeju posvečeni dve podružnični cerkvi: v župniji Ribnica na Pohorju ob vznožju Janževskega vrha ter v Žvirčah pri Žužemberku. 

Kolbeja še posebej častijo njegovi duhovni bratje minoriti. Pri cerkvi sv. Petra na Trubarjevi cesti v Ljubljani je od leta 2011 Minoritski samostan sv. Maksimilijana Kolbeja.