Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je bil zaslužen za tiste kraje. Tudi je res pretrpel mučeniško smrt, zakaj vedno so ga častili kot mučenca.

Zapiski o njegovem mučeništvu so šele iz leta 1291 in niso zgodovinsko zanesljivi. Po teh zapiskih je bil doma iz Celeie (Celja) in se rodil v prvi polovici 3. stoletja. Premožni krščanski starši so ga izročili v vzgojo duhovniku Oraniju. Ko so umrli, je Maksimilijan razdelil svoje imetje siromakom, dal sužnjem, ki so služili njegovim staršem, prostost, sam pa je postal duhovnik. Iz Celja se je preselil v noriško prestolnico Laureacum (Lorch). V tem mestu so v Donavi utopili sv. Florijana. Tu so si Maksimilijana izvolili za škofa. Papež Sikst II. je izvolitev potrdil in dodelil novemu škofu ves Norik.

Misijonska pota so ga večkrat peljala tudi na Bavarsko, kjer je zasadil križ in sezidal cerkev Matere božje tam, kjer stoji mesto Freising. Tudi v rodno Celje je šel oznanjat evangelij in tam umrl mučeniške smrti. Obglavili so ga, truplo pa so kristjani pokopali ob mestnem obzidju. Pozneje so ga prenesli v Passau, kjer njegovi zemeljski ostanki počivajo v velikem oltarju stolne cerkve.

Pri nas je češčenje sv. Maksimilijana najbolj razširjeno in priljubljeno v mariborski škofiji. Še vedno je Maksimilijan mnogim vernikom krstni patron. Škof Slomšek mu je posvetil drugi letnik svojih Drobtinic s posebno svetnikovo sliko nad celjskim mestom in s pesmijo, ki jo je sestavil Luka Jeran. Prvi njegov življenjepis pa je v našem jeziku izšel 1815. Napisal ga je profesor J. A. Zupančič.


Sveti Maksimilijan Celjski, škof in mučenec

Življenje škofa, ki je deloval in tudi pretrpel mučeniško smrt prav v naših krajih, opisuje t. i. Vita s. Maximiliani. Maksimilijan naj bi se rodil v rimski pokrajini Norik, ki je med drugim obsegala tudi precejšen del današnje Štajerske, in sicer v takratni Celeji (danes Celje). V mestu je bil tudi škofijski sedež. Starši so ga vzgajali v plemenitem krščanskem duhu, vzgajal in izobraževal pa ga je tudi duhovnik Oranius. Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki pa ga je razdal revežem, sužnje, ki so delali v njihovi hiši, pa osvobodil. Poromal je v Rim, kjer so ga posvetili v duhovnika, papež Sikst II. pa ga je zaradi njegovega zglednega življenja posvetil v škofa in poslal nazaj v domovino, v Norik oznanjat evangelij. Izročilo pravi, da se je najprej naselil kot škof v Laureacu (sedaj Lorch) na zgornjem Avstrijskem. Kot pravi duhovni oče je skrbel za kristjane v tem mestu, evangelij pa oznanjal tudi po vsej pokrajini, pot naj bi ga zanesla celo na Bavarsko. Kot potujoči škof je pridobival ljudi za krščanstvo in zgradil več cerkva. Proti koncu življenja naj bi se ustavil tudi v rodnem Celju. Tam pa ga je rimski sodnik in cesarjev namestnik Eulasius najprej nagovarjal, da bi prenehal z oznanjevanjem, se pridružil poganski veri ter v templju zažgal kadilo v čast vojnemu bogu Marsu. Ker tega ni bil pripravljen storiti in je, kljub grožnjam, ostal zvest Kristusu, ga je dal Eulasius obglaviti. Legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer se je glava mučenca dotaknila tal, začel izvirati studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Kasneje so tu verniki sezidali preprosto kapelico, mučenca pa naskrivaj pokopali ob mestnem obzidju. Nad grobom so postavili majhno cerkvico, posvečeno sv. Maksimilijanu. Legendarni življenjepis, objavljen tudi v kroniki Celjskih grofov, navaja, da naj bi 350 let po Maksimilijanovi smrti prišel na svojem misijonskem potovanju v Celje sv. Rupert, ki naj bi našel truplo mučenca in njegove ostanke raznesel na več krajev ter tam postavil cerkve njemu v čast. Relikvije so bile v 17. stoletju še izpričane, kasneje pa se je za njimi izgubila sled.

Ime: Je zloženka iz latinske besede maximus, »največji, zelo velik«, ter iz imena Aemilianus z domnevnim pomenom »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.

Rodil se je v prvi polovici 3. stol., med letoma 226 in 236 v Celju (Celeji),
umrl pa: mučeništvo naj bi pretrpel leta 284 ali 305 v Celju.

Družina: Rodil se je premožnim kristjanom latinskega rodu.

Zavetnik: mesta Celje ter škofij Passau in Linz.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa v škofovskem oblačilu z mitro in pastirsko palico; pri sebi ima knjigo, meč, križ ali palmovo vejo.
Goduje: 12. oktobra.