Lunina podoba na nočnem nebu že od nekdaj vznemirja ljudi. Zvezde so majhne in daleč, velika svetla krogla pa je tako blizu, da bi se jo lahko dotaknili z roko. O potovanju do Lune so razmišljali mnogi, toda sanje so se uresničile šele 20. julija 1969, ko je modul Eagle (Orel) mehko pristal na njenem površju.

Prvi poleti

Po drugi svetovni vojni sta se ZDA in Sovjetska zveza zapletli v hladno vojno. Njuna tekma za prevlado v svetu se je razširila tudi v vesolje. V začetku je pobudo prevzela Sovjetska zveza, ki je 4. oktobra 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik 1. Bil je približno tako velik kot košarkarska žoga, tehtal je 83,6 kilograma, imel je štiri dolge antene in oddajnik, ki je oddajal piskajoč radijski signal. Komaj so si Američani opomogli od presenečenja, že je v vesolje poletel Sputnik 2 in z njim prvo živo bitje – psička Lajka.

Lajki so sledile druge živali, potem je prišla vrsta na človeka. V sredo, 12. aprila 1961, je Sovjetska zveza izstrelila ladjo Vostok in z njo 27-letnega majorja Jurija Gagarina, ki je med uro in 48 minut dolgim poletom enkrat obkrožil Zemljo. Avgusta istega leta je poletel še German Titov, ki je v vesolju ostal več kot 25 ur.

Šele 20. februarja 1962 je nosilna raketa Atlas iz vesoljskega izstrelišča Cape Canaveral na Floridi ponesla ladjo Mercury 6 z astronavtom Johnom Glennom, ki je trikrat obkrožil Zemljo. Američani so torej hudo zaostajali, vendar so imeli pred sabo jasen cilj. Predsednik Kennedy je 25. maja 1961 v govoru kongresnikom napovedal, da bodo do konca desetletja poslali človeka na Luno. To je bil začetek programa Apollo.

Tri, dva, ena, nič

V sredo, 16. julija 1969, se je v okolici raketnega izstrelišča Cape Canaveral na Floridi zbralo milijon ljudi. Nekateri so prišli že pred dnevi, da bi zasedli čim boljše mesto za opazovanje zgodovinske izstrelitve Apolla 11. Tehniki so raketo Saturn V že pred dvema mesecema pripeljali na kraj izstrelitve. Tam so preverili njeno delovanje in jo napolnili z gorivom. Osemindvajset ur pred načrtovano izstrelitvijo pa se je začelo odštevanje.

Neila Armstronga, Edwina E. Aldrina in Michaela Collinsa so zbudili petnajst minut čez četrto uro zjutraj, torej dobrih pet ur pred izstrelitvijo. Po zajtrku, ki je bil sestavljen iz pomarančnega soka, zrezka, jajc, popečenega kruha in kave, so jim nadeli vesoljske obleke. Nato so jih odpeljali do izstrelitvene ploščadi in z dvigalom na vrh izstrelitvenega stolpa. Približno dve uri in pol pred izstrelitvijo so vstopili v komandni modul.

Deset, devet ... Odštevanje se je iztekalo. Motorji so zahrumeli, podporna konstrukcija se je odmaknila in raketa Saturn V se je odlepila od tal. Gledalci so napeto strmeli v nebo, dokler jim ni izginila izpred oči. Množica tehnikov na Cape Canaveralu si je oddahnila, saj so dobro opravili svoje delo. Nadzor nad poletom je bil zdaj v rokah strokovnjakov v Nasinem centru v Houstonu.

Na luni

Potovanje do Lune je trajalo dobre štiri dni. Po vstopu v orbito se je lunarni modul, v katerem sta bila Armstrong in Aldrin, ločil od komandno-servisnega modula, v katerem je ostal Collins, in krenil proti Luninemu površju. Spuščanje je vodil računalniški sistem, a ker se je modul preveč približal skalam, je nadzor prevzel Armstrong ter mehko pristal v Morju tišine. Bila je nedelja, 20. julija 1969, malo pred 21.18 po srednjeevropskem času.

Čez dobrih šest ur je Armstrong odprl loputo in se po lestvi spustil na tla. Ob tem je izrekel znameniti stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.« Malo pozneje se mu je pridružil Aldrin.

Vesoljca sta zunaj lunarnega modula ostala dve uri in pol. V tem času sta v tla zapičila ameriško zastavo (ker na Luni ni zraka, sta jo nagubala, da je videti, kot bi plapolala v vetru), opravila nekaj meritev, posnela več fotografij in zbrala malo manj kot 22 kilogramov kamnin. Potem sta se vrnila v modul in se pripravila na odhod.

Prvi polet na Luno je močno odmeval po svetu. Neposreden televizijski prenos si je ogledalo okrog 600 milijonov ljudi (pri nas je bilo takrat okrog 150.000 televizijskih sprejemnikov), časopisne hiše so pripravile nepregledno množico člankov in posebnih publikacij.

Celoten zapis si preberite v novi številki Družine.

Kakšen je bil odziv Vatikana?
(M.M.Š.)

Papež Pavel VI. je o programu Apollo 11 prvič spregovoril med splošno avdienco 21. maja 1969: »Povsod nas spremljajo podobe in vesti o potovanju v vesolje, ki se dogaja v teh dneh, tako da se tej temi v današnjem premišljevanju ne moremo izogniti. Oči, ali še bolje, misli vsega sveta tokrat morda s še večjim zanimanjem sledijo izjemnemu potovanju astronavtov, ki z nepredstavljivo hitrostjo od blizu raziskujejo naš zemeljski satelit, luno, našo tiho nočno prijateljico s spreminjajočim se obrazom, hladno in srebrno. Opazujemo, občudujemo, premišljujemo; upam, da tudi molimo.«

Pavel VI. je nato povedal nekaj besed o velikih dosežkih človeštva na področju raziskovanja vesolja in ob tem spomnil na njegov izvor, ki je naš stvarnik, živi Bog. Potovanje na luno je omenjal tudi v nagovorih med poznejšimi splošnimi avdiencami.

Nato je prišel 20. julij. Pavel VI. je s teleskopom v Castel Gandolfu opazoval luno in pristanek posadke v živo spremljal na televizijskem zaslonu, nato pa poslal sporočilo astronavtom:

»Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu.«

Tisto jesen, 16. oktobra 1969, je papež posadko Apolla 11 sprejel v svoji zasebni knjižnici v Vatikanu.

Vir: National Catholic Register
Foto: splet