Mnogi so se preselili daleč v tujino, Starmanova sta ostala v Špitalu
S svojimi selitvami je menjala tudi svoje šole ter učni jezik in pri tem spoznavala Koroško, med rojaki v taboriščih pa pestro kulturno in versko življenje. Številni slovenski taboriščniki so se odločili za izselitev v Argentino, Brazilijo, Kanado, ZDA in Avstralijo, ona pa je ostala z očetom v špitalskem taborišču in upala na vrnitev v domovino ter na skorajšnje snidenje s preostalimi člani družine.
Z možem Lojzetom, begunskim sinom kmečke družine s Sorškega polja, sta ostala na Koroškem ter si ustvarila dom in družino, ki po več kot 60-ih letih skupnega življenja šteje že 24 potomcev. Avtorici so bili družina in dom ter slovenska farna skupnost v Špitalu vsa leta še posebej pri srcu.
Zadnja desetletja se posveča popisovanju obširnega begunskega fotografskega arhiva Rafaelove družbe in društva Slovenija v svetu, ki bi brez njene zagnanosti ostal zbirka slik brez imen in zgodb.


Leta 2013 je Majda Starman v Lienzu pričevala romarjem iz Slovenije o življenju beguncev iz Slovenije v tamkajšnjem taborišču Peggetz. Foto: Ivo Žajdela

Vrhunska strokovna usposobljenost beguncev v Peggetzu in Spittalu
V spremni besedi v knjigi je dr. Zdravko Inzko zapisal, da so Spittal in špitalski Slovenci »del nas. So del koroške stvarnosti. So pozitivna zgodba.«
Najprej je omenil znamenito špitalsko begunsko gimnazijo, taboriščne publikacije, versko življenje, organizirano kulturno delo in vzgojo v taboriščih. V begunskih taboriščih v Peggetzu pri Lienzu in v Spittalu je kot mlada učiteljica poučevala tudi Inzkova mama, Marinka Ziherl.
Spomnil je, da se s slovenskim šolstvom v Spittalu in Lienzu aktivno ukvarjala tudi nova ministrica za zamejce in Slovence po svetu dr. Helena Jaklitsch. Dodal je, da imajo doma »kar lepo zbirko publikacij in človek ne more verjeti, koliko stvari je šlo tam v tisk in s kakšno bogato vsebino – na sicer skromnem papirju«. V begunstvu je bil namreč del slovenske elite, iz katere so izšli poznejši kanadski kardinal dr. Alojzij Ambrožič, kardinal dr. Franc Rode, finančni minister in predsednik vlade Slovenije dr. Andrej Bajuk in drugi. Vrhunska strokovna usposobljenost beguncev se je še kako poznala pri taboriščni prosveti in v taboriščnem šolstvu.
O tem življenju je z velikim občudovanjem pisal tudi angleški oficir John Corsellis (1923–2018), ki je med drugim izrekel svoje mnenje o vrnjenih domobrancih. Po njegovem ima za poboje v Jugoslaviji glavno odgovornost »Titov režim«, Velika Britanija pa nosi del odgovornosti za prisilno vrnitev domobrancev.

Begunci iz Slovenije so obogatili življenje koroškim Slovencem

Inzko se je vprašal, da kar pa zadeva špitalsko gimnazijo, ostaja eno vprašanje brez odgovora: Kaj bi bilo, ko bi ta gimnazija obstala in se preselila v Celovec? Ali bi imeli v tem primeru koroški Slovenci že kar kmalu po vojni izredno kakovostno srednjo šolo, gimnazijo, ali pa bi se šole držal nimb, da jo vodijo »Kranjci« in bi imela zato manj vpisanih dijakov? Tako se je s slovenskim šolstvom zgodilo v Trstu.
»Odgovora ni, vemo pa, da so na slovenski gimnaziji po ustanovitvi leta 1957 učili tudi profesorji 'begunci' in smo jim lahko hvaležni, ker so nas naučili govoriti slovensko, saj je bila naša koroška slovenščina sicer bogata, a mnogokrat bolj narečna.« Tu misli na profesorja dr. Franceta Cigana in na izrednega teologa, profesorja dr. Janeza Polanca, a tudi na duhovnika in glasbenika prof. Silva Miheliča ter na dr. Franceta Vrbinca.
Profesor Cigan je bil tudi izreden organizator, bil je pobudnik šolskih akademij slovenske gimnazije, soustanovitelj Koroške dijaške zveze in legendaren glasbeni pedagog. Sploh so bili salezijanci iz Slovenije izredno pomembni pri ustanovitvi slovenske gimnazije, saj so bili zelo dejavni v Mohorjevih dijaških domovih. Inzko je omenil tri – kaplana Ivana Matka, ki ima neprecenljive zasluge za versko, kulturno in športno življenje v Selah, ter ljudska misijonarja in župnika Antona Cvetka in prof. Alojzija Luskarja – ter nepozabnega škofijskega duhovnika Vinka Zaletela.


Majdin mož Lojze Starman leta 2013 na razstavi fotografij o življenju slovenskih beguncev v taboriščih v Avstriji. Foto: Ivo Žajdela

Domovina je bila blizu, vendar zaradi komunističnega režima zelo daleč
Knjiga Majde Starman Ostali smo na Koroškem je zelo dragocena, saj je avtorica v njej »iz prve roke«, z osebnim pričevanjem, zelo podrobno in nazorno opisala življenje slovenskih beguncev v taboriščih, od Vetrinja, Peggetza do Spittala, potem pa še svoje življenje potem, ko se ni izselila, kot večina drugih, v daljne dežele, ampak je z redkimi ostala v Spittalu.
Posebne vrednosti so tudi opisi življenja svoje družine v tudi slovenskem Špitalu, od preživetja, vživljanja v okolje, ustvarjanja družine do težav pri stikih z domovino. Ta je bila blizu, vendar zaradi komunističnega režima zelo daleč.
V knjigi je objavljenih veliko dokumentarnih fotografij, ki so vse po vrsti prav tako dragocene za našo zgodovino, kot spomini Majde Starman.

PREBERITE ŠE:

Zakaj si prišla?

Razbijanje tabujev o povojnih beguncih