Maja Krevs iz Trnovega je že od prvega obhajila, ko je prvič pela solo, jasno vedela: »To hočem delati. Hočem peti.« Ta želja je v njej rasla najprej pri otroškem zborčku v župniji, potem v župnijskem, s sedemnajstimi pa je končno začela s solo petjem na glasbeni šoli, zraven delala gimnazijo in potem študirala psihologijo. Po končanem Konservatoriju je nadaljevala na Akademiji za glasbo. Ostala je dejavna v župniji in vodila mladinski zbor. V skupnosti Mladi odrasli za Kristusa, ki se ji je pridružila pri štirinajstih, je pred petimi leti spoznala moža Davida. S skupnostjo ostajata povezana v zakonski skupini. Vsak večer pa je del molitve prošnja: »Cvetana Priol, prosi za nas!« Priprošnja k njej jim daje gotovost, mir in oporo v trenutkih skrbi. »Po Cvetani izročiva Bogu in je laže. Ostane več miru, drugače pa so skrbi in tesnoba.«

Svetost v vsakdanjem življenju

Cvetana Priol je bila obetavna glasbenica. Ko je zbolela, se večkrat dlje časa ni mogla posvetiti glasbi, vedno znova pa je začenjala. Svoje poslanstvo je odkrila v učenju in vzgoji organistk, katehistinj, vmes pa je bila večkrat na zdravljenju. »Med študijem glasbe sem pretiravala in ostala nekaj časa brez glasu,« se Maja spominja začetkov 'prijateljstva' s Cvetano. »Svet se mi je sesul. David, takrat še fant, mi je prinesel podobico Cvetane Priol s kratkim življenjepisom.«

V sebi se je borila, kako bo živela družinsko življenje, saj otroci večkrat ne spijo, so bolni, glas pa je tako odvisen od tega. Mislila je, da bo vse dobro, če bo dovolj spala, se ukvarjala s športom in se posvetila glasbi. Pa se je v njej stalno odvijala borba, kako bo vse usklajevala z družinskim življenjem. Končala je študij solopetja in bila brez službe. »Kako dobiti službo in kako ohraniti glas?« se je spraševala. »Cvetana je bila slovenska glasbenica, približno na istem področju kot jaz. Odločila sem se za devetdnevnico k njej in dobila v dveh tednih službo.«

Z možem sta kupila knjigo Pot svetosti o Cvetaninem življenju, a je še nekaj časa čakala na polici. Maja jo je začela brati, ko je bila noseča. »Cvetana je za dve leti morala v bolnišnico, pa je šla pogumno skozi preizkušnjo in v tem živela svetost. Nagovorila me je, kako živeti svetost v vsakdanjem življenju, v iskanju službe. Imela je talent za glasbo, a ga ni mogla živeti. Rekla je: 'Pa darujem.' Učila me je zaupanja, ko sem se v negotovosti spraševala, kaj naj naredim.«

Njeno življenje jo je nagovorilo: »Nič vzvišenega. Imela je mistična doživetja, bila je veliko časa v bolnici in redno je prejemala obhajilo, pa tudi sprejela, če ga kdaj ni bilo. Tudi nama z možem ne uspe iti vsak dan k maši. Začela sva se ji vsak dan priporočati.«

Maja je kmalu po poroki zanosila. Z možem sta se veselila novega življenja, a je veselo pričakovanje prekinil spontani splav. »Bilo mi je zelo težko, ko so na pregledu videli, da srček ne bije.« Sledilo je obdobje žalovanja, ko pa je spet zanosila, sta z možem na Kureščku otroka priporočila Mariji in ga izročila v varstvo tudi Cvetani. »Začela sem krvaveti, takrat sva prosila Cvetano, naj posreduje. Na pregledu je bilo vse v redu, po slabem tednu se je krvavitev umirila in potem je bilo ves čas v redu.«

Maja Krevs med sodelujočimi v pogovoru ob odprtju razstave Moj poklic je ljubezen v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

To je tudi zame pot

Z veliko hvaležnostjo sta z Davidom sprejela rojstvo Oliverja, bilo pa je tudi veliko spraševanja, kako bosta kasneje družinsko življenje usklajevala s službo. Kot družina ostajajo povezani s Cvetano v vsakdanjem življenju, ob soočenju z manjšimi in večjimi preizkušnjami pa se Maja v zaupanju obrača nanjo: »Glej, to so preizkušnje, ki sem se jih tako bala: ko bodo otroci bolni, kako bom pela, ko bom neprespana. Trudim se s tvojimi pesmimi, ki me navdihujejo. Če hočeš, zrihtaj, če ne, pa ne.« V župniji Trnovo ostaja dejavna in organizira maše s klasično glasbo zadnje nedelje v mesecu. Zgodi se, da je brez glasu, a se po priprošnji k Cvetani vse uredi, tudi če kdaj kak koncert izpusti.

Tako je imela pred enim tednom vaje pred nastopom ob odprtju razstave o Cvetani Priol, pa ji je glas odpovedal in se je po njenem zgledu spraševala: »Kaj sploh lahko dam s tem, kar imam? Kje je zdaj moje poslanstvo? Odgovor je jasen: Da sem z Oliverjem, skuham kosilo, … odpeli pa bomo, kot bomo.«

Maja odkriva, da jo Cvetana vleče za sabo. Težko je sprejemala trpljenje in ga darovala za Cerkev in duhovnike. »To imam in to ti lahko dam. To je tudi zame pot,« jasno odkriva Maja. Ostaja pa stalna borba: »Zakaj se je moralo to zgoditi? Pa toliko načrtov imam.« Po zgledu Cvetane se tudi pri njej po navadi konča z darovanjem in trpljenje dobi smisel.

Kaj, če bi vi to uglasbili?

Ob branju knjige o njej je zasledila, da je Cvetana tudi skladala, zato je Maja želela najti njene skladbe. Obrnila se je na postulatorja postopka p. Vinka Škafarja in Cecilijo Oblonšek, ki je na Teološki fakulteti odgovorna za cerkveno glasbo, pa se le za pesem Kralj neba je na oltarju ve, da je od Cvetane. Je pa veliko njene poezije, lepih pesmi o navezi z Bogom in p. Vinko jo je spodbudil: »Kaj, če bi vi to uglasbili.« Maja je pevka in prepričana je, da morajo biti skladbe uglasbene z občutkom za sveto, in v tem je odkrivala njen prispevek v sakralni glasbi. Stopila je v stik z društvom skladateljev, prosila za uglasbitev in zdaj so dogovorjeni za sedem pesmi. »Zastavljeno je v odprtosti, Cvetana pa vodi!« Zaupa, da bo pomagala najti tudi založnika. »Rada bi, da bi bilo narejeno ob 100. obletnici rojstva, drugo leto pa je 50 let od njene smrti. Z izdajo njenih pesmi bi se nekaj premaknilo tudi na duhovnem samospevu. Veliko je tuje literature, je pa drugače, če doživljaš slovenski čut. Molila je in darovala življenje za Cerkev na Slovenskem, za slovenske duhovnike in zdi se mi, da 'projekt' kar raste,« z veseljem pove Maja.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022)