V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani se je v ostalini Janka Mačkovška, ki je sodeloval na pariški mirovni konferenci kot statistik in kartograf, ohranil Maistrov elaborat o »slovenski državni meji«. Rokopis obsega 8 strani in ni datiran, je pa na ovitku zabeleženo leto 1919. Nastal je pred odločitvijo velesil, da se za Koroško razpiše plebiscit, za Maribor z okolico pa ne, kar lahko razberemo iz Maistrovega pisanja o plebiscitu v pogojniku.

Pri ocenah delovanja Rudolfa Maistra v prevratni dobi so praviloma v središču pozornosti njegovi dosežki na vojaškem področju, manj pa vemo o njegovih političnih načrtih, še zlasti v kontekstu mednarodnih odnosov. Samo po sebi se nam torej postavlja vprašanje, kako je Maister ocenjeval slovenske možnosti glede razmejitve z avstrijsko republiko za diplomatsko mizo. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani se je v ostalini Janka Mačkovška, ki je sodeloval na pariški mirovni konferenci kot statistik in kartograf, ohranil Maistrov elaborat o »slovenski državni meji«. Rokopis obsega 8 strani in ni datiran, je pa na ovitku zabeleženo leto 1919. Nastal je pred odločitvijo velesil, da se za Koroško razpiše plebiscit, za Maribor z okolico pa ne, kar lahko razberemo iz Maistrovega pisanja o plebiscitu v pogojniku.

V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani se je ohranil Maistrov elaborat o »slovenski državni meji«.

Generalova previdnost

Maister je s svojimi drznimi potezami vlival samozavest številnim, a je bil glede diplomatskega boja pri razmejitvi na severu zelo previden. Pri tem ga je najbolj skrbelo, da bi bil za sporna ozemlja razpisan referendum: »Plebiscit bi bil za nas naravnost katastrofalen. Naše ljudstvo na Koroškem, Štajerskem in Ogrskem je v jezikovno mešanih krajih politično tako zbito in zbegano[,] da je v narodnem oziru za slovenstvo popolnoma nezanesljivo in da že iz tega razloga rajše naklanja k tujcu, kakor k nam.« 

Maister je menil, da bodo na »malo zavedne« obmejne Slovence v primeru plebiscita poskušali vplivati z denarjem in »bi bili tudi na tej črti moralno primorani iti za stranko svojih oderuhov«. Vseeno je upal, da bi se lahko Slovenci na svetovnem kongresu, kot je imenoval mirovno konferenco, vendarle izognili plebiscitu, ki ga »bodo Nemci gotovo inscenirali«. Po Maistrovem mnenju bi bilo mogoče nemško zahtevo ovreči »z ozirom na rop in nasilja, katerima smo bili Slov[enci] od strani Nemcev v narodnem in teritorijalnem oziru vedno izpostavljeni«.

Prav tako po Maistrovem prepričanju niso bile v korist Slovencem staroavstrijske statistike: »Uradne osebe pri štetju so bili izključno izbrani najhujši narodno nasprotni fanatiki in kjer ni pomagala uradna sladka beseda ali grožnja tam so statistiko kratkomalo naredili. Zato statistika, ki jo je skrpucala naša vlada, za nas ni statistika, temveč laž, ki za nas danes ne velja, ker nam te laži ne more nobena vlada več oktroirati.« Čeprav je bil Maister zagovornik zgodovinskih argumentov, pa ni želel posegati predaleč v preteklost. Bil je kritičen do zamisli Janeza Evangelista Kreka, Alberta Kramerja, Bogumila Vošnjaka in drugih slovenskih politikov, ki so kar tekmovali, kdo bo na severu narisal ambicioznejšo mejo: »Tako se mi ne zdi prav umesten dr. Krekov načrt, da bi priklopili Jugoslaviji vso Koroško in velik del srednje Štajerske. Kajti žive na teh teritorijih res tudi Nemci, katerih ne bi mogli nikdar narodno pridobiti zase, kakor nas Nemci v Slov[enskih] goricah niso mogli ponemčiti v dolgem času, kljub nemškim naseljencem, nemškim uradom in šulfereinskim šolam. Kakor čujem ima enak obširen program dr. Kramer. Tudi dr. Vošnjak. Ta je baje celo Gradec postavil v Jugoslavijo. Proti taki določitvi mej govori tudi demokratski značaj naše države.«

Zamisel o nedeljivosti Koroške, pred katero je svaril Maister, je res prihajala od Kreka.

Zamisel o nedeljivosti Koroške, pred katero je svaril Maister, je res prihajala od Kreka. Eden od njegovih zvestih privržencev, duhovnik Janez Kalan, si je dobro zapomnil, kaj jim je govoril Krek, to pa nato zapisal tudi v spominih, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani: »Na Homcu nam je razlagal, da je Koroška nedeljiva celota. Da kdor jo bo imel, mora imeti celo.« Glasovi tistih Slovencev, ki so svarili pred prevelikimi apetiti pri določanju meja na severu, so bili očitno v manjšini. Po Maistrovem mnenju bi bilo treba kot izhodišče za razmejitev sprejeti leto 1849, ko »je završalo med avstr[ijskimi] narodi približno tako, kakor danes« in je po revoluciji stara Avstrija dobila ustavo, ki je narodom priznala enakopravnost.

Šest razmejitvenih načel

Pri določanju meja je Maister opredelil šest načel. Najprej je menil, da je treba »priklopiti državi kolikor mogoče važnih prometnih dobrih cest in železnic«. Nato bi bilo treba »pridružiti državi posebno ob meji vse večje kraje, tudi če sedaj že nimajo slov[enskega] značaja, a vendar žive iz slov[enskega] ozemlja«. V teh mestih bi bilo treba ustanoviti slovenske obrtne šole in naseljevati slovensko prebivalstvo, »da se začne nam na dobro med nar[odno] mešanim prebivalstvom izgubljati dosedanja narodna napetost«. Maister je upal, da se tako »vsaj v času enega rodu ponemčeno ljudstvo zopet posloveni«. Njegova vojaška miselnost je udarila na plano zlasti pri naslednji ugotovitvi: »Tudi milica bo imela važno ulogo v teh obmejnih krajih, ker ji bo pripadla poleg varstvene tudi na novo kreirana služba narodno obmejne kontrole.«

Njegov cilj je bila, v nasprotju s staro večnarodno monarhijo očitno narodnostno homogena država, ki jo označuje kot slovensko.

Kljub tem odločnim načrtom je Maister vendarle ostajal na realnih tleh, ko je menil, da bi bilo treba »pritegniti kolikor malo se da kompaktnih geografskih enot izključno tujejezičnega značaja«. Njegov cilj je bila, v nasprotju s staro večnarodno monarhijo očitno narodnostno homogena država, ki jo – zanimivo – označuje kot slovensko: »Glavna stvar je namreč, da si postavimo tako slov[ensko] državo in ji določimo take meje, da si ne ustvarimo v lastni bodoči državni celoti enakih narodnih razmer, kakršne smo imeli v dosedanji Avstr[iji]. Kakor hitro priklopimo svojemu ozemlju preobširne geografske dele s pretežno tujim življem, ki bi nam vzgajal in ustvarjal po naši lastni krivdi domačo iridento in bil kal neprestanim notranjim narodnim bojem in političnim nemirom. Tudi bi naš drugojezični mejaš z uspehom gledal svojemu tustranskemu somišljeniku v oči preko našega državnega plota.«

Na koncu elaborata je Maister ugotavljal, da je treba »upoštevati strategično važnost meje«. Mogoče je sklepati, da ga gesla o miru v duhu načel ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona niso prepričala: »Kolikor časa bodo živeli različni narodi, bodo kljub mirovnim razsodiščem in zvezi narodov in kljub vsem demokratskim načelom vojne neizogibne. Tako bo tudi naš prihodnji rod gotovo še prijel za puško.« Na te čase pa se je bilo treba že takoj začeti pripravljati: »Zato moramo si zagotoviti ceste, železnice, važne vrhove, priti v posest za promet potrebnih dolin in biti izključni gospodarji pomembnejših voda in s tem prehodov preko njih.« Po Maistrovem mnenju bi bilo treba »potegniti mejo kolikor mogoče po gorskih grebenih in hrbtih, ker zadržuje taka naravna ovira prav močno obmejni promet, kar je v narodnem oziru upoštevanja vredno«.

Kolikor časa bodo živeli različni narodi, bodo kljub mirovnim razsodiščem in zvezi narodov in kljub vsem demokratskim načelom vojne neizogibne.

Maister je kar nekako samoopravičevalno pojasnil motive za svojo drzno akcijo zasedbe meje na Štajerskem: »Če sem pri /…/ zgradbi državne slov[enske] meje zasadil tuintam lopato globočje v nekdaj našo od tujca preko vseh pravic anektirano posest, gre to pač nam v dobro in je tudi, mislim, popolnoma opravičeno. Ti geografski deli, ki so jih šteli Nemci že za popolno last, so v narodnem oziru še tako rahli, da jih bo mogoče z logičnim in stvarnim delom kmalu pridobiti. Seveda bomo morali tamintam uporabljati sredstva, katerih smo se naučili od Nemcev in Madjarov v enakih slučajih.«

Še na predvečer sprejema Senžermenske pogodbe je kazalo, da bo na zahtevo italijanske diplomacije razpisano tudi glasovanje o pripadnosti Maribora, ki je bil takrat po Maistrovi zaslugi v jugoslovanskih rokah. Vendar je bil zaradi prizadevanj vodje slovenskega dela delegacije Kraljevine SHS Ivana Žolgerja in podpore francoske diplomacije ta predlog umaknjen.

Članek si lahko v celoti preberete v 42. številki magazina SLO.