Kot je pred več kot dvema desetletjema ugotavljal mariborski zgodovinar dr. Bruno Hartman, je namreč mariborski prevrat primer, pri katerem hitrost pravzaprav ni bila ključna, saj se je sosledje dogodkov odvijalo prepočasi. V najširšem smislu je namreč prevratno obdobje zajemalo čas od Maistrovega prevzema vojaške oblasti v mestu (tj. 1. novembra 1918) pa vse do podpisa mirovne pogodbe v Saint-Germain-en-Layu v Parizu (tj. 10. septembra 1919), ko je bila odločena usoda Spodnje Štajerske. Dogajanje je torej trajalo več mesecev in je svoj epilog doseglo v opulentnih pariških dvoranah, kjer se je po véliki vojni zbrala svetovna diplomatska elita, ki je arbitrarno odločala o usodi narodov. Ko govorimo o mariborskem prevratu v ožjemu smislu, pa v ospredje stopajo dogodki tik po »osamosvojitvi« oktobra 1918 in do »krvavega ponedeljka« januarja 1919, ki so kljub siceršnji diplomatski marginalnosti Slovence in Maribor vsaj za trenutek pahnili v fokus interesov mednarodne politike, Maistra pa naredili za njenega »enfant terrible«.

Od vojaškega prevzema oblasti do razorožitve zelene garde

Slovenci so 29. oktobra 1918 dočakali več desetletij želeno »osamosvojitev« izpod habsburške oblasti. Z razglasitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov se je odprlo novo poglavje narodne zgodovine. V Mariboru se je tako na dan razglasitve jugoslovanske države po eni strani širil optimizem, po drugi strani pa zaskrbljenost, saj sta oblast nad Spodnjo Štajersko na podlagi Wilsonove pravice do narodne samoodločbe razglasila dva naroda – nemško-avstrijski in slovenski. Že dan po slavnostni razglasitvi neodvisne južnoslovanske države (tj. 30. oktobra 1918) so se mariborske nemške oblasti soglasno izrekle, da »/…/ nemško mesto Maribor nikakor ne sme pripasti slovenskemu ozemlju«. Mesto Maribor s pripadajočo okolico so razglasile za nemško trdnjavo, ki naj bi pripadla na novo nastali državi Republiki nemški Avstriji. Pri tem pa je odločitev mariborskih nemških oblasti naletela na pasivnost slovenske politike – tako centralne v Ljubljani kot tudi lokalne v pristojnosti Narodnega sveta za Štajersko.

Mesto Maribor s pripadajočo okolico so nemške oblasti razglasile za nemško trdnjavo, ki naj bi pripadla na novo nastali državi Republiki nemški Avstriji.

Maister ni bil pripravljen stati križem rok. Zoperstavil se je slovenski politični pasivnosti in je 1. novembra odrekel poslušnost poveljniku avstrijskih čet Antonu Holiku ter Maribor razglasil za jugoslovansko posest. Predsednik štajerskega narodnega sveta dr. Karel Verstovšek ga je še isti dan v mariborskem Narodnem domu povišal v generala in mu izročil vrhovno poveljstvo nad sicer maloštevilnim Narodnemu svetu podrejenim vojaštvom. Maister je dobil nalogo, da ukrene vse, kar je bilo potrebno za »/…/ ohranitev varnosti in premoženja prebivalstva«. Poslednjega avstrijskega župana dr. Johanna Schmidererja je obvestil o prevzemu vojaškega poveljstva nad Mariborom in ob tem ni skrival namere, da vzpostavi oblast na območjih vse do severne jezikovne meje.

V Mariboru je bilo v tem času zanimivo dvovladje. Politična oblast je bila trdno v nemških rokah, medtem ko je bila vojaška v rokah generala Maistra. Da bi zavarovali svojo oblast, so Nemci 2. novembra ustanovili mestno varnostno stražo (zelena garda ali nem. Schutzwehr). V tednih, ki so sledili, sta obe strani izvajali mobilizacijo in polnili svoje vrste. Maister je v ostrem vojaškem jeziku in ob grožnji z najostrejšimi kaznimi zapovedal mobilizacijo moških med 18. in 40. letom. Kljub številnim kritikam je Maistrova samovoljna akcija obrodila sadove. Na njegov mobilizacijski oklic se je odzvalo nekaj tisoč mož, ki so okrepili slovenske bojne vrste. Prav to dejstvo pa je Maistru vlilo potrebno samozavest za izvedbo bliskovite razorožitve zelene garde v noči z 22. na 23. november. Maistrove sile so zasedle vse ključne strateške točke v mestu in prisilile nemške gardiste k umiku. S to vojaško akcijo se je Maister otresel nemške vojaške prisotnosti in si zagotovil popolno vojaško oblast.

Kljub številnim kritikam je Maistrova samovoljna akcija obrodila sadove.

Izgubljena priložnost posega po narodnostni meji 

S to zmago mu je uspelo zlomiti moralo nemško-avstrijskih čet. Te so začele zapuščati Spodnjo Štajersko in se umikati severno od Lipnice. Maistrove vojaške sile so jim sledile in »osvobajale« ozemlja ob jezikovni meji. Pritisk na nemško-avstrijsko stran se je povečeval do te mere, da jo je Maister prisilil k pogajanjem. 27. novembra je v Mariboru polkovnika graške vojne komande Rudolfa Passyja (pooblaščenca nemško-avstrijskega Odbora za javno blaginjo (nem. Wohlfahrtsausschuss) prepričal v podpis razmejitvene pogodbe, ki je za Slovence zelo ugodno zagotovila oblast nad ključnimi kraji na jezikovni meji na Štajerskem in omogočila zasedbo več krajev na Koroškem. Čeprav podpisana pogodba primarno ni urejala mejnih vprašanj, pa je predstavljala možno izhodišče demarkacijske črte med sprtima stranema na Štajerskem in Koroškem.

Vendar: iz brzojavk, ki sta si jih izmenjala dunajska in ljubljanska oblast, je razvidno, da uradna politika ni bila navdušena. Nemško-avstrijski državni vrh je dan po sprejetju zanj škodljive pogodbe (tj. 28. novembra) ostro protestiral pri ljubljanski narodni vladi, saj podpisnika nista imela pooblastil za sklenitev dogovorov. Ljubljanska narodna vlada pod vodstvom dr. Lovra Pogačnika je Dunaju pritrdila in zavrnila ratifikacijo sporne pogodbe s pričakovanjem, da bi ta postala izhodišče nadaljnjih pogajanj. Slovenska oblast se je ogradila od Maistrovih dejanj. Pogačnik je bil zaradi Maistrove samovolje očitno nejevoljen in je zahteval, da se ga pouči o njegovih pristojnostih. V njegovih očeh se je Maister kazal kot samodržec, ki ni upošteval navodil in je ravnal na lastno pest.

Članek si lahko v celoti preberete v 42. številki magazina SLO.