V videnju sta se Magdaleni prikazala Mati božja in sv. Dominik. Razlagala sta ji pomen rožnega venca. Opozarjala sta jo, kako pomembno je, da molitev prihaja iz srca. Zunanji videz ni pomemben. »Marija je rekla: moj Sin gleda le na srce!«

Sveti Dominik je Magdaleno vodil skozi častitljivi del rožnega venca. Kadar je Magdalena zmolila Zdravo Marijo zbrano in goreče, je k njej stopil Jezus svetal, z nasmehom na obrazu in z »rožo« v roki (verjetno vrtnica) ter se prijazno sklonil k njej. Če je molila nekoliko raztreseno, je videla Jezusa žalostnega in ranjenega.

Sveti Dominik je dal Magdaleni napotke, kaj naj ob posameznih »štukih«, to je desetkah, premišljuje. Razložil ji je tudi kaj, kar je bilo le »za mene« in tega ni zapisala. Sveti Dominik je po molitvi obhajal Magdaleno s Sveto Rešnjo krvjo, od Marije pa je prejela, kakor sicer pogosto, mistično jed – svetlo zrno.

Smisel tega prikazanja je brez dvoma v tem, da bi se trudili moliti zbrano in goreče. Bralec bo opazil, da se v tem kratkem besedilu kar trikrat ponovi vabilo k rožnemu vencu z besedami: »Pa le z andohtjo [pobožno] in z ajfram [goreče] ga moli!«

Magdalena, ki ni nikoli hodila v šole, zapisuje v lepi dolenjski slovenščini v običajnih oblikah 19. stoletja. V prepisu so urejena le ločila in velika začetnica; stare narečne oblike so nespremenjene.

Odlomek Magdaleninega rokopisa o videnju na rožnovensko nedeljo 1853. Nadškofijski arhiv Ljubljana. FOTO: NŠAL

2.ga kozoprska. Rožinkransko nedelo zvečer [2. oktober 1853]

Zdej sim zamerkala eno peršono [osebo], ki je rožin kranc molila, ta žalosten del. Marija je rekla: Vidiš, kako bi ti rekla? De le-ta moli z andohtjo ali reztreseno? Jest sim ji odgovorila po zunajnim, kar sim vidla, de lejpo in z veliko andohjo moli. Marija je rekla: Moj Sin gleda le na serce! Boš zdej vidla, če z andohtjo ali ne. Če bo Jezus peršel vesel, taku moli z andohtjo. Če bo peršel pa žalosten in krvav, pa moli reztreseno, pa sta oba zginila.

Zdej je peršel Jezus žalosten in več ran je imel na životu, je milu zajokal proti peršoni, pa je zginil. Pa je peršel spet po češeni Mariji [Zdravi Mariji] pa obilno žalosten in obilno rajen [ranjen], je zajokal, pa je zginil. Zmerej je taku hodil po vsaki češeni Mariji je peršel, pa vsažlak [vsakokrat] obil krvav in rajen in žalosten, samo ene dvakrat, če se ne motim, je peršel Jesus vesel in svital, se je perpognil proti duši in je zginil. Na zadnje je peršel prov ves krvav in rajen in groznu je milu zajokal, pa je zginil, persona je tudi zginila.

Precej potim je peršla Marija in sv. Dominik. Zdej sta mi več govorila od sv. rožin kranca, posebnu mi je sv. Dominik več govoril. Marija je zdej zginila.

Sv. Dominik mi je zdej dal svital rožen kranc in svital križic je bil per nemu. Je rekel: Na in moli svet rožin kranc, ta častiti del, pa le z andohtjo [pobožno] in z ajfram [goreče] ga moli! (iz Magdaleninega rokopisa)

Zdej sim začela moliti. Kader sim češeno Marijo zmolila, je peršel Jesus ves svital in eno rožo je imel v roki, se je zasmijal, pa je zginil. Precej dolgo je zdej hodil svital, vesel in z rožo. Oh, pa je tudi več krat peršel žalosten, krvav in milu je zajokal, pa je zginil. Po vsaki češeni Mariji je peršel Jesus žalosten in krvav. Ali pa svital in vesel in z rožo v roki. Kadar je peršel Jesus žalosten in krvav, ni imel rože v roki, pa dosti krat je peršel brez rože.

Po vsakimu štuku [desetki] mi je sv. Dominik pa tu za premišlavat dal:

Per pervimu: Brumna [pobožna] moža Jožef ino Nikodemus Jezusavo mrtvu truplu iz križa snemeta in v dešečo mazilo deneta, v drago tančico zavijata in v nov, iz skale izsekan grob položita. Tak si, moj izveličar Jesus Kristus, vse trplejne volnu prestal, de si me od večniga pogublejna odrešil. Potim je častitliv od smrti vstal.

Per drugimu štuku pa tu: Jesus je bil po svojim od smrti vstajejnu še šterdeset dni na svejtu. Kadar jim je že vse izročil ino tolažnika sv. Duha oblubil, pela jih zdej v Betanijo ino gre na Olsko goro, tukej stegne svoje roke nad nimi in žigna in vpričo vsih je v nebesa pouzdignin …

Per tretimu štuku: deset dni po Jesusavimu vnebohodu je bilu vsih dvanajst apostelnov in tudi nekej druzih v Jeruzalemu v neki hiši v molitvi zbrani in ne naveličajo se prositi in moliti. Kar se na enkat [naredi] šum, kakor bi bil vihar, v hišo pride in vse napolne, tu je sv. Duh. Vsa hiša se je potresla …

Mi je še veliko govoril in podučil, pa je za mene tu.

Per četrtimu štuku je pa tu bilu: zdej na svetu je hudo, kateri pravičin s krivičnim trpi. Pa pravičnimu se bo terplejne v veselje spreminilu, ki bo za tulko veči, za kulkor je v tem živlejnu prestal. Vzeta je čista Dvica Marija od svojiga Sina Jesusa v sveta nebesa …

Per petimu štuku mi je pa tu dal za premišlovajne: dopolnila je Marija sveto volo, dokončala je srečno težavno svoje popotvajne, vse ojstru terne neniga trplejne, po katerim je hodila, se je zdej v lejpe rože preobrnilu, vsa nejna žalost je zdej veliko veselje, kateriga bo vživala na vse večne čase.

Zdej je meni rekel: Oh premišluj, duša, in v srcu kaj ohrani le-tiga, ki si zdej premišlovala! Le posnemaj vender kaj Marijo Dvico! Zdej sim dala nazej sv. Dominiku paternošter [rožni venec] in sim ga za vse podučvajne zahvalila.

Zdej je peršla pa Marija in se je vmije [v mene, k meni] obrnila in je rekla: Oh duša, pomujej, se de boš z andohtjo in z ajfram molila. Mislna si, de si prov z andohtjo molila, pa nisi. (iz Magdaleninega rokopisa)

Vidiš, ki bi bila zmerej z andohtjo molila, bi bil Jesus peršel vsažlak [vsakokrat] z rožo v roki in vesel. Vidiš, pa je peršel več krat brez rože in jokaje.

Zdej sim se jima perporočila in druge ljudi. Zdej se je Marija perjaznu zasmijala in sta oba zginila.

Kmali potim je peršlu petdeset angelov in sv. Duh med nimi, potim sta peršla še Marija in sv. Dominik. Svet Dominik mi je dal kri piti, Marija mi je dala pa svitlo jed. Sim jo zahvalila. Sv. Duh me je požegnal.

Zdej so se vsi doli milu obrnili in so vsi milu zajokali in tu izrekli: Oh sveta vera, kako pejša! Oh ljubi kristjanje, molite svete rožin kranc, z andohtjo in z ajfram! Spet so vsi milu zajokali in so zginili vsi.