Gospod Štunf, kot veleposlanik pri Svetem sedežu ste preživeli štiri leta. Kaj vam še posebej ostaja v spominu iz tega obdobja?

Gledano z nekoliko širšega zornega kota sta to obdobje najbolj zaznamovala najprej pandemija, nato pa začetek ruske vojaške agresije na Ukrajino. Lahko bi rekel, da so vse aktivnosti najprej potekale ob zavedanju in upoštevanju zdravstvenih ukrepov, od začetka vojne v Ukrajini pa skozi optiko posledic, ki jih čuti ves svet, še posebej pa tudi mi v Evropi. Na osebni ravni so seveda med neizbrisnimi spomini osebna srečanja s papežem Frančiškom, pa tudi pogreb zaslužnega papeža Benedikta XVI.

Kakšna je sploh razlika med Svetim sedežem in Vatikanom? 

Sveti sedež je pravna personifikacija Katoliške cerkve in je v tem svojstvu tudi subjekt mednarodnega prava. Država Mesto Vatikan, ali kot ponavadi skrajšano rečemo Vatikan, pa je 44 hektarov veliko suvereno ozemlje sredi Rima, kjer je Sveti sedež nastanjen. Država je nastala 11. februarja 1929 s sklenitvijo t. i. Lateranskih sporazumov med Italijo in Svetim sedežem. Suveren te države pa je kot absolutni monarh papež. 

 Sveti sedež ima trenutno sklenjene diplomatske odnose s 184 državami, poleg tega pa še z Evropsko unijo in Suverenim malteškim viteškim redom. Rezidenčna veleposlaništva pri Svetem sedežu ima v Rimu preko 90 držav.

Sveti sedež je res pomembno prispeval k osamosvojitvi Slovenije, je prepričan Jakob Štunf. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj je to veleposlaništvo tako pomembno za Slovenijo?

Sveti sedež je bil 13. januarja 1992 med prvimi, ki je priznal Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Ko se danes oziramo nazaj na tisto obdobje, se nam ta odločitev morda zdi kar nekako logična in samoumevna. A je predstavljala odločitev, ki je bila za dotedanjo diplomatsko prakso Svetega sedeža nekaj povsem novega in tudi nepričakovanega.

Odločilna je bila pri tem seveda vloga papeža Janeza Pavla II., ki je odlično in podrobno poznal takratne razmere v Evropi, predvsem pa tudi razumel globino sprememb, ki so se dogajale po padcu Berlinskega zidu in propadu komunizma. Z odločno in izrecno podporo Sloveniji, da se vrne v evropsko skupnost narodov kot samostojna država, je Sveti sedež zares pomembno prispeval k nadaljnji uspešni poti Slovenije v mednarodni skupnosti. Veleposlaništvo pri Svetem sedežu pa je vse od začetka eden ključnih kanalov medsebojnega komuniciranja. 

Katere so bile vaše prioritete v vlogi slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu?

Osnovna ter vsem veleposlanikom in tudi ostalim diplomatom skupna naloga je, da predstavljamo in zastopamo Republiko Slovenijo in njene organe v sprejemni državi oziroma v mednarodni organizaciji ter s svojimi aktivnostmi krepimo in razvijamo sodelovanje na različnih področjih. 

Sveti sedež je angažirano navzoč v številnih mednarodnih procesih, še posebej pri tistih, ki se nanašajo na vprašanja svetovnega miru, spoštovanja mednarodnega prava, zaščite človekovih pravic, migracij, ekonomsko-socialnega razvoja, varovanja okolja in uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja, boja proti revščini, trgovini z ljudmi in z mamili ter krepitve zaupanja in sodelovanja med narodi in državami.

Vse to pa so področja, ki so tudi za Slovenijo prednostnega pomena in jim v svoji zunanjepolitični aktivnosti posveča veliko pozornost.

Slovenija in Sveti sedež imata veliko skupnih vrednot v zunanji politiki. FOTO: Tatjana Splichal

Kako Sveti sedež vidi Slovenijo? Na kakšni ravni so odnosi?

Ne glede na to, da Sveti sedež ne predstavlja ekonomske ali vojaške sile in da velja za svojevrsten, sui generis subjekt mednarodnega prava, je njegova diplomatska dejavnost, kot sem že izpostavil, povezana z vsemi pomembnimi mednarodnopolitičnimi vprašanji, ki se nanašajo na razvoj človeštva.

Na vseh teh področjih Sveti sedež vidi Republiko Slovenijo kot zanesljivega, odgovornega in aktivnega partnerja.

Republiko Slovenijo in Sveti sedež vse od priznanja naše suverenosti in samostojnosti, 13. januarja 1992, in vzpostavitve diplomatskih odnosov, 8. februarja 1992, povezujejo prijateljski odnosi ter reden in konstruktiven dialog. Odnosi, ki se razvijajo v duhu medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, so v tem obdobju dosegli zelo visoko in kakovostno raven.

Kolikokrat ste govorili s papežem Frančiškom in kakšen vtis imate o njem? Kako bi ga opisali, kakšen je osebno?

Osebno sem imel s papežem Frančiškom najprej priložnost govoriti nekoliko dlje in konkretneje ob predaji poverilnega pisma. Srečanje je potekalo v zares prisrčnem in sproščenem vzdušju, iz papeževih besed pa je bilo mogoče čutiti iskreno naklonjenost do Slovenije in Slovencev, s katerimi je imel v Argentini precej osebnih in neposrednih stikov. Da se še vedno živo spominja svojega obiska v Sloveniji pred dobrega pol stoletja, je omenil tudi ob poslovilnem srečanju, ki je bilo druga priložnost za nekoliko bolj vsebinski pogovor.

Iz papeževih besed pa je bilo mogoče čutiti iskreno naklonjenost do Slovenije in Slovencev, s katerimi je imel v Argentini precej osebnih in neposrednih stikov.

Tudi ob osebnem srečanju pridejo do izraza papeževe osebnostne poteze, ki jih je mogoče sicer opaziti ob njegovih javnih nastopih in številnih intervjujih. Je zelo srčen človek, rad je spontan in mu je zelo pri srcu človeška bližina. Odprtost do vseh in vsakogar mu je veliko ljubša kot podajanje določenih norm, pravil ali verskih resnic. Ključni besedi njegovega pontifikata bi lahko bili sočutje in usmiljenje.

Ste ga kdaj povabili v Slovenijo v imenu države? Kaj je dejal?

Papežu Frančišku je bilo uradno vabilo na obisk v Slovenijo izrečeno in ponovljeno že ob več različnih priložnostih, predvsem ob obiskih visokih predstavnikov države. Papež je glede možnosti za obisk vsakič izrazil svojo naklonjenost. V nekem intervjuju je dejal, da glede obiskov v tujini posluša različne predloge in zbira vtise iz različnih virov, potem pa se v nekem trenutku vse to izoblikuje v konkretno odločitev.

Ob poslovilnem obisku sem papežu omenil, da ga bo na svetovnem srečanju mladih v Lizboni pozdravilo tudi več kot 500 mladih romarjev iz Slovenije, in ob tem dodal, da bi bili v Sloveniji zelo veseli in ponosni, če bi ga lahko pozdravili tudi na naših domačih tleh. Prijazno je prikimal in dejal, da je predsednici obljubil, da bo prišel.

Jakob Štunf pri papežu Frančišku ob nastopu svojega mandata leta 2019. FOTO: Vatican Media

Organizirali ste veliko srečanj med Slovenci in predstavniki Vatikana. Katero od teh srečanj vam ostaja najbolj v spominu in po čem ste si ga zapomnili?

Obiski na najvišji ravni so se res lepo vrstili ter potrjevali in utrjevali že omenjene prijateljske in vsebinske odnose. Ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov je papež Frančišek v zasebno avdienco sprejel tedanjega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, decembra lani je zasebna avdienca za predsednika Vlade dr. Roberta Goloba potekala prav na papežev 86. rojstni dan, sredi maja letos pa je papež Frančišek v zasebno avdienco sprejel tudi predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar, s katero sta prav tako vzpostavila prisrčen odnos in se pogovarjala o več perečih aktualnih temah. Dodatno vsebinsko težo in politično razsežnost so ti obiski dobili tudi med pogovori z državnim tajnikom Svetega sedeža kardinalom Pietrom Parolinom, ki pa je sicer tudi dvakrat obiskal Slovenijo. Leta 2021 je najprej na Brezjah daroval sveto mašo za Evropo in se nato naslednji dan udeležil Blejskega strateškega foruma, sredi junija letos pa je v Kopru sodeloval na medverskem srečanju in Forumu za mir in dialog na Balkanu. Ob obeh priložnostih se je srečal tudi z najvišjimi predstavniki države.

Na kateri svoj dosežek oz. prispevek ste v preteklih štirih letih še posebej ponosni?

Predvsem bi rekel, da sem hvaležen, da sem imel priložnost biti aktivno navzoč ob že omenjenih dogodkih, nekaj posebnega pa je bil seveda projekt postavitve slovenskega božičnega drevesa na Trgu sv. Petra, kar se je po skoraj četrt stoletja zgodilo šele drugič. V izvedbo projekta je bilo vključenih precej različnih institucij in posameznikov, veliko je bilo bilo koordinacije in sprotnega prilagajanja na stalno spreminjajoče se pandemične okoliščine, a rezultat je bil res zelo lep in slikovit! Trideset metrov visoka smreka ob trideseti obletnici plebiscita je bila po eni strani simbolni uvod v obeleževanje 30. obletnice osamosvojitve, hkrati pa, kot je dejal tedanji minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar, ki je vodil slovensko delegacijo na slovesnosti, tudi sporočilo miru in izraz hvaležnosti za podporo, ki jo je Vatikan izkazal Sloveniji v času osamosvajanja.

Božična smreka na Trgu sv. Petra iz kočevskih gozdov ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije. FOTO: Vatican Media

V Rimu ste bili kot svetovalec že v letih od 2003 do 2007. Kako se je tisto obdobje razlikovalo od sedanjega mandata? Morda že to, da sta takrat bila papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI.

Tisto obdobje bi lahko preprosto opisal z besedami "drugačni časi, drugačni ljudje"! Tedaj se je zaključevalo obdobje zelo dolgega pontifikata papeža Janeza Pavla II., ki pa je nato z izvolitvijo papeža Benedikta XVI. leta 2005 nekako dobilo svoje "naravno" nadaljevanje. Po nepričakovanem odstopu papeža Benedikta XVI. pa so kardinali iskali profil človeka, ki bi v delovanje Rimske kurije pa tudi Cerkve kot celote vnesel drugačen stil vodenja in delovanja. Kot je dejal papež, ki je že z izbiro imena Frančišek nakazal novo in drugačno usmeritev, so kardinali pri iskanju pravega človeka za "rimskega škofa" šli "skoraj na konec sveta". Ta odmik od "evropske perspektive" v obdobju Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. se je v času aktualnega pontifikata očitno pokazal na vseh ravneh življenja in delovanja Katoliške cerkve oz. Svetega sedeža.

V čem je diplomatsko delo pri Svetem sedežu specifično, saj je sogovornik cerkvena institucija? Že v času študija teologije ste se osredotočili prav na diplomacijo Svetega sedeža … 

Diplomatsko delo pri Svetem sedežu je nekoliko posebno zgolj zaradi specifičnega statusa Svetega sedeža, ki je, kot sem že omenil, svojevrsten, sui generis subjekt mednarodnega prava. V tem smislu je predvsem koristno poznati zgodovinsko ozadje, ki je pripeljalo do tega posebnega statusa, kot tudi posebnosti notranjega ustroja in delovanja Rimske kurije. V tem smislu mi je seveda teoretično znanje, pridobljeno v času študija, več kot koristilo.

Jakob Štunf, na fotografiji pred stavbo MZZ, je v času študija teologije preučeval diplomacijo Svetega sedeža. FOTO: Tatjana Splichal

Opravljali ste tudi delo veleposlanika pri malteškem viteškem redu: kaj je to pomenilo v praksi?

Tudi za Suvereni malteški viteški red (SMVR) lahko rečemo, da je svojevrsten subjekt mednarodnega prava, katerega dejavnost je osredotočena predvsem na zdravstveno in humanitarno pomoč. SMVR ima trenutno sklenjene diplomatske odnose s 112 državami in status stalnega opazovalca v OZN. Slovenija je diplomatske odnose s SMVR sklenila sredi julija 1992. SMVR v mednarodni skupnosti izpostavlja svojo nevtralnost, nepristranost in nepolitičnost, kar mu omogoča, da lahko humanitarne in druge aktivnosti, ki so usmerjene v ohranjanje človekovega dostojanstva, izvaja tudi na območjih, kamor marsikatera druga država ali institucija ne uspe priti. Tako med drugim odlično poznajo razmere v Afriki in na Bližnjem vzhodu ter s tem tudi različne vzroke za migracije in razmere na migracijskih poteh. Od prvega dne ruske vojaške agresije v Ukrajini pa so se tudi zelo aktivno vključili v pomoč tamkajšnjim beguncem, pri čemer tesno sodelujejo z različnimi državami. Zaradi vsega omenjenega je SMVR zelo koristen diplomatski sogovornik in partner.

Če je pretekla štiri leta zaznamovala pandemija, smo že nekaj časa v krizi zaradi vojne v Ukrajini. Kako vi vidite vlogo Svetega sedeža pri reševanju krize in vojne v Ukrajini? 

Papež Frančišek osebno in Sveti sedež poskušata od prvega dne ruske vojaške agresije v Ukrajini storiti skoraj dobesedno karkoli, če bi to le prispevalo k prekinitvi vojaških spopadov. Ob vseh javnih oz. znanih pobudah in posredniških aktivnostih je bilo kar nekaj tudi takšnih, za katere (še) ne poznamo vseh podrobnosti in so bile usmerjene predvsem na izmenjavo vojnih ujetnikov. Tu je bil Sveti sedež kar uspešen. Trenutna misija kardinala Mattea Zuppija je prav tako usmerjena predvsem v konkretno iskanje možnosti za vrnitev v Rusijo odpeljanih ukrajinskih otrok. Sorazmerno hitro se je namreč pokazalo, da ne ruska ne ukrajinska stran ne želita posredniške vloge Svetega sedeža, s tem pa ostajajo možnosti za aktivnosti Svetega sedeža trenutno omejene prvenstveno na humanitarno razsežnost pomoči. Ob vsem tem pa papež izkoristi tako rekoč vsako priložnost, da spomni in pozove k molitvi za "drago in mučeno Ukrajino".

Katera so še druga odprta vprašanja, področja, ki čakajo novega veleposlanika pri Svetem sedežu?

Sveti sedež pozorno in natančno spremlja dogajanje povsod po svetu in ima odličen uvid v različne procese in dogajanja. Izmenjava pogledov in ocen z različnimi predstavniki državnega tajništva je tako vedno zelo koristno in dobrodošlo, še posebej v obdobju, ko bo Slovenija v prihodnjih dveh letih nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Poleg vojne v Ukrajini tako zagotovo ostaja v ospredju vprašanje migracijskih tokov v Sredozemlju, razmere v podsaharski Afriki, Libanonu in Siriji, pa tudi razmere na Zahodnem Balkanu. Znotrajcerkveno dinamiko bodo v tem in prihodnjem letu zaznamovale predvsem razprave v okviru sinodalnega procesa, ob tem, da so v polnem teku tudi že priprave na jubilejno oz. sveto leto 2025, ko v Rimu pričakujejo več kot 30 milijonov romarjev z vsega sveta. 

Kako pomembno je oz. kaj pomeni za funkcijo, da je veleposlanik pri Svetem sedežu osebno veren katoličan? Kako ste to vi osebno doživljali?

Biti veren katoličan seveda ni pogoj, niti ni ključnega pomena za kakovostno in učinkovito opravljanje veleposlaniške funkcije pri Svetem sedežu. Kar nekaj kolegic in kolegov je bilo bodisi druge veroizpovedi ali pa tudi neverujočih. Eden od njih je izdal celo knjigo spominov in različnih člankov z naslovom "Nevernik pri Svetem sedežu". Prav tako pa je res, da lahko kot verujoč katoličan različne obrede, procese in dogajanja razumeš tudi v njihovi religiozni razsežnosti in jih doživljaš na bolj osebni ravni. 

Diplomatsko življenje je za družinske člane zahtevno, ste povedali za Družino ob nastopu funkcije leta 2019. Kako ste pretekla štiri leta preživeli s svojo družino? Čemu se je v tem času posvetila vaša žena, kakšna je bila njena vloga?

Glede na to, da je najin sin že odrasel in živi samostojno življenje, sva štiri leta v Rimu preživela skupaj s soprogo. Poleg tega, da je sodelovala pri različnih dogodkih, obredih in diplomatskih aktivnostih, je čas, ki ga je preživljala sama, ustvarjalno izpolnila s slikanjem. Skozi nekaj let je tako nastalo precej novih slik, ki jih je tudi predstavila na dveh priložnostnih razstavah in tako na izviren način prispevala k prepoznavnosti našega veleposlaništva.