V prvem delu poročila z dogodka, ki ga je dr. Dežman posvetil spominu pokojnega dr. Lovra Šturma (v petek, 19. maja, se bomo spominjali 85. obletnice njegovega rojstva), se osredinjamo na prispevka dr. Pezdirja in mag. Omerze.

Mafijci in udbovci v istem filmskem kadru

Dr. Rado Pezdir je širši javnosti znan po raziskovanju vzporedne ekonomije, ki jo je za potrebe lastnega financiranja vzpostavila Uprava oz. Služba državne varnosti (UDV/SDV). Ta služba je bila namreč, kot podprto z dokumenti ugotavlja dr. Pezdir, v jedru zločinskosti komunističnega sistema. Za ta sistem so veljale svojevrstne dvojne tirnice: medtem ko je državna varnost v dopoldanskem času v imenu komunizma preganjala podjetnike, je v večernem času razvijala kompleksne finančno-inženirske metode premetavanja denarja po tujini in davčnih oazah.

Pri tem premetavanju pa je ta »dobrodelna ustanova« (kot želijo komunistično tajno politično policijo danes še vedno predstavljati nekateri zgodovinopisni in politični krogi) vzpostavila sodelovanje tudi s takimi »dobrodelneži«, kot so bili italo-ameriški mafijci. Dokumenti iz Arhiva Republike Slovenije (nanje je dr. Pezdirja opozoril njihov neutrudni preiskovalec mag. Igor Omerza) namreč izrisujejo komaj verjetne, tako rekoč filmske zgodbe, v katerih se v skupnih kadrih z roko v roki znajdejo naši udbovci in mafijci kova Charles »Lucky« Luciano (1897–1962), ki velja za očeta modernega organiziranega kriminala.

Jugoslovanske surovine za italijanski heroin

Zgodba se začne leta 1946 na t. i. havanski konferenci, kjer (takrat iz ZDA že izgnani) Luciano zbere najpomembnejše italo-ameriške mafijske družine. Na srečanju se dogovorijo, kako bo heroin iz Italije prihajal v ZDA. Zgodba se nato nadaljuje, ko v San Franciscu odkrijejo izredno čist farmacevtski heroin in ameriške oblasti začnejo preiskovati, od kod je prišel. Hitro ugotovijo, da prihaja iz italijanskih pristanišč, predvsem iz Genove, zato ameriški FBI odide v Rim. Tam ugotovijo, da je eden glavnih virov tega heroina Trst. Preiskava v Trstu pa pokaže na nov obrat v zgodbi: heroin, ki nastaja v ilegalnih italijanskih farmacevtskih podjetjih in se potem preko Genove pretovori v San Francisco, pravzaprav prihaja iz Jugoslavije! Takratna Uprava državne varnosti namreč v Italijo tihotapi makedonsko opijevo pasto kot surovino, iz katere v Italiji izdelujejo 100-odstoten farmacevtski heroin. In v tem poslu profitirajo vsi: najbolj zveneči mafijski kriminalci tistega časa in tajno-politični »zvezni šverc«, pri katerem so sodelovali narodni heroji, kot so bili denimo Edo Brajnik, Vidko Hlaj – ljudje, ki jim še danes želijo ohraniti dobro ime.

Dr. Rado Pezdir. FOTO: Tatjana Splichal

Aleja kriminalnih »dobrodelnežev«?

Prav v duhu tovrstnega prizadevanja je dr. Pezdir ironično sklenil svojo predstavitev najnovejših (a gotovo ne zadnjih) odkritij na področju komunistične vzporedne ekonomije: predlagal je namreč, da bi Charlesu »Luckyju« Lucianu pravzaprav morali nekje v bližini parlamenta (morda kar ob spomeniku Janezu Stanovniku) postaviti spomenik, saj je bil očitno zelo pomemben za slovensko osamosvojitev: SDV/UDV je namreč omogočil lukrativen posel, v katerem je tajna politična policija dobila kupe denarja, s tem denarjem pa smo se – kot nas nekateri prepričujejo – 50 let pozneje osamosvojili.

Se nam torej obeta nova aleja kriminalnih »dobrodelnežev«?!

Leto protislovnega odhajanja v preteklost

A šalo na stran. Če je na zgodbe iz vzporedne ekonomije tajne politične policije še mogoče gledati s kancem zdravilnega črnega humorja, to ne velja za druga področja, ki jih je v javni prostor prinašal (ukinjeni) narodni dan spomina na žrtve komunizma. Med ljudmi, ki jih je pretekli sistem dosledno preganjal, so bili misleci in akterji demokratične in samostojne Slovenije, ki se jim raziskovalno s serijo knjižnih publikacij posveča mag. Igor Omerza.

V uvod svojega nastopa je sicer tudi Omerza postavil svojevrstno ironično priznanje, povezano z dejstvom, da se je v zadnjem letu dni (torej v času sedanje vlade) zgodilo zelo veliko pomembnih stvari, povezanih s slovensko novejšo zgodovino; Omerza namreč ne pomni »niti enega leta po osamosvojitvi, da bi kaka vlada toliko pozornosti namenila zgodovini«. Ali bi torej na to dejstvo morali pogledati pohvalno? Odgovor je jasen: »Nikakor ne, saj je vlada s svojimi čudaškimi ter škodljivimi 'zgodovinskimi' prijemi povzročila hud razkol v narodu, ogrozila temelje, na katerih počiva demokratična slovenska republika, obenem pa predsednik vlade ponavlja: 'nehajmo se ukvarjati z zgodovino'.« Razumi torej, kdor more, to oblastno protislovje.

Katere so torej tiste »zgodovinske« stvari, ki so v zadnjem letu najbolj zbodle v oči? Mag. Omerza je opozoril na nekatere: vojaška počastitev šefa Udbe in protiosamosvojitelja Janeza Zemljariča; ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve; ploskanje državnega vrha ob zlorabi državnega praznika, ki si ga je privoščila provokativna Svetlana Makarovič, ko je z rdečo zvezdo, ki je za ene simbol upora, za druge pa simbol velezločina, paradirala po odru Cankarjevega doma; čebinski izpad ministrice za kulturo; vladna ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja …

Mag. Igor Omerza. FOTO: Tatjana Splichal

Poleg tega vedno znova poslušamo predstavnike sedanje oblasti, da sta partizanska borba in osamosvojitev neposredno povezani. Omerza na takšne trditve odgovarja: »Moram priznati, da nikakor ne znam neposredno povezati borbe proti okupatorju z osamosvojitvijo, pa naj se še tako trudim. Zmagoviti in povojni morilski vrh stalinistične slovenske partije je fanatično s svojo Udbo preganjal vsako misel na samostojno slovensko državo in to praktično skoraj do konca propadlega nedemokratičnega režima, se pravi tudi potem, ko se je odpovedal čisti obliki stalinizma kot sredstva vladanja. Za zavzemanje za samostojno državo je bila zagrožena celo smrtna kazen.«

Poskus spomeniškega enačenja svobode in nesvobode

Omerza se je odzval tudi na zavzemanje nekdanjega predsednika republike, še prej pa zadnjega partijskega šefa Milana Kučana za spomenik osamosvojitvi, ki bi stal na Trgu republike ob sedanjih spomenikih (predlog, ki ga je Golobova vlada nemudoma posvojila). »Postaviti spomenik osamosvojitve poleg 'kamnitih' simbolov nedemokratičnega, protiosamosvojitvenega in propadlega režima je zavrženo dejanje in vzpostavlja enačaj med nesvobodo in svobodo, demokratično Slovenijo pa lažno predstavlja kot kontinuiteto jugo-titoistične Slovenije,« je bil jasen raziskovalec slovenske totalitarne preteklosti.

Predlog, da bi spomenik osamosvojitvi stal na trgu poleg množičnega stalinističnega klavca in nasprotnika samostojne slovenske države Edvarda Kardelja, je zato po Omerzovih beseda absurden in pljunek v obraz vsem tistim, ki so trpeli protiosamosvojitveno nasilje tajne politične policije in nekateri med njimi (izrecno je omenil Janeza Topliška, ki ga je predstavil v eni svojih publikacij) dali življenje za slovensko državo.

Spomenik nosilcev osamosvojitvene misli

Omerzovo stališče je zato jasno: »Spomenik osamosvojitve – da, na Trgu republike – da, toda prej je potrebno počistiti s totalitarno 'kamnito' nesnago na njem, tudi z granitno 'ustavno' kocko /ob spomeniku revolucije/, kjer piše, da smo Slovenci neločljivo povezani z Jugoslavijo.«

Omerza je prepričan, da želi Kučan s sobivanjem spomenika osamosvojitve in spomenika revolucije na Trgu republike vrednostno izenačiti obdobje totalitarizma z obdobjem osamosvajanja in s tem tudi ovekovečiti svojo vlogo v propadlem socialističnem režimu, a mu »ne bo uspelo, arhivi naši dokaze hranijo«. Omerza zato predlaga: na mestu spomenika revolucije naj stoji spomenik osamosvojitvi; namesto spomeniške »grupe« Edvarda Kardelja pa naj bo postavljen polkrog kipov nosilcev osamosvojitvene misli, kot so: Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Ruda Jurčec, Franc Jeza, France Dolinar, Mirko Javornik, Branimir Pistivšek, Janez Toplišek, Franc Miklavčič.

Omerzov predlog je bil sprejet z glasnim odobravanjem zbranih v dvorani Slovenske matice.