Pri izkopu na Mačkovcu so arheologom pomagali sorodniki umorjenih z območja Begunj, od leve: Jože Stražiščar (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Alojzija Stražiščarja iz Begunj), Danilo Zalar, Janez Debevec iz Begunj (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Janeza Debevca), Tone Košir iz Selščka, Janez Kržič iz Bezuljaka (na Mačkovcu so umorili očeta njegove žene, Antona Žnidaršiča iz Bezuljaka) in zet Janeza Debevca Milan Kržišnik (posneto 27. oktobra 2013). FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Mačkovec – partizansko morišče ujetnikov 1943 [2]

Po 70 letih, konec oktobra 2013, je vladna komisija za vojna grobišča raziskala medvojno grobišče na Mačkovcu. Na njeno pobudo so za prekop in pokop naklonjeno pristali na sodelovanje tudi lastnik gozda, kjer je grobišče, župnija Begunje in občina Cerknica. Raziskavo na morišču sta vodila predsednik komisije Jože Dežman in arheolog Draško Josipovič. Na pobudo begunjskega župnika Maksa Ipavca je pomagala tudi skupina Begunjcev: Jože Stražiščar iz Begunj (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Alojzija Stražiščarja iz Begunj), Danilo Zalar iz Selščka, Janez Debevec iz Begunj (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Janeza Debevca) in njegov zet Milan Kržišnik, Tone Košir iz Selščka, Janez Kržič iz Bezuljaka (na Mačkovcu so umorili očeta njegove žene, Antona Žnidaršiča iz Bezuljaka) ter France Korošec (njegov stari oče se je uspel rešiti z morišča na Mačkovcu, njegova žena Antonija je bila sestra umorjenega Antona Žnidaršiča). Vir: Ivo Žajdela, Iz odročnih gozdov na pokopališče, Družina, 10. novembra 2013, str. 2.

France Korošec (levo) ob izkopu grobišča na Mačkovcu oktobra 2013 (na sredini arheolog Draško Josipovič, desno župnik v Begunjah Maks Ipavec). Koroščev stari oče Anton Debevec se je uspel rešiti z morišča na Mačkovcu, njegova žena Antonija pa je bila sestra tam umorjenega Antona Žnidaršiča. Komunisti so nato Antona Debevca umorili med povojnimi pomori, kot tudi njegovega sina Antona Debevca. FOTO: Marko Pečovnik

Anton Debevec iz Begunj se je uspel rešiti z morišča na Mačkovcu. Komunisti so ga nato umorili med povojnimi pomori, kot tudi njegovega sina Antona Debevca.

Pričevanje Franceta Korošca iz Begunj o izkopu

Izkopavati je pomagal tudi France Korošec iz Begunj, ki je za Družino opisal svoje vtise. »Tista dolga zajeda med skalami, menda kraške škraplje, je bila počivališče za ostanke treh revežev. Bilo je v soboto zjutraj, prvi dan izkopavanj. Mrakobno jutro, oblaki do tal, megla, veter, mraz, najraje bi obrnil in šel domov. Bilo je stresno, ker je bilo težko delo pred nami, za katerega se je bilo težko odločiti. Najprej smo poslušali o poskusih ekipe Draška Josipovič prejšnji dan. Po Josipovičevem navodilu sva s Tonijem Koširjem začela odgrinjati listje in prst v kraški podolgovati zajedi. Pričakovala nisva ničesar, turobno prazni začetek pač. Šokantno pa je bilo spoznanje, da so bili ostanki človeka povsem na vrhu, samo pod plastjo listja. Po sedemdesetih letih!«

»Kost za kostjo te v parih minutah zabriše v nesmiselno krvavo realnost zločinskosti pobesnelega človeka iz koncev leta 1943. Bil je tam, zgrbljeno zabit pod spodmol dolge skale, velik človek. Imel je žlico in polovico kamene osle, brusa za brušenje kose. Bila je tudi tanka, silno jeklena žica. Nanj so odvrgli še druga dva trpina, ki pa so ju v večjem delu, najbrž, odnesle zveri.

Umorjene na Mačkovcu je v grob ob spomeniku žrtev komunistične revolucije v Begunjah pri Cerknici 24. novembra 2013 pokopal arhidiakon Franci Petrič. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjene na Mačkovcu je v grob ob spomeniku žrtev komunistične revolucije v Begunjah pri Cerknici 24. novembra 2013 pokopal arhidiakon Franci Petrič. FOTO: Ivo Žajdela

Med pokopom umorjenih na Mačkovcu v Begunjah pri Cerknici 24. novembra 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Stara mati Antonija je o tej strahoti na Mačkovcu pogosto govorila

Stara mati Antonija je o tej strahoti na Mačkovcu pogosto govorila v snu ali polsnu, ker je malo spala. Govorila je o svojem možu Antonu Debevcu (Janezovem iz Begunj), ki je morilcem ušel takrat kot eden dveh, ki jima je uspelo. Ni jokala in trpela zato, ker mu je takrat uspelo, pač pa zato, ker ga dve leti po tem, petinštiridesetega ni bilo domov. Tudi najmlajšega, Tonija ni bilo /Toni je bil sin Antona Debevca/. Govorila je, da je slišala, da sta zaprta nekje v kočevskih gozdovih in da delajo podzemne tovarne, letališče ali ne vem kaj. Tako je upala še vedno v začetku šestdesetih, dokler je bolečina ni sesula in izžela do konca in ji je srce odpovedalo, ker ni imelo za kaj biti. Po vojni sta bila med vrnjenci s Koroške, v taborišču na Teharjah, od tam pa odpeljana na morišče in umorjena. Ena od žrtev na Mačkovcu je bil bratranec moje stare mame Antonije, Anton Žnidaršič iz Bezuljaka (Ancn po domače).

Zdaj se po človeško, kot ljudje in kot branitelji svojih vrednot vračajo ti reveži, kolikor jih niso odnesle zveri in jih ni izpilo sedemdeset zim in poletij med listjem v gozdu, med svojce in med potomce svojcev. To pa je nekaj od tistega, kar smo jim dolgovali storiti kot ljudje človeku.«

France Korošec je ob pokopu izkopanih na Mačkovcu v Begunjah pri Cerknici 24. novembra 2013 pripravil razstavo z najdenimi predmeti in drugim gradivom, ki je spominjalo na umorjene. VIR: France Korošec

Jože Dežman: Prekop kot obsodba morilcev

Jože Dežman, predsednik vladne komisije za grobišča je leta 2013 o izkopu na Mačkovcu dejal: »Prekop žrtev na Mačkovcu je lahko primer dobrega sodelovanja ustanove Memores, župnije Begunje, občine Cerknica, sorodnikov umorjenih ... Obenem pa je prekop z Mačkovca strašna obsodba tako morilcev kot vseh, ki so svojcem prepovedali in preprečili pokop umorjenih najbližjih. Človek, ki je leta 1946 tam vozil les, je rekel, da je bil gozd bel od kosti. In drugi je pripovedoval, kako je sin iskal očeta. Želel ga je spoznati po dveh zlatih zobeh. Tako je po gozdu nabral več kot dvajset lobanj, toda očetove ne. Potem so izginile. In potem je še zgodba o psu, ki da je prinesel človeško kost tja do Krvave Peči. Partizani so poklali ljudi, ki jih niso obsodili. In jih potem še mrtve oskrunili, pustili večinoma nezakopane, da so jih raztrgale živali. Zato kljub skrbni raziskavi prostovoljci in arheologi niso našli več kot šestnajst do sedemnajst delno ohranjenih skeletov. Pa vendar je prav, da je prekop izvršen in da bodo žrtve krščansko pokopane na pokopališču v Begunjah. Takih uporniških in misijonarskih dejanj naj bo čim več. Država sama jih ne bo nikoli zmogla.«

Razstava predmetov v Begunjah pri Cerknici, kot spomin na umorjene na partizanskem morišču na Mačkovcu. VIR: France Korošec

Župnik v Begunjah o prekopu umorjenih na Mačkovcu

Maks Ipavec, župnik v Begunjah, je leta 2013 za Družino o izkopu na Mačkovcu povedal: »V grobišču in morišču Mačkovec (župnija Rob) je bilo ubitih in v kraške udrtine zagrebenih štirideset vojnih ujetnikov, ki so jih konec oktobra 1943 pobile partizanske enote. Seznam žrtev pomora v Mačkovcu sta napravila dr. Tone Ferenc in mag. Stane Okoliš.

Največ žrtev je iz župnije Begunje pri Cerknici, kar deset. Ostale žrtve so iz župnij: Sveti Vid, Sveta Trojica, Nova vas - Bloke, Stari trg pri Ložu, Grahovo, Cerknica, Rakek in Loški Potok. Zato me je Jože Dežman, ki je vložil že izjemne napore pri odkrivanju grobišč in nečloveško umorjenih žrtev, prosil, da bi naša župnija sprejela izkopane zemeljske ostanke žrtev z Mačkovca. Komisija Vlade republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč je obravnavala pobude za pokop žrtev. Skupaj z odgovornimi v občini Cerknica smo prišli do odločitve, da bodo posmrtni ostanki žrtev krščansko pokopani na pokopališču v Begunjah. O tem pokopu je bila pravočasno obveščena javnost v katoliškem tedniku Družina in v našem župnijskem glasilu Jernejev zvon.

Od 26. do 28. oktobra /2013/ je osem požrtvovalnih faranov iz begunjske župnije pod strokovnim vodstvom mag. Draška Josipoviča in Jožeta Dežmana izkopalo okostja teh žrtev. Z mašo in cerkvenim pogrebom, ki ga bo vodil v nedeljo 24. novembra ob 15. uri arhidiakon mons. Franci Petrič, bomo te žrtve pokopali na pokopališču, zraven farne plošče, kjer so zapisana imena 219 žrtev iz begunjske župnije.«

Razstava predmetov v Begunjah pri Cerknici, kot spomin na umorjene na partizanskem morišču na Mačkovcu. VIR: France Korošec

Slovenski Tobija pokopava narodove žrtve

Maks Ipavec: »Krščanski pokop strahotnega pomora žrtev iz osrčja notranjskih gozdov Mačkovca na pokopališče v Begunjah gledam z velikim spoštovanjem do sleherne nedolžne žrtve, ki je bila ustvarjena po božji podobi in vsekakor zasluži, da počiva in čaka vstajenja dan v blagoslovljeni zemlji. Celotna zgodovina človeštva razodeva, da je imel človek od pradavnine izjemno spoštljiv odnos do svojih rajnih. Zločinski Kajni, ki so se v našem narodu med vojno in še po vojni spravili nad nedolžne Abele in jih po umoru ali celo žive zmetali v kraške jame, brezna ali rudniške rove, niso računali, da bodo kosti Abelov enkrat oživele (beri preroka Ezekijela!) in bodo pokopane v blagoslovljeno slovensko zemljo, ki je sicer polna grobišč slovenske Kalvarije.

Naj sklenem z odgovorom iz Katekizma: mrliče pokopavati je eno od sedmerih telesnih del usmiljenja. Kot duhovniku mi je v tem smislu največji vzor svetopisemski mož Tobija, ki je živel v času zločinskega kralja Senaheriba, ki je iz sovraštva pobijal nedolžne Izraelce. Tobija pa je vsak dan hodil med svojimi rojaki, jih tolažil in od svojega premoženja delil vsakemu, kakor je pač mogel. Lačne je hranil, nage oblačil, umrle in ubite skrbno pokopaval. Hudobni ljudje so Tobija zatožili kralju, ki je takoj ukazal, naj Tobija ubijejo in zaplenijo vse njegovo premoženje. Tobija je pobegnil s sinom in ženo ter se brez vsega skrival, ker so ga mnogi ljubili. Tobijeva knjiga poroča, kako sta po petinštiridesetih dneh lastna sinova ubila kralja. Tobija se je potem lahko vrnil na svoj dom in vse njegovo premoženje mu je bilo vrnjeno (prim. Tob 1, 18-25).

Dragi Slovenci in Slovenke! Naj bo v vsakem izmed nas človeško in usmiljeno srce svetega moža Tobije in doživeli bomo uresničenje Prešernove Zdravljice: Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo; / otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v roke sežejo!«

 Spominska podobica Alojzija Stražiščarja iz Begunj, ki so ga partizani umorili na Mačkovcu.

Pogreb umorjenih na Mačkovcu v Begunjah

Leta 1994 so na morišču postavili večji lesen križ in spominsko ploščo, 30. oktobra istega leta pa je bila tam tudi spominska slovesnost z mašo, ki jo je daroval ribniški dekan Maks Ipavec.

Potem je Mačkovec spet sameval skoraj dvajset let, do oktobra 2013, ko je bilo morišče strokovno preiskano. Našli so ostanke šestnajstih oseb, za ostale pa ostaja skrivnost, kje so. Skoraj gotovo kje blizu.

Pogreb ostankov ubitih na Mačkovcu je bil 24. novembra 2013 na pokopališču v Begunjah pri Cerknici. Vseh umorjenih na Mačkovcu niso našli; od okoli štiridesetih le šestnajst. Mašo je daroval arhidiakon Franci Petrič, ki je poudaril česa se pravzaprav spominjamo. »Najprej smrti nedolžnih 40 Slovencev, ujetnikov partizanske vojske, ljudi z imenom in priimkom, ki so jim drugi ljudje, zaslepljeni s sovraštvom, brez kakršnekoli sodbe, na zelo krut način vzeli življenje. Po kraju zločina so jih poimenovali žrtve z Mačkovca.«

Spominska podobica Alojzija Stražiščarja iz Begunj, ki so ga partizani umorili na Mačkovcu. Spodaj njegov molitvenik, ki ga hrani sin Jože Stražiščar. VIR: France Korošec

Ubitim so odrekli tudi dostojanstvo in pravico do dobrega imena

Petrič je dejal, da so storilci zločina šli še dlje, vzeli so jim pravico do groba in mirnega počitka. Spomnil je, da povsod, kjer je človek, ga je treba spodobno pokopati. »Ne pokopati človeka pomeni ne spoštovati človeškega življenja. V naši civilizaciji je tako, da se ljudi pokoplje. To je osnovna norma. Njihova telesa pa so pustili ležati sredi gozda, prepuščena divjim živalim, zato je naša bolečina toliko večja. Tu bi moralo biti danes 40 krst, pa je ena sama ...

Na koncu, kar je najhuje, so pobitim odrekli tudi dostojanstvo in pravico do dobrega imena. Ni se jih smelo pokopati, prepovedano je bilo zanje zvoniti in jih javno imenovati. Danes jih zato sprejemamo v svojo sredo, vračamo jim ime: bili so ljudje, vaši rojaki, Slovenci in kristjani.« Izrekel je prepričanje, da s tem pokopom postaja naša zgodovina jasnejša in da jih zgodovinopisje v prihodnje ne bo moglo obiti ter ne opravičevati zločinskega dejanja.

Jože Stražiščar iz Begunj, sin Alojzija Stražiščarja, ki so ga partizani umorili na Mačkovcu, je novinarki pokazal predmete, ki ga spominjajo na očeta. Posnetek iz revije Reporter (Kraj, kjer je Kajn ubil Abela, 18. 11. 2013).

Nepokopani mrtvi niso preteklost, so opozorilo ...

Zgodovinar Jože Dežman, predsednik vladne komisije za grobišča, pobudnik in organizator prekopa žrtev z Mačkovca, je dejal, da je duhovno spričevalo vsake človeške kulture mesto mrtvih. K temu je dodal, da je slovensko mesto mrtvih táko, da zanj velja misel dr. Mitje Ferenca: Nepokopani mrtvi niso preteklost, so opozorilo, da je z nami nekaj narobe: »A v smetišča spremenjena grobišča ne morejo biti preteklost. So stvarnost, pred katero si vsaka demokratična država ne sme zakrivati oči.« Poudaril je, da so partizani Loške brigade, ki so storili grozljiv umor okoli štiridesetih ljudi z Notranjske na Mačkovcu oktobra 1943, imeli v teh dneh več kot eno priložnost, da bi priznali, da bi se opravičili, da bi povedali, da ni bilo tako, kot je bilo predstavljeno javnosti. »Vendar ne – skrili so se, izginili. Zato raziskujemo, se pogovarjamo, skušamo preseči ohromelost zaradi zločinov, ki so nas prizadeli. S sočutjem, ljubeznijo, ljubeznivostjo. Da bi razumeli prednike, jih vse sprejeli. Da se ne bo več dogajalo, da bi komu jemali pravico do groba, spomina, žalovanja.« Spomnil je na Pedra Opeko, rojaka z Menišije. »Njegov oče se je rešil pred pobojem. Bil bi še eden od množice, ki jim ni bilo sojeno, ki so bili žrtve genocida. Če se ne bi rešil, ne bi pričeval. Njegovo pričevanje je vdihnilo življenje 'suhim kostem', iz mraka tabujev jim je vdihnilo osvobodilno moč resnice.«

Župan Občine Cerknica Marko Rupar pa je dejal, da naj bo današnji dan »samo eden izmed kamenčkov v mozaiku boljših odnosov med ljudmi. Kdaj bomo mozaik sestavili v podobo, ki bo odsevala boljše stanje naše domovine, je odvisno od nas vseh in pri tem ni prostora za egoizem. Širina misli je tista, ki nas povezuje.«

Na Mačkovcu so med predmeti našli tudi križ, sidro in prstan iz plastike, ki jih je, kot domnevajo, izrezljal Vinko Hiti iz Begunj. Partizani so ga umorili na Mačkovcu, ob izkopu leta 2013 so ga našli in ga nato pokopali v skupnem grobu v domačih Begunjah. Ko so ga oktobra 1943 umorili, je njegov oče neutolažljivo jokal, saj so mu komunisti umorili še tretjega otroka. 27. julija 1942 so umorili Vinkovega brata Janeza, drugega brata, Franca, so 30. julija 1942 umorili in vrgli v Mihcovo brezno.

Potomci zločincev še vedno uničujejo na Mačkovcu

Ob pokopu je domačin France Korošec o izkopu na Mačkovcu pripravil priložnostno razstavo s fotografijami in izkopanimi predmeti. Med predmeti so našli tudi iz plastike izrezljane prstan, križec in sidro. Po inicialkah na prstanu H. V. so prepričani, da je predmete izrezljal 16-letni Vinko Hiti iz Begunj, ki so ga umorili na Mačkovcu (predmeti so zdaj last potomcev Vinkovega brata Alojza Hitija). France Korošec mi je 23. oktobra 2023 povedal, da so »neznanci« križ ob morišču na Mačkovcu razbili. Jezusa so iskali tam okoli, pa ga niso našli. Križ so obnovili, Jože Stražišar je na križ nabil seznam umorjenih.

Konec

Govori na pogrebu v BegunjahRazmišljanje Maksa Ipavca, župnika v Begunjah (Demokracija, 12. 12. 2013)Kraj, kjer je Kajn ubil Abela, Reporter, 18. 11. 2013 Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 238-242Ivo Žajdela, Iz odročnih gozdov na pokopališče, Družina, 10. 11. 2013Ivo Žajdela, Partizani klali z noži, Demokracija, 14. 11. 2013

1/22