Pri izkopu na Mačkovcu so arheologom pomagali sorodniki umorjenih z območja Begunj, od leve: Jože Stražiščar (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Alojzija Stražiščarja iz Begunj), Danilo Zalar, Janez Debevec iz Begunj (na Mačkovcu so umorili njegovega očeta Janeza Debevca), Tone Košir iz Selščka, Janez Kržič iz Bezuljaka (na Mačkovcu so umorili očeta njegove žene, Antona Žnidaršiča iz Bezuljaka) in zet Janeza Debevca Milan Kržišnik (posneto 27. oktobra 2013). FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Mačkovec – partizansko morišče ujetnikov 1943 [1]

Naj se iz z zlaganimi komunističnimi spomeniki nabitega Kočevja vrnem na Mačkovec. Jam za umorjene niso skopali, zvlekli so jih na tri kupe in pokrili z vejami. Ker so bili morilci zelo krvavi, so nekatere ubite slekli in se preoblekli. Nekaj kasneje so šli domačini po cesti in opazili, da je ta vsa krvava, zaradi česar so se obrnili. Nekaj nad cesto so imeli partizani barako, tik nad cesto pa je še danes vidno brezno, v katerem so bili še v začetku sedemdesetih let vidni ostanki ubitih. Ko so v začetku sedemdesetih let gozdni minerci tam delali gozdne vleke, je bilo na kraju morišča polno razmetanih kosti. Gozdarji so drevje podirali kar po kosteh, prek pa sta bili speljani tudi dve vleki.

Izkopavanje na Mačkovcu 27. oktobra 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Kje je 24 lobanj umorjenih na Mačkovcu?

Ko je vladna komisija zadnje dni oktobra 2013 preiskovala in izkopavala grobišče (izkopavali so po arheološki metodi, vodil jih je arheolog Draško Josipovič, pomagali pa so mu tudi nekateri domačini iz Begunj in Bezuljaka, sorodniki umorjenih na Mačkovcu), je naletela na le nekaj ostankov umorjenih. Po gornjem opisu dogajanja na morišču drugače niti ni moglo biti. Najprej so med sondiranjem območja v premeru petdesetih metrov našli le nekaj delov kosti, potem pa so le naleteli na grobišče, v katerem je bilo dvanajst zakopanih ubitih. V bližnjem kamnitem »jarku« so našli še eno kolikor toliko ohranjeno okostje in delčke lobanj dveh ljudi (ostanke treh torej).

Skupaj so torej našli petnajst ubitih. Kje so ostali? Prav gotovo so nekje v bližini. Obstaja zgodba neke osebe, ki je med na površju razmetanimi lobanjami iskala svojega očeta. Prepoznal naj bi ga po dveh zlatih zobeh. »Nabral« naj bi 24 lobanj, vendar takšne z dvema zlatima zobema ni našel. Med letošnjim izkopavanjem so se preiskovalci spraševali, kje so lobanje in kosti teh 24 ubitih. Gotovo jih je nekdo odvrgel ali zakopal nekje v bližini. Zakaj pa bi jih nosil z zelo odročnega Mačkovca?

Pogled na eno od grobišč na Mačkovcu. Izkopava arheolog Marko Pečovnik, ob njem vodja del arheolog Draško Josipovič. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjeni so bili vaški stražarji iz Notranjske

Kdo so bili umorjeni ujetniki? Po kapitulaciji Italije in po padcu postojank vaških straž v Begunjah, Loški dolini, Novi vasi in drugod tam okoli so partizani vse vodilne ljudi in tiste, ki so jih imeli terenci zaznamovane, odpeljali s tovornjaki v Kočevje in Ribnico. Tamkajšnje postojanke so se predale po obljubah partizanov, da ne bodo nikomur nič naredili. Mnoge od teh so ubili v Jelendolu (Franc Rot iz Župenega, Alojz Matičič iz Begunj in Jože Vojska, komandant postojanke v Begunjah). Med njimi je bilo veliko starejših mož, očetov družin z več otroki, in tudi nekaj žensk.

Pogled na eno od grobišč na Mačkovcu. Izkopava arheolog Marko Pečovnik. FOTO: Ivo Žajdela

Kako se je rešil Jože Škrlj iz Retij

Še nekaj drugih umorjenih na Mačkovcu: Jože Rot iz Župenega je bil star 54 let in oče petih otrok, Andrej Purkat z Gornjih Otav je bil oče sedmih otrok, Jože Štritof s Kranjč je imel tri otroke, Lojze Stražiščar iz Begunj je imel sedem otrok (njegov sin je dekanu Ipavcu pred slovesnostjo na Mačkovcu 30. oktobra 1994 dal molitvenik, ki ga je oče imel pri sebi, ko so ga umorili, kasneje pa mu ga je po pošti poslala neznana oseba), Anton Obreza iz Selščka, oče treh otrok, Janez Debevc, oče treh otrok, Anton Žnidaršič, oče štirih otrok, Janez Žnidaršič, oče štirih otrok, vsi trije iz Bezuljaka, Slavko Cimperman iz Topola, Janez Bonač, Vinko Hiti, Ivan Otoničar, Alojz Škof iz Dolenje vasi (r. 1900, oče treh otrok), brata France in Stanko Lah z Velikega Vrha, France Žurga z Studenca, Janez Baraga iz Fare, France Škrabec iz Nemške vasi, Lojze Turk iz Topola, Anton Car, Franc Ruparčič, oba iz Retij, Janez Rojc in Alojz Košir, oba s Hriba, Jože Zbačnik iz Malega Loga. Jože Škrlj iz Retij je bil privezan k smreki, klavec pa mu je rekel, da bo prišel na vrsto naslednji dan. Stražil ga je 16-letni sosed Jože Debeljak. Škrlj ga je prosil, naj ga odveže, nakar sta se oba rešila in kasneje postala domobranca.

Pogled na eno od grobišč na Mačkovcu. Izkopava arheolog Marko Pečovnik. FOTO: Ivo Žajdela

Na Mačkovcu so umorili tudi 23-letno dekle Ivano Zalar s Kranjč 

Na Mačkovcu so umorili tudi 23-letno dekle Ivano Zalar s Kranjč, ki so ji Italijani leto prej ubili dva brata. Bila je služkinja v Ljubljani. Prišla je domov pomagat materi. Ker je imela v Ljubljani stvari, je šla ponje. Ko se je vrnila, sta čez nekaj dni v mraku prišla dva partizana in ji ukazala, naj gre z njima. Za spremstvo si je vzela sosedovo punčko Antonijo Korošec (bila je namreč že tema), kar sta partizana dovolila. Odgnala sta jo v vas Zalo pri Sv. Vidu, kjer so jo v Joškovi hiši »zasliševali«. Osumili so jo, da je prišla domov zato, da je izdajala. Pozno ponoči so jo spustili in odšli sta domov. Naslednji dan sta partizana spet prišla in ji ukazala, da se pripravi in gre z njima. Ko je odhajala, je mati v joku vprašala, kam jo peljeta. Dobila je odgovor: »Ker jočete, že veste, kam gre!« Dva dni so jo imeli zaprto v Novi vasi, potem pa so jo z drugimi ubili v Mačkovcu. Njena sestra iz Raven na Blokah je kasneje od nekega partizana izvedela za grobišče na Mačkovcu. Odšli so tja, spremljal jih je Intihar (Jurmanov) iz Zavrha. Našli so jo pod smreko in jo prepoznali po obleki. Na njej je ležalo nekaj vej. Od nje je ostalo le okostje, le v spodnjem delu je bila še nekoliko ohranjena. V bližini je Jurmanov oče spoznal klobuk, v katerem je vedno hodil k maši k Sv. Vidu Jože Rot z Župenega. Ivankine kosti so pobrali v leseno krsto ter jo peš odnesli čez globel Iške, potem pa na vozu prepeljali na domače pokopališče v Otave. Ko je Rotova žena izvedela, kje leži njen mož, se je odpravljala, da bi ga tudi ona prepeljala na domače pokopališče, vendar ji je terenec Tone Rot iz Raven zagrozil, da jih bodo ubili, če bodo to naredili. To je povedal sin Jožeta Rota.

Večino tega sem zapisal 8. junija 1992 v Dolenjem Jezeru pri Cerknici pri Jožetu Martinčiču in v Mohorjah pri Sv. Vidu pri Lojzetu Tekavcu. Takrat smo bili tudi na Mačkovcu. Tisto leto zgodbe zaradi čistke na uredništvu Slovenca nisem mogel objaviti. Nekatera imena ubitih sem dobil 30. oktobra 1994, po blagoslovitvi križa in spominski slovesnosti na Mačkovcu.

Izkopavanje na Mačkovcu 27. oktobra 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Dve partizansko-morilski brezni pri Bezuljaku

30. oktobra 1994, po spominski slovesnosti na Mačkovcu, mi je Alojz Hiti iz Begunj povedal o umorjenih v dveh breznih pri Bezuljaku. Že prej sem omenil, da je bil na Mačkovcu ubit tudi njegov 17-letni brat Vinko Hiti (roj. leta 1926). V Mihčevo brezno so partizani vrgli štiri osebe. Janez Zalar iz Bezuljaka je bil pri partizanih. Ker je hodil domov, so ga obdolžili, da izdaja, zaradi česar so ga ubili in vrgli v to brezno.

27. julija 1942 je bila zelo viharna noč (Zaveza, št. 23, str. 16–17, št. 24, str. 12–24). Skupina partizanov je vdrla v Hitijevo hišo v Begunjah (kjer je bilo sedem otrok). Najprej so zvezali očeta, potem pa še brata Janeza (roj. leta 1920), predsednika fantovskega odseka v Begunjah, in Franceta (roj. leta 1924), najmlajši Vinko (ubit leto kasneje na Mačkovcu) je ušel. Janez se je pognal v beg. Ko so za njim streljali, je bil zadet v trebuh, nakar ga je nek partizan na sosednjem dvorišču šestkrat zabodel z bajonetom v vrat, tako da je v dvajsetih minutah izkrvavel. Franceta so odgnali v spodnji srajci v gozd Ržišče (proti Pokojišču) in ga po treh dneh (30. julija 1942) vrgli v Mihčevo brezno. Čez mesec ali dva je nek domačin ušel od partizanov in povedal o Francetovi usodi. Še isti teden so se fantje organizirali v vaško stražo. 30. oktobra 1942 so odšli po Francetovo truplo ter ga potegnili iz 30 metrov globokega brezna. Na njem ni bilo znakov strelne rane. Ko so partizani sredi septembra napadli Begunje, so požgali več hiš, med njimi tudi Hitijevo, tako da je Francetovo truplo nekaj ur pred pokopom moralo ležati na parah na dvorišču. Drugi dve ubiti v breznu sta bili mati in hči Terezija in Pavla Knap z Dolenjih Otav.

Izkopavanje na Mačkovcu 27. oktobra 2013, pogled na posledice partizanske morije oktobra 1943. FOTO: France Korošec

Brezno v Vodiški dolini

Drugo brezno je v Vodiški dolini pri Bezuljaku. Po vojni so skrivači hodili tja po vodo. To so izvedeli partizani ter postavili zasedo. Ko sta nekega dne julija 1945 prišla tja po vodo Stanko Debevec iz Bezuljaka (oče petih otrok, najmlajša hči se mu je rodila dva meseca po smrti) in Andrej Kranjec iz Dobca (oče enega otroka), so ju ustrelili ter vrgli v brezno. 23. oktobra 1994 so kosti Stanka Debevca pobrali ven ter jih pokopali na pokopališču v Bezuljaku. To so morali opraviti brez pogreba, ker žrtev ni imela ne državljanstva ne mrliškega lista. To je bila Slovenija štiri leta po demokratizaciji.

Po sedemdesetih letih so umorjeni nemo pričevali o partizanskem zločinu. FOTO: Marko Pečovnik

Umorjeni na Mačkovcu

Imena umorjenih na Mačkovca, ki jih je v knjigi Dies irae objavil Tone Ferenc:

1. Ivan Allmayer, 6. 3. 1884, Šmarata 11

2. Anton Avsec, 13. 6. 1925, Viševek 2

3. Janez Baraga, 3. 10. 1922, Fara

4. Janez Bonač, 22. 5. 1912, Begunje

5. Anton Car, 15. 11. 1914, Retje

6. Janez Debevec, 26. 3. 1903, Bezuljak 11

7. Viktor Godnjavec, 1. 11. 1894, Trebnje, Rakek

8. Vinko Hiti, 21. 1. 1926, Begunje 51

9. Alojz Irgel, 20. 5. 1926, Begunje 100

10. Anton Korošec, 22. 1. 1915, Zavrh

11. Alojz Košir, 16. 6. 1909, Hrib

12. Dominik Kraševec, 30.7. 1923, Metulje 19

13. Ivan Krašna, 14. 9. 1889, Dolenja vas 100

14. Franc Krašovec, 4. 2. 1921, Kozarišče 3

15. Franc Lah, 4. 12. 1922, Veliki Vrh 27

16. Peter Marcelan, 29. 6. 1899, Cerknica

17. Jožef Marinčič, 6. 4. 1912, Pudob 10

18. Jernej Martinčič, 11. 8. 1880, Dolenja vas 24

19. Anton Mlakar, 13. 6. 1902, Viševek 25

20. Anton Obreza, 17. 10. 1901, Selšček 21

21. Janez Otoničar, 2. 2. 1926, Begunje 7

22. Franc Pirc, 20. 12. 1916, Pudob 19

23. Viktor Prevec, 24. 2. 1907, Viševek 42

24. Andrej Purkat, 30. 11. 1884, Gorenje Otave 11

25. Stanko Ravšelj, 19. 10. 1925, Nadlesk 21

26. Janez Rojc, 25. 5. 1899, Hrib

27. Jože Ronko, 1. 5. 1881, Cerknica 125

28. Jožef Rot, 5. 2. 1889, Župeno 4

29. Vinko Skubic, 5. 6. 1906, Cerknica 246

30. Alojzij Stražiščar, 5. 6. 1906, Begunje 9

31. Alojzij Škof, 23. 7. 1900, Dolenja vas 112

32. Jožef Škrabec, 18. 2. 1924, Nemška vas 1

33. Jožef Štritof, 26. 10. 1903, Cajnarji, Kranjče 7

34. Jože Švigelj, 29. 10. 1919, Dolenje Jezero 48

35. Viktor Švigelj, 16. 9. 1925, Dolenje Jezero 48

36. Franc Tomec, 8. 10. 1925, Podlož 2

37. Janez Zalar 17. 9. 1921, Glina 7

38. Jože Zbačnik, 9. 8. 1912, Mali Log

39. Anton Žnidaršič, 7. 11. 1901, Bezuljak 53

40. Janez Žnidaršič, 6. 9. 1903, Bezuljak 27

Na Mačkovcu so jim partizanski morilci vzeli vse. Delo antropologije Petre Leben Seljak. FOTO: Marko Pečovnik

Gornjemu Ferenčevemu seznamu treba dodati vsaj še šest imen:

Slavko Cimperman, Topol

Stanko Lah, Veliki Vrh

Franc Ruparčič, Retje

Fran Škrabec, roj. 5. 5. 1922, Nemška vas 1

Janez Tomec, roj. 29. 7. 1908, Podlož 2

Ivanka Zalar, Kranjče

Oktobra 1994 so na morišču na Mačkovcu postavili ta spominski križ. FOTO: Ivo Žajdela

Naj ob teh številkah umorjenih na Mačkovcu omenim, da je Ladislav Kiauta v knjigi Bračičeva brigada (prvi del, Ljubljana, 1982, str. 85–86) omenil naslednje: »Med postankom brigade na Mačkovcu so se pripetile tudi druge reči. Tako so stražarji privedli v taborišče 45 evakuira­nih belogardistov iz ribniških zaporov ter nekaj desetin neza­nesljivih elementov iz Starega trga.« Torej 45 ujetnikov iz Ribnice in »nekaj desetin neza­nesljivih elementov iz Starega trga«. Partizani na Mačkovcu torej niso imeli le 45 ujetnikov iz Ribnice, ampak veliko več ujetnikov ... Obstaja vprašanje, za kateri Stari trg gre, ali pri Kolpi ali v Loški dolini? Sicer so na gornjem seznamu samo imena z Notranjske.

Konec v: Mačkovec – partizansko morišče ujetnikov 1943 [3]

Oktobra 1994 so na morišču na Mačkovcu postavili spominski križ s skromin napisom. FOTO: Ivo Žajdela

1/14