Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. Mašo je daroval ribniški dekan Maks Ipavec. FOTO: Ivo Žajdela

Poglavitni prvi del besedila o partizanski moriji na Mačkovcu 28. oktobra 1943 povzemam iz svoje knjige Zasuta usta, iz poglavja Partizanske zveri na Mačkovcu (samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 238–242), podatke pa sem na terenu zbral že leta 1992, torej v času, ko so najbližji sorodniki umorjenih še živeli.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Mačkovec je bil večkratno partizansko morišče

Mačkovec je odročen gozdnat predel, na katerega se pride s severa iz Krvave Peči, z vzhoda z Roba, z juga z Bloške planote čez Lužarje, Narede in Mohorje. Na zahod strmo pada v zgornji del soteske Iške, na vzhodu pa v Robarsko dolino. Odročnost je bila torej zelo pripravna, da je območje pripadlo partizanom. Po tistih krajih in vaseh sta spomladi in poleti 1942 počenjala zločine Zdravko Prebil - Abi in Jože Kamnikar - Arti. 15. maja 1942 je Stane Semič - Daki dal ustreliti in vreči v brezno na Mačkovcu sedem italijanskih karabinjerjev, od koder se je eden rešil (Franci Strle, Tomšičeva brigada, 1. del, Ljubljana, 1981, str. 275–276). Pomor Italijanov na Mačkovcu nad Krvavo Pečjo je opisal tudi Stane Semič - Daki v knjigi Najboljši so padli (1. del, Ljubljana 1971, str. 241–244). Ubila jih je partizanska enota, imenovana »Sulov vod«, ki jo je vodil Ludvik Praznik - Suljo. Široko brezno so v začetku sedemdesetih let gozdarji zasuli z razžagano bukovino in kamenjem in čezenj naredili gozdno vleko. V začetku 90. let mi je nek domačin pokazal mesto umora. Abi in Arti sta sodelovala pri poboju šestnajstih Romov v Boncarju pri Sodražici 29. maja 1942. V bližnjih Purkačah so partizani že 2. novembra 1941 ubili za domačim skednjem Toneta Leniča, očeta šestih otrok.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanske zveri na Mačkovcu – pomor Romov

Proletarska udarna četa in dve četi Šercerjevega bataljona so 10. maja 1942 blizu tabora v Gabrju na Mačkovcu naletele na skupino Romov z dvema paroma konj (Strle, enako, str. 271). Obtožili so jih vohunstva in nekje na Mačkovcu deset pobili. V svojem glasilu Krim je Šercerjev bataljon navedel: »Likvidirali smo tudi 56-člansko organizirano cigansko vohunsko in roparsko tolpo, ki je dalj časa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju«. Kraj poboja ni naveden. Domnevno so ubiti Romi končali pometani po pobočju nad Iško, za križiščem ceste na Predgozdu, ki pripelje z Roba in se spušča v Iško. Tam blizu, ob enem od zgornjih ovinkov spuščajoče ceste proti Iški, so partizani junija 1942 v apnenici ubili Lojzeta Seljaka iz Lovranovega pri Sv. Trojici. Ko sem bil 8. junija 1992 tam, so bili ob apnenici ostanki rož in sveč. Partizani so se pred pobojem z Romi zadržali v vasi Mohorje, kjer so dovolili, da so jim domačini dali hrano, neka Romka pa je na pragu Jernejčeve hiše igrala na kitaro, ob sebi pa je imela otroka. Takrat so na Mačkovcu ubili romske družine z otroki vred. Streljal jih je Zgonc (Mrzlak) iz Sela. Naj ob tem zapišem še to, kar so mi povedali domačini. Kmalu ob vhodu na Mačkovec od bloške strani, za križiščem Predgozd, so domačini v dolinici levo od ceste še nekaj časa po vojni videvali na žico obešene kosti nesrečnikov, ki so jih tam partizani obesili.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. Mašo je daroval ribniški dekan Maks Ipavec. FOTO: Ivo Žajdela

Nepopisni partizanski zločini v Grčaricah in na Turjaku

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizanske enote vse svoje sile usmerile v boj proti vaškim stražam, ki pa so bile nevešče bojevanja, saj to ni bilo njihovo poslanstvo (obramba pred komunističnim nasiljem). Povzročili so nepopisne zločine v Grčaricah in na Turjaku. Še med bojem na Turjaku so partizani Tomšičeve brigade 15. septembra 1943 na Velikem Osolniku ubili 24 ujetih vaških stražarjev.

Preživele vaške stražarje in četnike iz Grčaric so zaprli v Kočevju (konec septembra 758 mož) in v Ribnici (350 mož). Pridružili so jim vaške stražarje, ki so jih ujeli na Blokah ter v loški in cerkniški dolini. Komunistično vodstvo je v Kočevju takoj po tako imenovanem Kočevskem zboru organiziralo sodno farso (tako imenovani kočevski proces) od 9. do 11. oktobra 1943, kjer so »obsodili« na smrt 16 ujetnikov. »Obsojence« so 12. oktobra umorili v Mozlju. Takrat je komunistično vodstvo v Kočevju in Ribnici, tu Franc Pirkovič - Čort in Marko Vrhunec, po hitrem postopku poslala na morišče pri Mozlju in v Jelendolu več kot 300 ujetnikov.

4. oktobra 1944 so domobranci v Jelendolu odkopali 119 umorjenih, med njimi so bile tri ženske, 57 so jih indentificirali. Pokopali so jih na ribniškem pokopališču v Hrovači (Zaveza, št. 27, dec. 1997, priloga Mi med seboj, str. 4–5).

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. Mašo je daroval ribniški dekan Maks Ipavec. FOTO: Ivo Žajdela

Pred Nemci umik z ujetniki iz Kočevja in Ribnice

Zaradi nemške ofenzive (Nemci so prišli v Kočevje 24. oktobra) so partizani 54 ujetnikov iz Grčaric odgnali skozi Medvedjekov gozd do Travne gore, kjer so jih v 2. novembra 48 umorili (Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 636–639, 668, Pavle Borštnik, Pozabljena zgodba ..., Ljubljana, 1998, 14. stran foto dodatki; Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada, 1. del, Ljubljana, 1984, str. 397–398). Tam je Permetovo Društvo za ureditev zamolčanih grobov 7. novembra 1993 postavilo lesen križ s kratko spominsko slovesnostjo.

4. bataljon Tomšičeve brigade je 26. oktobra 1943 odgnal iz Ribnice 45 ujetnikov (Ferenc, str. 639–642, 667–668). Gnali so jih prek Lužarjev, nekje pred Mačkovcem pa jih je prevzela Loška brigada.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

45 iz Ribnice in »nekaj desetin neza­nesljivih elementov iz Starega trga«

V knjigi Bračičeva brigada (prvi del, Ljubljana, 1982, str. 85–86) je njen avtor Ladislav Kiauta »dogodek« opisal z naslednjimi besedami: »Med postankom brigade na Mačkovcu so se pripetile tudi druge reči. Tako so stražarji privedli v taborišče 45 evakuira­nih belogardistov iz ribniških zaporov ter nekaj desetin neza­nesljivih elementov iz Starega trga. Ker ni bilo nobenih spiskov, kaj je kdo, je nastal problem, kam s temi ljudmi. Bili so, razumljivo, hudo breme za brigado, ki utegne zdaj zdaj zabresti v metež nemške ofenzive. Na skupnem sestanku odlo­čujočih, ki sta ga sklicala brigadni komisar in njegov namest­nik, je bilo sklenjeno, da se zapornike (gotovo tiste z lažjimi prestopki) postavi pred izbiro, da lahko po svoji želji vstopijo v NOV, v brigado. Za tiste, ki tega ne bi hoteli storiti, je bilo odločeno, da se ponovno temeljito pretrese njihova preteklost in da se šele nato presodi, kdo naj bo izpuščen in koga je treba obravnavati kot sovražnika. V že citiranem divizijskem po­ročilu dne 3. novembra je na kratko obrazloženo, da so bili glede belogardističnih zapornikov storjeni vsi potrebni var­nostni ukrepi in da je bilo najstrožje kaznovanih petnajst aktivnih belogardističnih in vojnih zločincev, ki so jih enote NOV ujele ob kapitulaciji Italije. Do začetka ofenzive so bili zaprti v Ribnici, kjer je okrožna komisija VOS raziskovala njihovo delo.«

Tako skrajno skopo, z leporečenjem o postopku in minimaliziranjem ubitih je Kiauta »opisal« v razmeroma obsežni propartizanski knjigi pokol na Mačkovcu, enega hujših med vojno. Kot da se takrat ne bi zgodilo nič velikega, ampak samo »nekaj«, kar se omeni mimogrede. Toda partizani so takrat poskrbeli za še en veliki zločin – med mnogimi, ki so jih počeli ves čas svojega obstoja.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. Mašo je daroval ribniški dekan Maks Ipavec. FOTO: Ivo Žajdela

Dve medvojni pričevanji

Tone Ferenc je v knjigi Dies irae (str. 641) navedel dva vira, ki govorita o pomoru na Mačkovcu. Po pri­čevanju bivšega vaškega stražarja iz posadke Pudob, mobiliziranega med partizane, kjer je postal politični komisar 1. čete I. bataljona Loške brigade, iz katere je 1. 11. 1943 zbežal, naj bi bilo na Mačkovcu takole (Slovenski dom, 20. 11. 1943): »Zvečer smo se premaknili čez Mokrec na Mačkovec. Drugi dan so v 'logor' pri­vedli jetnike z Blok. 53 jih je bilo. Bili so silno sestradani in zdelani. Po­znal sem se z nekaterimi. /.../ Proti osmi uri zvečer je komandir tretje čete I. bataljona 20 jetnikov poklal. Vsakega posebej je odpeljal po gozdni poti, ga udaril s kladivom po glavi in mu z bajonetom prerezal vrat. Pri ostalih jetnikih so drugo jutro pustili en vod za stražo, brigada pa je krenila nazaj na Krim. Kaj se je z njimi zgodilo, ne vem, ker nismo več vi­deli ne jetnikov, ne onega voda, ki jih je imel nalogo stražiti.« Drugi vir navaja (Vesti, 23. 12. 1943): »Ujetniki so bili večinoma iz Blok in Begunj ter so jih nabra­li v ribniških zaporih. V omenjenem skupinskem grobu je pokopanih nekaj nad štirideset ljudi /.../. V neposredni bližini tega skupnega gro­ba jih leži še enajst, katere so prav tako pobili in jih pokrili samo z list­jem in dračjem.«

Iz tega se vidi, da so ljubljanski mediji o pokolu na Mačkovcu poročali hitro po dogodku.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska klavca France Repež in Janez Mestek

Meni so sorodniki in prizadeti o dogajanju na Mačkovcu pripovedovali desetletje pred izidom Ferenčeve knjige, leta 1992. Zgodbo sem objavil leta 1996 v knjigi Zasuta usta, vendar je Tone Ferenc, čeprav je bila skrajno konkretna, vsa na osnovi pričevanj, ni v svoji knjigi Dies irae, ki jo je izdal leta 2002, niti omenil, kaj šele, da bi povzel kakšen podatek. Poglejmo kaj so mi povedali domačini iz Notranjske leta 1992.

Ujetnike so imeli zaprte pod Naredovim kozolcem v Mohorjah. Od tam so jih 28. oktobra odgnali v Mačkovec. Oseba, ki je bila priča poboju, je povedala, kako je France Repež z Dolenjega Jezera rekel Janezu Mestku: »Kaj to gonimo, kar tu jih pospravimo.« Rekel je tudi, da jih ne bodo streljali, saj bodo strelivo še potrebovali. Kasneje je bilo slišati izgovore, da jih niso streljali zato, da jih ne bi slišali Nemci, vendar domačini pravijo, da je bil to le izgovor. Repeža, ki je bil doma iz Dolenjega Jezera, so kasneje sami ubili, ker so se ga bali; Mestek, prav tako doma iz Dolenjega Jezera, pa je bil delomrznež, in je bil ubit pri Cajnarjih. Tam je s partizani pijančeval, mimo sta prišla dva domobranca iz Borovnice, ki sta šla k svojim družinam na obisk, naletela na njih in vse ubila.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so ujetnikom rezal vratove

Ujetnikom so pod Tolstim vrhom dali v roke krampe in lopate ter jih v globeli pod cesto silili, naj si skopljejo jame. Ker tega niso hoteli početi, jih je France Repež začel ubijati z nožem. Rezal jim je vratove in jih zabadal. Drugi so jih tolkli s krampi in lopatami. Priča Tone Krašovec iz Dolenjega Jezera je povedal, da je bilo strašno mesarsko klanje, z vpitjem in hropenjem razmesarjenih ter umirajočih ujetnikov. Nekaterim se je v vsesplošnem morilskem vrtincu uspelo rešiti. Priča je pripovedovala, kako sta dva ujetnika začela bežati. Pogledal je proti drugemu stražarju in videl, kako se je obrnil vstran. Enako je storil sam. Videl je skočiti še enega. Ušel je tudi Debevec (Janežov) iz Begunj.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Komandant Loške brigade je bil Franc Bobnar - Gedžo

Med ujetniki je Krašovec spoznal šest ljudi: nadučitelja Vinka Skubica (roj. leta 1906, očeta petih otrok) in Jožeta Ronka (roj. leta 1881) iz Cerknice, brata Jožeta in Viktorja Šviglja iz Dolenjega Jezera, Ivana Krašno (roj. leta 1889) iz Dolenje vasi, očeta treh otrok, hčer Ivanko (roj. leta 1923) so leta 1942 partizani ubili na Križni gori, sin pa je zoglenel v skladišču goriva v Cerknici ob razpadu Jugoslavije, ter Jožeta Ponikvarja iz Cerknice, ki pa ga je rojaku Tonetu Meletu uspelo rešiti, zaradi česar je bil kasneje močno »zaznamovan«. Ta je rešil tudi Anico Obrezo iz Cerknice, ki zdaj živi v Kanadi. Ivan Ileršič je povedal, da so bili ujetniki ogrnjeni z dekami in da so se pred pobojem pozdravili z nadučiteljem Skubicem. Preživel je tudi Jernej Telič iz Starega trga pri Ložu, ker se je potuhnil (pred nekaj leti je umrl v Argentini). Stražar ob poboju je bil tudi Jože Drenik iz Cerknice, ubijal je tudi Ludve Zakrajšek (Blažičev) iz Cerknice (pred nekaj leti je umrl na Jesenicah). Komandant Loške brigade je bil Franc Bobnar - Gedžo.

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Mirka Bračiča je v Kočevju ustrelil Franc Bobnar

Loška brigada, ki ji je poveljeval Franc Bobnar - Gedžo, se je kasneje preimenovala v Bračičevo, po Mirku Bračiču, komandantu 14. divizije. Bračiča je zaradi njegovega krutega odnosa do soborcev med partizanskim napadom na Kočevje 10. decembra 1943 ustrelil prav Franc Bobnar - Gedžo. Na glavnem kočevskem trgu stoji poleg velikega partizanskega spomenika manjši, posvečen »narodnemu heroju« Mirku Bračiču. Ta je eden med mnogimi partizanskimi spomeniki na Slovenskem, na katerem je lažniv napis – tako kot je v veliki meri lažniv mit o NOB. Na spomeniku piše: »Tu je 10. decembra 1943 jurišal na čelu svojih borcev in dal življenje za našo svobodo Mirko Bračič, komandant XIV. divizije«. Ne, zahrbtno ga je ustrelil Franc Bobnar - Gedžo in tako odstranil iz partizanskih vrst poosebljeno krutost. To, da je Bračičev krvnik prej sam moril na Mačkovcu pa je bilo za komuniste samoumevno.

Nadaljevanje v: Mačkovec – partizansko morišče ujetnikov 1943 [2]

Spominska slovesnost na Mačkovcu 27. oktobra 1994.  FOTO: Ivo Žajdela

1/17