V treh stavkih: kdo, od kod, kaj v življenju počnete?

Prihajam iz župnije Ihan, kjer vodim ženski pevski zbor ter z orglanjem spremljam občestveno petje, mladinski in otroški zbor, s koncem lanskega oktobra sem prevzel tudi vodenje župnijskega zbora v Stožicah. Trenutno obiskujem 3. letnik študijskega programa sakralna glasba na ljubljanski Akademiji za glasbo. Zadnji dve leti tudi sodelujem z Zavodom za cerkveno glasbo pri pripravi gradiv in na srečanjih, ki so v njihovi organizaciji, vodim priložnostni zbor, prav tako že drugo leto v Ljubljani vodim Zornični zbor, ki v adventnih jutrih pri mašah poje koralne speve.

Zakaj ste se odločili za glasbeno pot? Vas je kdo še posebej spodbudil k temu?

Že odkar pomnim, me je mama s sabo jemala na kor. Kmalu sem se priključil otroškemu zborčku, ki sem ga kot samouk na spodbudo takratne zborovodkinje s. Mirjam Ferčak začel spremljati na harmonij in kasneje, ko sem začel obiskovati pouk violine v glasbeni šoli, še na ta instrument. V 3. razredu osnovne šole sem si kupil sintesajzer in veliko pesmic preigraval po posluhu. V letih šolanja na Škofijski klasični gimnaziji – ob vsem glasbenem življenju, ki se tam dogaja – sem spoznal, da je to to, s čimer se želim ukvarjati, in navdušenje nad čudesi glasbenega sveta predajati naprej. Zato sem razmišljal o vpisu na glasbeno pedagogiko, ob spodbudi profesorja Damijana Močnika pa sem se odločil za študij sakralne glasbe. K tej odločitvi je botrovalo tudi to, da sem v tem času po spletu okoliščin – Božji previdnosti – s šestnajstimi leti prevzel župnijski zbor.

Najvažnejši vplivi na vas kot glasbenika?

Gotovo so to v prvi vrsti moji profesorji Damijan Močnik, Tone Potočnik, Ivan Florjanc in Dalibor Miklavčič. Drugo pa je poslušanje koncertov, posnetkov ter raziskovanje in analiza bogate glasbene zakladnice preteklih obdobij.

Kako vidite svojo prihodnost kot (cerkveni) glasbenik? Kaj vam pomeni sodelovanje pri bogoslužju?

Še naprej se vidim v vlogi zborovodje. Po končanem študiju si želim voditi kakšen večji zbor. V tej vlogi imam pomembno nalogo, da z uglasbeno besedo poskušam dvigati srca zbranega občestva k Bogu. Prizadeval si bom za napredovanje slovenske cerkvene glasbe, saj je le-ta eden najbolj zaznavnih nosilcev lepote v našem bogoslužju. Lepota pa je najboljši kanal za pretakanje pomembnih vsebin, v našem primeru sporočila odrešenja, tj. večnega življenja ob dopolnitvi časov. Iskrena pesem se človeka dotakne globlje kot še tako dobra pridiga.

 Po končanem študiju si želim voditi kakšen večji zbor. V tej vlogi imam pomembno nalogo, da z uglasbeno besedo poskušam dvigati srca zbranega občestva k Bogu.

Kako motivirate vaše pevce?

Tako, da pevcem poiščem ustrezne kakovostne skladbe, ki so jim v izziv. Vaja je produktivna, če imajo pevci po njej občutek, da so nekaj naredili, da so napredovali. Z razlago besedila pesmi jih spodbujam k razmišljanju, kako ima vsaka pesem svoje mesto in pomen znotraj liturgije in zakaj je kakšna bolj primerna in kaka druga manj za določen del maše. Enkrat na leto se z zborom odpravimo na pevski vikend, ki ga izkoristimo za branje več novih skladb, v začetku poletja pa gremo skupaj z župnikom na celodnevni izlet po Sloveniji. Taka srečanja izven pevskih vaj so dobra, saj še na drug način utrdijo skupnost.

Najboljša/najlepša slovenska sakralna zborovska ali orgelska skladba po vašem okusu?

Slovenci imamo veliko lepih in prepričljivih zborovskih skladb. Težko bi se odločil za eno »najboljšo«, saj vsaki lahko znotraj cerkvenega leta najdemo mesto, kjer bo najlepše zazvenela. V dneh božične osmine se me na primer še posebej dotakne Božična noč Ubalda Vrabca.

Slovenci imamo veliko lepih in prepričljivih zborovskih skladb.

Kdaj ob vseh obveznostih najdete čas za vadbo?

Nekaj časa se najde čez dan v »luknjah« med predavanji, večinoma gre pa za večerne ure tik pred spanjem.

Koncert, ki je v zadnjem času na vas naredil največji vtis?

Če velja koncert, na katerem sem tudi pel, bi izpostavil projekt s Komornim zborom Megaron, baročnim orkestrom in švedskim dirigentom Garyjem Gradnom, ko smo izvedli celoten Händlov oratorij Mesija. 19. novembra 2022 v koprski stolnici smo ga na samem koncertu prvič zapeli od začetka do konca, ker prej zaradi dolžine dela to ni bilo možno. Pevci smo zaradi stiske s prostorom celoten oratorij, dobri dve uri in pol glasbe, stali. Od pričakovanja in navdušenja smo boleče noge občutili šele po koncertu … Naslednji dan smo imeli še ponovitev v Slovenski filharmoniji (posnetku lahko prisluhnete na YouTube kanalu zbora). Poslušalci na balkonu so med začetkom znamenite Aleluje spontano vstali. Orkester se je pri artikulaciji in fraziranju ravnal po našem petju; s poslušalci smo dihali kot eden. V soboto je svoje pridal še sakralni prostor.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (6/2022).