V Cerkvi pa se v tem času izteka leto družine, ki ga je papež razglasil lani ob prazniku sv. Jožefa. Končalo se bo s svetovnim srečanjem družin v Rimu med 22. in 26. junijem. 

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Lukom Mavričem, tajnikom Urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci.

Vse bolj ugotavljamo, da se nobena druga organizacija tako celostno ne posveča družini kot prav Cerkev. Zakaj je družina za Cerkev tako pomembna?

Drži, Cerkev se vsem pomembnim področjem sistematično posveča. Če se kateremu od teh področij posveča tudi kakšna druga organizacija, se zaradi določenih lastnih interesov. Za Cerkev pa je to v prvi vrsti njeno osnovno poslanstvo. 

II. vatikanski koncil je to lepo izrazil z besedami, da je »človek pot Cerkve.« Pot, ki jo torej človek prehodi od rojstva do smrti, je pot, ki jo hodi celotna Cerkev. Da se na nobenem koraku ne znajdeš popolnoma sam in brez orientacije. 

Cerkev je tudi dolžna ščititi družino, ker si je Bog zamislil, da se vsak človek rodi in odrašča v družini. 

Bog sam navsezadnje obstaja kot Trojica oseb, torej živi kot družina. In Jezus je hotel priti na ta svet po človeški družini, čeprav bi lahko prišel tudi kako drugače. S tem je vsekakor visoko povzdignil družino. 

Na drugi strani pa tudi vidimo, kako se vsak totalitarni režim najprej loti družine. Jasno je, da bo lažje obvladoval človeka kot posameznika, če ga iztrga iz družinskih vezi. To je pri nas skušal doseči komunizem, zdaj pa je na pohodu ideologija spola. 

Svoj interes po obvladovanju posameznika in celotne družbe spet spretno zavijajo v celofan, češ da se borijo za enakopravnost vseh in proti diskriminaciji. A tudi ta ideologija bo propadla, vrednota družine pa bo ostala, ker jo je Bog zapisal v človeško naravo.

Dogaja se temeljni premik, ko družina ni več le objekt evangelizacije, ampak nujno potreben subjekt evangelizacije. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj se vam v tem hipu na področju slovenske družinske pastorale zdi razveseljujoče, kaj pa morda zaskrbljujoče oz. tako, da še kliče po dodatnem delu?

Število zakonskih skupin je še vedno v porastu, kar pomeni, da raste zavest med zakonci, da sami ne morejo biti kos vsem izzivom in težavam, ki jih prinaša zakonsko in družinsko življenje. 

Nujno se moramo odpirati drugim, da sploh razumemo, kaj se nam dogaja in kaj lahko jaz naredim za boljši odnos. Lepo je videti tudi npr. živ utrip v skavtskih skupinah, ali veselje otrok na poletnih župnijskih oratorijih. Ta močna področja bi bilo vredno še nadgraditi. 

Po drugi strani pa ne smemo pozabiti na zakonce, ki se soočajo s hudo krizo, pa tudi na razporočene, ovdovele, samske in ostarele. Zanje pri nas žal nimamo dovolj skupin in programov. 

Pri vračanju nazaj bo najbolj ključna iznajdljivost župnika in župnijskega občestva, oziroma voditeljev malih skupin. FOTO: Tatjana Splichal

Vodenje takšnih skupin in programov v Cerkvi je bilo po tradiciji stvar prostovoljcev. V zadnjem desetletju pa se tudi tu počasi začenja profesionalizacija. 

Gotovo je bilo prostovoljstvo vedno velika vrlina cerkve. A sodobni čas prinaša na eni strani veliko pomanjkanje časa za prostovoljno udejstvovanje, po drugi strani pa tudi vedno višje zahteve po strokovni usposobljenosti. 

Verjetno bo treba veliko bolj razmišljati v smeri, da bo tisti, ki bo delal za cerkev, to dobil tudi ovrednoteno z nekim plačilom. 

Jezus sam je rekel: Delavec je vreden svojega plačila. Pomembno je tudi, da sodelavce v cerkvi primerno usposobimo, da bodo lahko aktivno gradili občestvo.

Kako se bo slovenska Cerkev spopadla s pojavom zaradi pandemije razredčenih vrst družin v cerkvi? 

Najprej moramo priznati, da se je redčenje vrst v cerkvi začelo že pred pandemijo in da moramo glavne razloge za odhajanje iz Cerkve iskati drugje. Epidemija je bila kot neke vrste test. Zdaj bo zanimivo videti, koliko se jih bo vrnilo nazaj. 

Mislim, da bo pri vračanju nazaj najbolj ključna iznajdljivost župnika in župnijskega občestva, oziroma voditeljev malih skupin. Ljudje se vrnejo, če vidijo, da jih je nekdo željno čakal in jih je vesel. 

V naši župniji smo denimo letos izredno veseli, da je po treh letih, ko tega ni bilo, vsak dan pri šmarnicah po 40 otrok.

Leto družine se bo zaključilo 26. junija 2022 z 10. svetovnim srečanjem družin v Rimu. Kako se bodo tega srečanja udeležile slovenske družine oz. slovenska Cerkev?

Letos bo svetovno srečanje družin potekalo drugače kot doslej. V Rim potujejo le ožje delegacije in tam bo potekal glavni program, predvsem predavanja in pričevanja. Ob koncu bo papež družinam tudi podelil poslanstvo evangelizacije, v smislu, da tudi družine same oznanjajo evangelij. 

Sicer pa je to srečanje multicentrično, kar pomeni, da se sočasno odvijajo srečanja za družine po vsem svetu. Vsaka škofija presodi, na kakšen način in s kakšnim programom. Pri nas bodo ta srečanja v večji meri povezana s peš romanji. 

Zaradi šolskih počitnic so romanja pomaknjena na teden ali dva prej. Nekatere škofije so se odločile za srečanje na škofijski ravni, druge pa za več manjših romanj na dekanijski ravni. O tem bodo vernike obvestili župniki. 

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (19/2022).