Rodil se je kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Grigniona leta 1673. Vseh otrok je bilo osemnajst. Ludovik je študiral pri jezuitih in sulpicijancih in leta 1700 postal duhovnik.

Bil je predvsem ljudski misijonar. Pri svojem delu pa je naletel na težave pri duhovniških sobratih. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel misijonarjenja in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo.

Za misijonsko področje si je izbral zahodne pokrajine Francije, kjer je kot rojak mogel najhitreje doseči stik z ljudstvom. Tu je deloval zadnjih deset let življenja (umrl leta 1716). Njegovi misijoni so trajali štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih vaj in navad. Obnavljal je križeve pote in jih na novo uvajal, kar ni bilo všeč janzenistični duhovščini in nekaterim škofom.

Svetnik je bil mož mistične molitve. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo iz njegovih spisov. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in sta izšla šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so veliko prispevali k poživitvi ljubezni do Marije.

Goduje 28. aprila.