Nekaj zelo pomenljivega mora biti v tem, da ljudje v teh decembrskih dneh, ko je svetlobe čez dan kdaj samo za vzorec, vsi po vrsti, naj bomo verniki ali ateisti, čutimo močno, skorajda nezavedno, organsko potrebo, da prižigamo luči, nešteto luči, pa naj bo na adventnem vencu, na ulicah ali pa v izložbah, naj bodo to ognjemeti ali ognji, tako zelo smo očarani nad svetlobo sredi teme. Kakor da težko in moreče in strašljivo tedaj za hip izgine, kakor da se svet nekoliko posvetli, ko zagledamo luč, kakor da je samo zaradi zavesti, da nekje luči so, laže spet stopiti v temo vsakdana … Kakor da je zaradi spomina, da smo videli, da smo se prepričali o tem, da je svetloba vsaj za hip premagala temo, v nas po tem nekaj drugače … da vemo, da smo si zapomnili, da je očitno vendarle mogoče, čeprav tudi samo za kratek čas, temo vseeno premagati.

Nekaj resnice mora biti v tem. Kajti čeprav luči ne morejo odpraviti teme, jo kljub temu spremenijo. Ker...