Od blizu in daleč je Izseljensko društvo Slovenija v svetu (SVS) naslovilo koncert samospevov, ki so ga v dvorani Slovenske filharmonije (v sredo, 28. septembra) ob klavirski spremljavi Vladimirja Mlinariča oblikovali mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink ter baritonist Lucas Somoza Osterc.

Vsi trije glasbeniki so tudi člani društva SVS, ustanovljenega leta 1992 na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev. »SVS je društvo, ki ve, da kjerkoli po svetu doni slovenska beseda, kjer utripa slovensko čuteče srce, tam je duhovna Slovenija,« imajo zapisano na spletni strani. O sporočilu koncerta in njegovi glasbeni poti od Argentine do Slovenije smo se za tiskano Družino pogovarjali z najmlajšim od nastopajočih, Lucasom Somozo Ostercem.

Začniva kar z onomastiko: Lucas Somoza Osterc?

Rojen sem v Argentini in v rojstnem listu imam zapisano Lucas. Prvi priimek je po očetu, Argentincu, drugi po mami, ki se je sicer rodila v taborišču v Italiji, kamor so moji stari starši prebežali po vojni; ko se je pokazala možnost, so skupaj odšli v Argentino. Rad rečem – in tako tudi čutim –, da imam dve domovini. Slišim tudi na ime Luka (nasmeh).

»Rad rečem – in tako tudi čutim –, da imam dve domovini.« FOTO: Tatjana Splichal

Na jubilejnem koncertu SVS ste z Bernardo in Markom Finkom prepevali samospeve v različnih jezikih. Kako ste izbrali program?

Pravzaprav sta program sestavila Bernarda in Marko Fink in ga pred časom tudi že izvajala v tujini. Že večkrat smo sodelovali in povabila sta me tudi na tokratni koncert. S sporedom Od blizu in daleč smo se želeli pokloniti slovenski kulturi, ki je vpeta v evropski prostor in je obogatena z izkušnjo zdomstva. V prvem delu smo tako izvajali samospeve evropskih narodov, od italijanskega, češkega, nemškega, francoskega, zatem argentinske, drugi del koncerta je bila slovenska glasba – samospevi in ljudske pesmi. Koncert je bil tudi praznik zame: ko sem leta 2012 prišel v Slovenijo in si začel tu ustvarjati pevsko kariero, je bil moj prvi koncert prav za SVS, ob 20-letnici društva.

Odločitev, da pridete v domovino svojih starih staršev, je bila težka?

O Sloveniji sem poslušal od malega, po slovensko smo živeli, govorili, prepevali, jedli, molili ... Nikoli se nisem navadil piti značilen mate čaj, pri nas smo imeli potico in štrudelj (nasmeh). Z očetom in njegovimi starši sem seveda govoril špansko, a vse do poznih najstniških let je bil moj svet slovenski. Ob sobotah, ko so sošolci igrali nogomet, smo mi imeli slovensko sobotno šolo. Prvič sem obiskal Slovenijo z maturanti slovenskega srednješolskega tečaja, t. i. RAST, bilo je leta 2001. Takrat sem bil še premlad, da bi razmišljal o selitvi. Ko pa sem Slovenijo obiskal drugič le za nekaj dni – bil sem na poti iz Pariza, kjer sem že trkal na vrata glasbenih usta-nov –, sem vedel, da želim tu živeti in delati.

Kdo in kdaj je odkril pevčev talent? Kako je tekla baritonistova pevska pot? Katere vloge je že odpel in katere so njegova življenjska želja? Kje se počuti bolj doma«: na opernem ali koncertnem odru? Kakšen draž ima zanj opera in kaj se oglaša pri samospevu? O tem v novi tiskani Družini (40/2022) na strani 18.