To se sprašuje ruski religiozni mislec Semjon Frank v knjigi Luč v temi, ki je nedavno prišla med slovenske bralce. Frank je to delo napisal že pred začetkom druge svetovne vojne, a ga je po vojni, ki mu je prinesla mnogo trpljenja in izgub, nekoliko predelal; v njem z razmišljanjem o krščanski politiki poskuša sebi in bralcem povrniti skrhano zaupanje do sveta in človeka.

Filozof se najprej loti razmisleka o duhovni problematiki našega časa. Ugotavlja, da gre za krizo humanizma, za krizo vere v napredek in človeka. A humanizem je bil zaradi svoje psevdoreligioznosti obsojen na propad; po nekakšni usodni zmoti se je namreč vera v človeka, ki ima krščanski izvor, v evropski zgodovini razvijala v svojevrstni opoziciji do krščanstva. 

Sesutje humanizma je po eni strani pripeljalo do obuditve »dualistične vere gnostičnega tipa«, ki sicer verjame v svetost, a ne kot v nekaj, kar je mogoče udejanjiti v zemeljskem svetu, po drugi strani pa do ciničnega brezverstva oziroma nihilizma, ki izpoveduje kult teme kot ustvarjalne sile.

Avtor ne ne zanika obstoja in moči zla v svetu 

Frank nikakor ne zanika obstoja in moči zla v svetu, a vztraja pri svoji intuiciji, ki se je z leti in izkušnjami preobrazila v mistično vednost in prežema vsa njegova dela – vednost, da temà luči sicer ni sprejela, a je tudi ni mogla nadvladati, »upihniti«. 

Frank verjame v metafizično absolutno moč svetega in obenem v empirično omejenost njegove moči – omejenost, ne odsotnost. Odrešenje se je namreč v svojem ontološkem temelju že udejanjilo, Kristus je dušo osvobodil izpod oblasti sveta, zato temne sile niso vsemogočne. 

Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje, kako živeti krščansko politiko? 

Filozof razmišlja o dveh vrstah delovanja, ki pa se medsebojno prepletata: eno je bitnostno-moralno, kjer gre predvsem za duhovno samoizpopolnjevanje, drugo pa socialnopolitično, ki se osredotoča na omejevanje zla v svetu. Pri slednjem so nam v pomoč tudi institucije, med katerimi Frank omenja predvsem tri: družino, državo in zasebno lastnino.

Frank ne zanika moči zla v svetu, a vztraja pri svoji intuiciji, ki se je preobrazila v mistično vednost, da temà luči sicer ni sprejela, a je tudi ni mogla »upihniti«. 

Frank ni bil kritičen zgolj do nacionalsocializma in komunizma, ampak tudi do liberalnega Zahoda, nad katerim so se tedaj mnogi nekritično navduševali. Menil je, da se je demokracija na Zahodu že zdavnaj degradirala in da tudi ona temelji na materializmu. 

Te Frankove diagnoze so se izkazale za pravilne, duhovna kriza, o kateri je pisal pred več kot sedemdesetimi leti, se je od takrat le še poglabljala. Danes živimo v času materialističnega scientizma, institucije, ki naj bi po Franku služile človeku, se ukinjajo ali pa čedalje bolj služijo interesom nadnacionalnih korporacij, nezaupanje do človeka pa se je sprevrglo v pravo sovraštvo do njega: za boljši jutri naj bi bilo treba človeško populacijo drastično zmanjšati, človeka pa osvoboditi vseh identitet, tudi človeške.

Danes živimo v času materialističnega scientizma.

Odločilni boj se po Franku ne odvija med različnimi režimi, temveč med materialističnim in religioznim nazorom ljudi. Za revitalizacijo slednjega je nujna osvežitev tradicionalnih idej, načina mišljenja in duhovnega življenja. Korak v tej smeri je zagotovo tudi branje Luči v temi.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2022).