Ni slabo za 87-letnika z zdravstvenimi težavami, ki vedno znova sprožajo govorice o njegovem morebitnem odstopu. A kot je dejal kardinal Luis Tagle v pogovoru za Vatican News, ne gre za to, da bi papež pokazal, kaj vse še zmore. Po njegovem mnenju gre za dejanje ponižnosti, za odgovor na klic. Kaj torej kliče papeža na to pot?

Tagle je med drugim izpostavil dejstvo, na katero včasih pozabimo: v Aziji živita dve tretjini svetovnega prebivalstva. Prav tam se dogaja tudi velik del rasti Katoliške Cerkve. Leta 1910 je le 5 % vseh katoličanov živelo v Aziji, sto let kasneje pa že 12 %. Kljub temu je krščanstvo na tej celini z nekaj izjemami manjšinska vera. Prvi poudarek potovanja je zato papeževo prizadevanje za dialog z drugimi verstvi, predvsem z islamom, ki je v ospredju obiska Indonezije, najštevilčnejše muslimanske države na svetu.

Papež Frančišek po medverskem srečanju v Džakarti 5. septembra 2024. FOTO: Vatican Media

Drugi poudarek potovanja je skrb za stvarstvo, saj se na tem območju pogosto križajo interesi okoljevarstva in gospodarskega izkoriščanja. Otočja spadajo med predele, ki so najbolj občutljivi za podnebne spremembe, ki prinašajo ekstremne vremenske pojave in dvig morske gladine. Nezavidljiva je tudi stopnja revščine v tem delu sveta, rešitev iz nje pa poleg naravnih nesreč pogosto ovirajo tudi medetnične napetosti ter koruptivne prakse na lokalni in državni ravni. Cerkev tu opravlja svojo družbeno vlogo s karitativnim delom, šolami in zdravstvenimi ustanovami.

V prvi vrsti pa je namen obiska pastoralen: srečati tamkajšnje vernike v okoliščinah, v katerih živijo. To so katoličani v Džakarti, enem najbolj gosto poseljenih in najbolj onesnaženih mest na svetu, in tisti, ki živijo v skoraj nedostopnih predelih Papue. To so revni prebivalci Vzhodnega Timorja, najbolj katoliške države na svetu, ali katoličani v bogatem, a duhovno izpraznjenem finančnem središču Singapurja.

Izkušnja dialoga v večkulturni in večverski indonezijski družbi je lahko zgled, kako ohraniti identiteto ob spoštovanju drugih.

Sporočilo je namenjeno tudi nam na Zahodu. Če so kristjani v Aziji »majhna čreda«, pravi Tagle, »se tudi v mnogih zahodnih državah vračamo k izkušnji Cerkve kot majhne črede«. Izkušnja dialoga v večkulturni in večverski indonezijski družbi je lahko zgled, kako ohraniti identiteto ob spoštovanju drugih. Katoliška skupnost v Singapurju išče načine, kako odgovarjati na duhovno iskanje v osiromašenem svetu materialnih dobrin in individualizma. Vzhodni Timor nas lahko uči o dobrih in slabih straneh povezanosti med narodnostjo, politiko in vero. Papuanski verniki nam kažejo, kako biti veseli kristjani kljub izjemno težkim okoliščinam.

V vseh teh primerih gre za rodovitno srečanje evangelija z lokalnimi kulturami. Azijsko krščanstvo je v stoletjih odraslo, v hvaležnosti do evropskih misijonarjev, ki so tu darovali svoje življenje, zdaj stopa vse bolj po svoji poti.

Ob vsem tem je to morda eno najpomembnejših papeževih potovanj. Morda tudi eno zadnjih, glede na njegovo starost in zdravstveno stanje. A tisti, ki papeža Frančiška dobro poznajo, pravijo, da ostaja v njegovih željah še en cilj, ki je vedno prisoten nekje v ozadju vseh njegovih potovanj v Azijo: Kitajska. Do zdaj se je ta cilj izkazal za nedosegljivega kljub znamenitem (a pogosto kritiziranem) sporazumu o imenovanju škofov. Bo zgled azijskih vernikov, ki so konstruktiven in dinamičen dejavnik v svojih družbah, omehčal srca partijskih veljakov v Pekingu ali jih le še bolj otrdil?

Komentar je bil najprej objavljena v  tedniku Družina (36/2024).