Nekdanji katehumen – v krščanstvo se je spreobrnil po študiju – mi je pripovedoval, kako je ob iskanju birmanskega botra prečesal vse sorodstvo (v katerem ni ravno mrgolelo kristjanov) in okolico in kako je na koncu le izbrskal telefonsko številko nekdanjega sošolca s fakultete, s katerim sta se med študijem dobro razumela in za katerega edinega se je spomnil, da je kristjan. Oddahnil si je šele, ko je sošolec prikimal. Lov na botra je bil torej že pred nekaj desetletji velika reč.

Da je po dobrega botra včasih dejansko treba oditi na drug konec Slovenije, velja še danes. V prvi Cerkvi je bilo glede tega lažje, saj je botra izbrala kar domača cerkvena skupnost, nam je v pogovoru zaupal upokojeni nadškof Marjan Turnšek. Boter je bil neke vrste garant, ki je krajevnemu škofu potrdil, da njegov katehumen res krščansko živi, in mu je tudi sam pomagal tako živeti. Danes birmanec v botru lahko vidi »zgled krščanskega življenja in odločanja po evangeljskih vrednotah«, kot del cer...