John P. Enyeart je profesor zgodovine in predstojnik Oddelka za zgodovino na Univerzi Bucknell v Pensilvaniji. Proučuje zlasti zgodovino priseljevanja v ZDA, politično zgodovino ter zgodovino delavstva in delavskih gibanj. Med njegovo raziskovalno in publicistično dejavnostjo je tudi študija The Quest for »Justand Pure Law«. Rocky Mountain Workers and American Social Democracy, 1870–1924, ki je leta 2009 izšla pri stanfordski univerzitetni založbi.

Smrt fašizmu in boj za demokracijo?

John P. Enyeart je napisa tudi biografijo Slovenca Louisa Adamiča z naslovom Smrt fašizmu in podnaslovom Boj Louisa Adamiča za demokracijo. Najprej, le pristranskemu levičarju je lahko logično, da komunistično geslo »smrt fašizmu«, komunisti si ga namreč lastijo in se z njim legitimirajo, povežeš z bojem za demokracijo. S slovensko izkušnjo komunističnega totalitarizma v obdobju 1941–1990 to nikakor ni mogoče, saj s odgovorni za nasilno smrt več kot 100.000 Slovencev in uničeno Slovenijo. In v ta kontekst spada Louis Adamič.

Prva celovitejša biografija Louisa Adamiča

Zgodovinska, arhivsko-dokumentarna in biografska študija ameriškega zgodovinarja in raziskovalca delavskih gibanj je prva celovitejša biografija Louisa Adamiča. »Je plod avtorjevega desetletnega arhivskega raziskovanja v ZDA in v Sloveniji, a tudi vzgiba ob spoznanju, da o Louisu Adamiču v ZDA danes skoraj nihče ne govori niti se ga ne spominja, študentje ga tako rekoč ne poznajo, čeprav je bil zelo pomembna oseba v zgodovini ZDA in širše v boju za demokracijo, njegova dela pa so neizčrpni vir terenskih raziskav, izkušenj, lucidnih razmišljanj, vzor za pristno človekoljubno zavzemanje. Vsa ta dejstva veljajo tudi za slovenski prostor,« so zapisali pri založbi o knjigi.

Louis Adamič, brošura Osvoboditev. Smrt fašizmu, svoboda narodu! Naslov in podnaslov nista iz dogajanja v Sloveniji v zadnjih štirih letih, ampak i časa pred 80 leti.

Levičarsko ignoriranje resnice o vzrokih za nasilje

Avtor je zapisal: »Živimo v Ameriki, okuženi z nativizmom, rasizmom in korporativno hegemonijo ter zunanjo politiko, ki zagovarja ekonomski kolonializem. Imamo rekordno število deportacij, pogoste policijske napade na temnopolte ter vodstvo, ki zadovoljuje strasti najbogatejših Američanov in zagovornikov belske nadvlade. Zato je oživitev Adamičeve zapuščine, da bi z njo bolje razumeli svojo protifašistično preteklost, ključno za našo prihodnost.«

Res, v kakšnih iluzijah nekateri živijo. Kot da so na drugem planetu, ne pa, v tem primeru, v ZDA, kjer se soočajo z nasiljem mnogih oblik. Vsi vemo zakaj, le levičarji si pred osnovno resnico zakrivajo oči. Človek je takšen kot je, ameriške situacije, ki je prežeta z nasiljem, gotovo ni mogoče reševati z levičarskimi »rešitvami«, saj te vodijo samo še k večji brezizhodnosti in nasilju.

Priseljenci iz Evrope so genocidno uničili najprej ameriške domorodce

In naprej: Adamič je spoznal, da pot v svet, kakršnega si želi, pomeni revolucionirati sedanjost z redefiniranjem njenega odnosa do preteklosti. To je pomenilo tudi nasprotovati ideji, da je zgodovina ZDA anglosaška. Poudaril je, da je zaradi napačne interpretacije zgodovine ZDA videti, kot da so tujci in Afroameričani na obrobju ekonomskega, socialnega, kulturnega in političnega razvoja države. Te skupine bi morale biti v središču vsake razlage o nastanku sodobne Amerike, saj so jo zgradile tako fizično kot kulturno. Zapisal je tudi, da bodo trditve politikov o tem, da so naklonjeni enakosti, zvenele prazno, dokler ne bodo sprejeli zakonov, s katerimi bodo odpravili segregacijo in nativistično politiko.«

Seveda je res, da so priseljenci iz Evrope genocidno uničili najprej ameriške domorodce, potem pa s priseljeniško kampanjo in množičnimi valovi novih priseljencev Ameriko dokaj hitro spravili v situacijo, v kateri je nasilje vsakdanjik.

Louis Adamič in Josip Broz Tito leta 1949. Adamič si je pred Brozovimi velezločini zakrival oči, tako kot mnogi pomembneži na Zahodu.

Ne samo linearna biografska pripoved, ampak sodobna problemska študija

Knjiga Smrt fašizmu ni linearna biografska pripoved, ampak je »sodobna problemska študija, ki razkriva sistemski (ne le ameriški) rasizem, povezan s puritanstvom in imperializmom, rdeča nit pa je Adamičev boj za resnično demokracijo, odprtost, sodelovanje, poudarjanje tvornih zmožnosti ljudi – Adamič je bil kljub trpkim izkušnjam vztrajen v sekularnem, temeljno človeškem ozaveščanju ljudi, da bi spregledali sistemske krivice, ki se jim lahko uprejo in se borijo proti njim. V tem je bil izrazito moderen in svetovljanski.«

Dvajset knjig, okoli petsto člankov in leposlovnih revialnih objav

Louisa Adamič (1898–1951) se je v ZDA »uveljavil predvsem kot eden od najzgodnejših utemeljiteljev multikulturalizma, še preden se je ta uradno razvil kot smer v družboslovju. Manj pa je obravnavan z vidika, s katerega se je sam lotil svojih družbenih raziskav, namreč razrednega, ki temelji na sistemski kritiki družbenoekonomskih odnosov.«

Adamič se je tematike priseljencev in migrantskega dela lotil s številnimi študijskimi potovanji, obiski arhivov in knjižnic, terenskimi raziskavami, množičnimi anketami in globinskimi intervjuji, z njihovimi rezultati pa je seznanjal javnost z neštetimi članki, predavateljskimi turnejami, radijskimi oddajami in samostojnimi knjigami o priseljenstvu.

Za svoje družbeno delovanje (dvajset knjig, okoli petsto člankov in leposlovnih revialnih objav, predavanj in radijskih oddaj) je prejel več nagrad in štipendij. Bil je gost ameriških predsednikov in Josipa Broza - Tita, užival je zasebno in javno podporo priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Njegova dela so prodrla v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno.

Sam se je v Moji Ameriki takole opisal: »Nedvomno sem drugačen pisatelj, kot bi bil, če ne bi bilo gospodarske depresije ali če bi začel pisati desetletje prej. Vpliv gospodarske depresije na moje mišljenje in čustvovanje je nedvomno okrepil mojo naravno držo v družbenih, ekonomskih, političnih in kulturnih temah ter v njihovi obravnavi. /.../ Želim pisati; morda gre za to, da moram pisati; a ne le pisati, biti pisatelj ... Želim biti, želim nekaj narediti, želim se razdajati za nekaj.«

Louis Adamič: Moja Amerika: 1928–1938

Založba Sophia je izdala tudi prevod knjige Louisa Adamiča Moja Amerika. Gre za obsežno besedilo, prvi zvezek obsega 428 strani. Je še najbolj prezrto in precej neznano delo iz obsežnega opusa Louisa Adamiča. Knjiga je avtobiografska in zajema Adamičevo delovanje v letih 1928–1938, je skupek spisov, misli, analiz in izkušenj v tem obdobju.

Kot veteran prve svetovne vojne je Adamič videl dovolj vojnih grozot, epidemijo španske gripe in njene škodljive posledice, da se je lahko na lastne oči prepričal, kako zlahka ljudske množice nasedajo sovražni propagandi, ki je uperjena proti priseljencem in drugače mislečim posameznikom. Zaradi velike gospodarske krize v ZDA so bile etnične skupnosti pogosto tarče povprečnih anglosaških Američanov, ki so zahtevali deportacijo nedržavljanov in njihovo izključevanje iz družbe. Zvezne oblasti so odločno postopale proti »sovražnim tujcem«, kakor so jih imenovali, tj. prebivalcem ZDA, ki niso imeli urejenega državljanstva, in drugim posameznikom, ki se niso odzvali vpoklicu v vojsko. Kršenje patriotske dolžnosti, kot je služenje domovini, so razumeli kot napad na državo in njene ustanove. Med nasiljem, ki je sledilo kot odgovor na protivojne proteste, so na tisoče ljudi zaprli ali pa izgnali iz države.

Adamič se je v Moji Ameriki postavil proti delitvam Američanov

V spremni besedi je Milan Mrđenović zapisal, da se je Adamič v Moji Ameriki odkrito postavil proti delitvam Američanov na »prvorazredne anglosaške« in »drugorazredne priseljence ter njihove potomce«. Predlagal je izvedbo projekta, ki bi enciklopedično obravnaval priseljenske etnične skupnosti, da bi tako dokazal njihov pomembni prispevek k razvoju Amerike. Ta projekt je ne samo predlagal, ampak ga je samoiniciativno izvajal v svojih knjigah, ki so plod njegovega družbenega in terenskega dela.

Adamič je v knjigi poudaril pozitivne plati priseljencev in razbijal mite, da se med njimi skrivajo kriminalci in škodljivci. Mnogi priseljenci so pomagali zgraditi sodobno Ameriko in njeno gospodarstvo.

Moja Amerika je zaradi dokumentarne poglobljenosti in osebno-izpovedne note delo za razumevanje ameriškega pisatelja slovenskih korenin v najbolj odločilnem obdobju njegovega življenja, ko ni odvračal pogleda od krivic, umazanih iger moči, poskusov delavskega organiziranja niti od zaostrenega rasizma tedanjega ne le ameriškega trenutka, a vendar ustvarjal prostor za lastno izkušnjo Amerike, ki jo je prepotoval.

Moja Amerika: 1928–1938, 2. zvezek

V drugem zvezku avtobiografske študije je Adamič obravnaval radikalizacijo družbenih gibanj v Ameriki, možnosti novega delavskega gibanja, alternativnega izobraževanja in družbene preobrazbe, ki bi omogočala temeljno skupno varnost. Z življenjskimi zgodbami in svojimi izkušnjami je dopolnjeval in analiziral izsledke terenskih raziskav, ki jih je opravljal več let in ki bralcem omogočajo vpogled v živo dogajanje; to je velika odlika knjige, saj osebe in dogodki niso abstrahirane, literarizirane ali mitologizirane podobe, ampak so prikazane resnicoljubno in umeščene v utemeljevanje nujnosti novih družbenih pristopov. Te je Adamič postavljal v tesno zvezo z drugačnim izobraževanjem (ne le mladih, ampak zlasti odraslih), ki izhaja iz družbenega ozaveščanja in življenjskega izkustva ter spodbujanja razvoja ustvarjalnih sil, svobodomiselnosti, odprtosti in sprejemanja.

Miselnost laissez-faire je brutalna in arogantna

Vse to je Adamič pisal v času vzpona fašizma, sovražne nastrojenosti proti priseljencem in utrjevanja miselnosti laissez-faire, pred čimer je svaril: »Miselnost laissez-faire je brutalna in arogantna, domišljava in zadovoljna znotraj zakonov džungle, ki jih je ustvarila in si jih podredila. /.../ Večinoma in zelo konkretno je industrija vojna: industrialci so generali in postopajo avtokratsko. Zaradi narave stvari se jim nikoli ni zazdelo, da bi se lahko vse temeljno spremenilo in bi potem tudi sami ravnali drugače. Bili so preveč zaposleni in vpleteni v svoje nečloveško, razčlovečujoče delovanje, da bi o tem razmišljali. In zdaj je od nikoder, v resnici pa iz temeljev in osnovne zasnove Amerike, nenadoma vzniknila – ob vseh drugih težavah – ideja za spremembo, o demokratizaciji industrije. Mnogi so se nanjo odzvali fašistično. Inteligentnejši vidijo v državi temeljne nedoslednosti – priznavajo, da je to, da je država politično demokratična in ekonomsko absolutistična, popolnoma napačno. /.../ Težava ni, kako okrepiti osebno demokratičnost gospoda Knudsena in njegovih menedžerskih kolegov, ampak kako v celoti preurediti gospodarski sistem, da bi bili odnosi med delavci in delodajalci po naravi in neizogibno demokratični ter utemeljeni na skupnem občutju varnosti. /.../

Treba je pisati resnico, kakor jo čutiš in vidiš, ali vsaj usmerjeno k resnici in tako dobro, kakor lahko – ter hkrati dovolj razkrivati sebe, da bo bralec čez leto dni, desetletje ali stoletje videl, kakšen človek je pisec bil, ko je pisal, in zakaj je videl stvari, kot jih je opisal – in tako bo prišel do lastne resnice na svoj specifični, posebni način.«

 H knjigi je dodana spremna beseda filozofa in literarnega zgodovinarja Blaža Gselmana, ki Adamičeva razmišljanja širše umešča in aktualizira.