V zborniku Loški razgledi je objavljena množica daljših in krajših prispevkov o preteklosti Škofje Loke in širše okolice. Kot je v uvodu zapisala urednica Marija Lebar v novi številki širok krog avtorjev predstavlja nova spoznanja z različnih področij.

Na kraju uničene cerkve v Poljanah so komunisti postavili dva svoja spomenika

Marija Ogrin je v prispevku predstavil prve rezultate arheoloških izkopavanj, ki so jih opravili v Poljanah nad Škofjo Loko na arheološkem najdišču nekdanje cerkve sv. Martina, ki so jo med vojno z miniranjem uničili partizani, po vojni pa ruševine odstranili komunisti (na njenem mestu pa postavili kar tri spomenike »narodnoosvobodilni borbi«, drugi je bila velikanska freska slikarja Iveta Šubica, tretji pa leseni kip, oboje so posvetili »poljanski vstaji«). Raziskali so arhitekturne ostaline romanske, gotske in baročne cerkve, 454 grobov in odkrili tudi posamične najdbe iz rimske dobe ter visokega, poznega, srednjega in novega veka.

Ikonografski motiv svete nedelje v evropski umetnosti

Vrsta prispevkov nagovarja ljubitelje likovne umetnosti. O crngrobski Sveti nedelji in nastanku ter razširjenosti tega motiva pišeta dva avtorja. Sveta nedelja je eden od ikonografskih motivov, ki so se pojavili v času globoke krize 14. stoletja. Njen osnovni namen, opozorilo o spoštovanju nedelj in praznikov, je bil v strokovni literaturi v kontinentalni Evropi dokončno prepoznan sredi 20. stoletja, na Otoku pa šele leta 2000. Okoliščine, v katerih se je ta ikonografski motiv rodil, so kompleksne, glavno vodilo je bil pouk in zahteva Cerkve po spoštovanju nedeljskih zapovedi. V zgodnjem 16. stoletju so s slikanjem tovrstnih podob prenehali, saj so postale nepotrebne in v smislu smernic tridentinskega koncila lahko tudi nezaželene. O ikonografskem motivu Svete nedelje v evropski umetnosti in okoliščine nastanka upodobitve na pročelju cerkve v Crngrobu piše Dušan Koman.

Na kraju, kjer je stala velikanska župnijska cerkev sv. Martina, ki so jo med vojno z miniranjem uničili partizani, po vojni pa ruševine odstranili komunisti, so uničevalci naše dediščine postavili kar tri svoje »spomenike«: osrednjega, kamniti kolos, ter velikansko fresko slikarja Iveta Šubica in leseni kip, oboje so posvetili »poljanski vstaji«. FOTO: Ivo Žajdela

Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu

Freska Sveta nedelja z moralno-vzgojno vsebino predstavlja Kristusa Trpina, okoli katerega je okrog petdeset prizorov, ki prikazujejo predvsem življenje meščanstva, manj plemstva in podeželskega prebivalstva. Nekateri motivi so povzeti po grafičnih predlogah, za nekatere domnevajo, da so bili naslikani po željah naročnikov. Mednje sodijo prizori, ki predstavljajo predelavo lanu in loške cehe. Tako nazoren prikaz dela od lanu do platna na treh prizorih verjetno ni naključen, ugotavlja Mojca Šifrer Bulovec v prispevku Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu, saj so se s platnarstvom tedaj ukvarjali na celotnem loškem ozemlju, platno je bilo tudi pomemben prodajni artikel. Loški krojači, čevljarji in krznarji so se prav v času naročanja oziroma nastajanja freske organizirali v cehe. Sklepajo, da so omenjeni cehi na freski upodobljeni kot donatorji ali celo kot naročniki. Na ta način so opozorili na svoje delo, prikazali svojo gospodarsko moč in vse skupaj položili še v Božje varstvo.

Zlati oltarji v cerkvi v Dražgošah pred drugo svetovno vojno in uničenjem cerkve leta 1942 zaradi partizanjenja.

Zlati oltar sv. Ingenuina iz Dražgoš

Petra Čeh in Tina Vrenko predstavljata nova restavratorska in ikonografska dognanja na zlatem oltarju sv. Ingenuina iz Dražgoš (preden so Nemci leta 1942 uničili cerkev v Dražgošah, so dovolili rešitev oltarja). Na novo raziskana ikonografija zlatega oltarja sv. Ingenuina je osvetlila širši kontekst spomenika, kot so ga poznali do zdaj. Z razjasnitvijo identitete svetnika na evangelijski strani oltarja se je izkazala tudi povezava s titularnim svetnikom sv. Ingenuinom. Obenem so restavratorski posegi osvetlili pretekle posege na dražgoških zlatih oltarjih ter spreminjanje kompozicije, kar je razvidno tudi na redkih .fotografijah oltarjev.

Komunistični »spomenik« zlagani »narodno-osvobodilni borbi«, v resnici uničevanju slovenskega naroda.
FOTO: Ivo Žajdela

Ciborij in kelih iz Plečnikove šole za Župnijo Poljane

Arhitekt Jože Plečnik se je leta 1921, po desetletjih življenja v tujini, preselil nazaj v rodno Ljubljano in začel poučevati na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete novonastale Univerze v Ljubljani. Že po prvem letu študija so njegovi učenci ustvarili nekaj dobrih domačih nalog in profesor je iskal načine, kako bi jih lahko uresničili. Župnik Matej Tavčar iz župnije Poljane nad Škofjo Loko je leta 1922 naročil novo liturgično posodje. Plečnik se je odločil, da bo nalogo zaupal svojim študentom in nato izbral najboljši rešitvi. Izbrana načrta za kelih Dušana Grabrijana in ciborij Franceta Tomažiča je naslednje leto uresničil pasar Ivan Kregar iz Ljubljane. Oba izdelka odlikujeta izvirnost in izjemno kakovostna izdelava, piše v prispevku Ciborij in kelih iz Plečnikove šole za Župnijo Poljane Ana Porok. Najboljša učenca prve generacije Plečnikove šole sta se tako s svojima izvirnima liturgičnima posodama postavila ob bok delom svojega profesorja.

Velikanska freska slikarja Iveta Šubica v Poljanah, ki slavi komunistično uničevanje v »poljanski vstaji«.
FOTO: Ivo Žajdela

Dokumentarno pričevanje modernega slikarstva Iveta Šubica

V letu 2022 je bila 100. obletnica rojstva slikarja Iveta Šubica. Kot grafik se je s partizanskimi motivi uveljavil med drugo svetovno vojno, ko je bil vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Že takrat je partizansko motiviko in njen propagandni jezik prepletal s kmečkimi atributi in to obdržal tudi kasneje. Kolikor ni šlo za tihožitja ali omizja, ki so bila precej značilna za Šubičev slikarski opus, so bili motivi hrane v njegovem delu nekoliko spregledani. Ker je kot vojak mnogokrat sam izkusil lakoto, so prazne sklede in lačni partizani toliko markantnejši motivi, piše v prispevku S polja na pogrnjeno mizo. Dokumentarno pričevanje modernega slikarstva Iveta Šubica Petra Čeh. Po vojni jih je nadgradil z intimno pripovedjo o razmerah na podeželju, zato sledijo motivom vse od tistih s polja pa do pogrnjene mize, pri čemer ni pozabil niti na spremembo takratne družbene vloge žensk. Ne glede na deformacijo ali abstrakcijo njegove vizualne podobe je slednjo mogoče razumeti kot pomemben dokument časa.

O obnovi oltarjev v cerkvi sv. Petra v Bodovljah

Fotografije manj znanega loškega fotografa Aleksandra Jesenovca nas bodo spomnile na Loko pred več kot petimi desetletji, o njem piše Jožica Šparovec. Albina Kržič piše o konservatorsko-restavratorskih posegih na lesenih polikromiranih oltarjih v cerkvi sv. Petra v Bodovljah, Simona Kermavnar pa o slikarju, kiparju in podobarju Luki Čeferinu (1805–1859). O prof. dr. Alojzu Finžgarju, edinem akademiku z Loškega, piše dr. Albin Igličar. Ob 60-letnici smrti Martina Železnika (1891–1962) o tem glasbeniku in skladatelju piše Franc Križnar. Po sledi dveh nerazrešenih dvojnih umorih na Škofjeloškem v času Kraljevine Jugoslavije je šla Katarina Kodrič.

Kristina Strnad je objavila prispevek Več kot devet dogodkov za devet desetletij »mestne šolske palače«, OŠ Škofja Loka – Mesto. Tone Košir je raziskal zadnji dve desetletji delovanja Rdečega križa na Loškem. Alojzij Pavel Florjančič piše o Petru Jamniku (1932–1994), gledališčniku in režiserju Škofjeloškega pasijona, Peter Hawlina pa o rodoslovju v Škofji Loki.

Zakaj ima Jelovica status zavarovanega območja Natura 2000

Bojan Kofler odkriva skrivnostni svet Jame v Kamnitniku, Matija Križnar in Vili Rakovc pa triasne megalodontidne školjke pri Todražu v Poljanski dolini. Zakaj je prav, da ima Jelovica status zavarovanega območja Natura 2000 dokazuje Maja Ferle, avtorica prispevka o pajkih z mokrišč na Jelovici.

 Še več prispevkov sega v sedanjost, ki bodo dragocen vir podatkov v prihodnosti. Katja Štucin piše o slovesnosti ob odkritju spominske plošče Ivanu Omanu. Objavili so obrazložitve odlikovanj, ki jih je Urada predsednika RS podelil Franciju Feltrinu (prejemnik odlikovanja red za zasluge) ter Valeriji in Ivu Čarmanu (prejemnika medalje za zasluge).