Mirjam Dujo Jurjevčič pod naslovom »Brez dvoma bo civilno prebivalstvo pri tem hudičevo trpelo« (Edvard Kardelj) piše o italijanski ofenzivi na območju Loške doline leta 1942. Loško dolino je aprila 1941 zasedel italijanski okupator in svojo nasilno oblast izvajal vse do kapitulacije Italije septembra 1943. Povzročil je največje število smrtnih žrtev, ko štejemo medvojne in povojne žrtve na obravnavanem območju, to je kar štirideset odstotkov vseh žrtev, med njimi so prevladovale civilne žrtve. Najhujše nasilje se je dogajalo v času italijanske ofenzive julija in avgusta 1942, ko so množično streljali ljudi, izganjali prebivalstvo v internacijo, požigali in ropali premoženje. Za vse to so imeli zasluge komunistični partizani, ki so »boj proti okupatorju« izkoriščali za krvavi pohod na oblast. Kardelju je bilo pri tem prav malo mar za civilno prebivalstvo. (Zadnja dva stavka sta moj komentar k avtoričinemu prispevku.)

Stalinove in Kardeljeve skrbi zaradi slovenskih intelektualcev

Ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej je Josip Stalin z Edvardom Kardeljem (1944) in Borisom Kidričem (1946) načel vprašanje slovenskih intelektualcev; videl jih je kot homogeno socialno skupino, kakršna je bila do oblikovanja sovjetskega režima inteligenca v Rusiji, in menil, da je problematična ter za komuniste koristna predvsem v času boja za patriotske cilje. Kaže, da je težavo videl predvsem zaradi razmer v Italiji, s katero se je Jugoslavija zapletla v spore pri mejnem vprašanju. Kardelj je pozneje kljub kritiki J. V. Stalina menil, da je problem, na katerega ga je opozoril sovjetski voditelj, zares obstajal. Tako Igor Grdina v prispevku Stalinove in Kardeljeve skrbi zaradi slovenskih intelektualcev.

Komunistično »sodišče slovenske narodne časti« v Novem mestu

Na začetku junija 1945 je bilo ustanovljeno »Sodišče slovenske narodne časti«, kot so ga poimenovali komunisti, ki so bili pri svojem uničevanju Slovencev polni leporečja, tudi ob pri tako zločinskem početju, kot je bilo vsakršno parasodno preganjanje ljudi, da so jim potem lahko zaplenili premoženje (to je jih izropali). Do konca avgusta 1945 je to »sodišče« »sodilo« tistim, ki so (naj bi) med vojno na kakršenkoli način »sodelovali z okupatorji«. Petčlanski senati so zasedali v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Celju, Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti. V Novem mestu je bil prvi proces 10. julija, »sodišče« pa je zaradi nezadovoljstva okrožnega komiteja komunistične partije z delom »sodnikov« nehalo delovali že 14. julija, piše v prispevku Sodišče slovenske narodne časti v Novem mestu Mateja Čoh Kladnik.

»Sodišče« je dejanja, ki naj bi jih storili obtoženi, obravnavalo zelo milo in izreklo dokaj nizke »kazni«. Na devetih procesih je »obsodilo« 34 oseb na izgubo »narodne časti«, 22 oseb na kazen lahkega prisilnega dela in šest oseb na delno zaplembo premoženja. Po ukinitvi »sodišča« in objavi pomilostitve je bila »obsojenim« v celoti odpuščena kazen prisilnega dela. Pravne posledice kazni izgube »narodne časti« so bile omejene na izgubo političnih in državljanskih pravic, tudi volilne pravice. Kazen zaplembe premoženja je ostala v veljavi.

Naj poudarim: Kakršno koli komunistično »sodišče«, tudi tako farsično in v posledicah zločinsko, kot je bilo »sodišče slovenske narodne časti«, je bilo povsem nelegalno in nelegitimno, saj je bil komunistični režim do aprila 1990 izrazito totalitaren in nedemokratičen.

Preganjanje duhovščine v priključenem delu Primorske

V skladu z določili mirovne pogodbe z Italijo je velik del goriške nadškofije 15. septembra 1947 pripadel Jugoslaviji, prav tako reška škofija in del tržaško-koprske škofije. Apostolski administrator za jugoslovanski del goriške in tržaško-koprske škofije je postal Franc Močnik. Že pred priključitvijo je bilo cerkveno delovanje v coni B pod jugoslovansko upravo pod strogim nadzorom, začelo se je nasilje nad duhovniki, po priključitvi pa se je še stopnjevalo. Tajna politična policija Udba je takoj po priključitvi začela z aktivno »diferencijacijo« duhovščine. Zbirala je gradivo proti neljubim duhovnikom, začele so se aretacije in sodni postopki. Franca Močnika je naščuvana množica dvakrat izjemno grobo pregnala čez mejo med Solkanom in Gorico. Leta 1948 ga je nasledil Mihael Toroš, ki je najprej imel drugačen pogled do komunistične oblasti, saj je z njo sodeloval in bil tudi član Ciril-metodijskega društva. Po štirih letih je svoje stališče diametralno spremenil in postal kritik. O tem piše v prispevku Preganjanje duhovščine v priključenem delu Primorske in coni B Svobodnega tržaškega ozemlja Tamara Griesser Pečar.

Tržaškega škofa Antona Santina je 19. junija 1947 v semenišču v Kopru po komunistih nahujskana drhal sramotila, pljuvala in pretepla. Spomenik škofu Santinu na Vejni pri Proseku. FOTO: Ivo Žajdela

Politično delovanje Slovencev po podpisu Pariške mirovne pogodbe

Nova razmejitev, ki jo je prinesla Pariška mirovna pogodba leta 1947, je za Slovence, ki so v Italiji postali narodna manjšina, odprla novo poglavje tudi z vidika političnega nastopanja, saj so se v tem času oblikovale nove politične stranke, ki so bile jasno idejno in narodno profilirane. Med Slovenci, ki so živeli na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, so bile na političnem področju pomembne razlike, ki izhajajo iz različnih zgodovinskih, družbenih in tudi narodnih okoliščin. Leta 1947 je bila izrazita tudi ideološka diferenciacija, ki se je leta 1948 po resoluciji Informbiroja »obogatila« še s sporom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Ločnico pa sta že od predvojnega časa predstavljala dva koncepta političnega delovanja: na eni strani samostojno slovensko politično nastopanje, na drugi vključevanje v italijanske stranke. O tej temi piše v prispevku Politično delovanje Slovencev na Tržaškem, Goriškem in Videmskem po podpisu Pariške mirovne pogodbe leta 1947 Erika Jazbar.

V Dilemah je objavljena še zgodovinska analiza Davorja Stipiča »Jugoslavija je kuća koja se ruši«, prikaz spora z Informbirojem v jugoslovanski kinematografiji v osemdesetih letih.

Zgodovinska revija Zgodovina za vse

V zgodovinski reviji Zgodovina za vse, izdaja jo Zgodovinsko društvo Celje, je v številki 1 (2023) objavljenih šest prispevkov. Uvodoma se je urednik Borut Batagelj ozrl na trideset let izhajanja zgodovinske revije Zgodovine za vse. Jurij Šilc je v prispevku, ki temelji na arhivskih virih, raziskal gospostvo Smlednik pod Celjskimi grofi oziroma kako je Friderik Žovneški leta 1328 kupil grad Smlednik za dva tisoč mark srebra. Prispevek govori o času, ko je bila žovneško oziroma celjska grajska politika v znamenju izjemne posestne ekspanzije. V ta čas sodi tudi pridobitev Smlednika, prvega večjega gospostva oziroma gradu na Kranjskem, kamor so se v naslednjih desetletjih začele vedno bolj usmerjati ambicije svobodnih gospodov Žovneških oziroma poznejših grofov Celjskih. Ti so nadaljevali z zaokrožanjem tamkajšnje posesti in s tem položili temelje lastni posesti na Kranjskem. Pridobitev patronatne pravice nad župnijo Vodice, ustanovitev vikariatov v Smledniku in v Utiku ter kaplanije v Spodnjih Pirničah kaže na to, da so Celjski tudi na področju cerkvene teritorialne ureditve poskušali utrjevati svoje glavno kranjsko središče na gradu Smlednik. Tudi cerkev in Marijina bratovščina na Šmarni gori so v času Celjskih z nakupi in daritvami pridobili omembe vredno premoženje.

Kako so izgledale obstrukcije pred 130 leti

Damir Globočnik je pod naslovom Zgodovina evropskih parlamentov pozna malo tako strastnih, tako srditih bojev podrobneje opisal obstrukcijo v dunajskem državnem zboru leta 1897 in obstrukcijo slovenskih katoliških poslancev leta 1902, ki je bila prvi primer uporabe obstrukcijske taktike v kranjskem deželnem zboru. V obeh primerih so opozicijski poslanci poleg tehnične obstrukcije posegli po t. i. divji obstrukciji (hrupno motenje normalnega zasedanja, predsedujočega v parlamentu ali govorcev nasprotne strani). Opisani obstrukciji sta bili uspešni, saj so nemški poslanci v dunajskem državnem zboru dosegli odstop ministrskega predsednika grofa Badenija konec novembra 1897, slovenski katoliški poslanci pa so od junija 1902 preprečevali normalno zasedanje kranjskega deželnega zbora. Septembra 1904 jim je s predlogom, da deželni odbor ne sme sprejemati od deželne vlade dopisov, pisanih samo v nemščini, uspelo razbiti koalicijo slovenskih liberalcev in nemških veleposestnikov ter doseči odstop deželnega predsednika.

Glavni trg v Šoštanju. FOTO: Ivo Žajdela

Stara poimenovanja in hišne številke v trgu Šoštanj

 Miran Aplinc se je pod naslovom »Tudi mene so tako brez usmiljenja pritiskavali na trde kamne, mejo pa bi jaz danes zastonj iskal.« »sprehodil« od starih poimenovanj do hišnih številk v trgu Šoštanj. »Hlače hoče nositi, v kratkem morda celo sabljo in puško!« je naslov prispevka Roberta Devetaka o recepciji hlačnega krila na Slovenskem v letu 1911. Mojca Šorn je pod naslovom »Kdor se hoče učiti, ne sme vinca piti« prikazala protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem po koncu velike vojne. Darja Mihelič se je poglobila v slovensko prehrano in standard v luči prehranskih košaric po letu 1990 v Sloveniji.