Nadaljevanje iz: Brkini, partizani, Istrski odred, Leon Klemenčič [8]

V knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve (Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000) so pod naslovom Brezno Golobivnica pri vasi Lokev, občina Sežana objavili tudi pričevanje prof. dr. Enia Fonde iz Lokve, ki je živel v Braziliji. Zapisal je naslednje (str. 378–381.

 Pogled na Lokev. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče v jami Golobivnica pri Lokvi

... tej jami se pravi Golobivnica. To brezno je bilo polno leta 1945. Takrat sem bil še teolog in sem prišel ilegalno domov; tu je bila še cona B. Videl sem, kako je bila ta jama polna trupel, to je bilo avgusta 1945, ko sem se vrnil kot semeniščnik domov in ostal tu tri mesece. Prav v tistem mesecu so jamo potem lokavški terenci, nekateri so še živeči, s tramovi zamašili in potem posuli z zemljo in šodrom, okoli pa so dali bodečo žico. To je zdržalo nekaj let, potem se je podrlo, kdaj točno, ne vem. Zatem so gor metali smrečje, veje in končno še odpadke iz Lokve, tako da so danes trupla pod temi smetmi.

Pogled na Lokev. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej so v brezno Golobivnica vrgli sestro in brata iz Lokve

Prvič je znano, da so tu noter vrgli sestro in brata iz Lokve. Potem se ne ve, nato pa so maja 1945 pripeljali Tržačane – Italijane, Nemce in Slovence, ki so jih žive metali noter; 250 nemških vojakov so ubili tu in zahtevali, da jih domači ljudje vržejo v jamo. V enem dnevu je bilo to 250 ljudi. Vendar pa je to ubijanje potekalo ves teden, Lokavci se še spominjajo. Ljudstvo, ki je prihajalo v vas Lokev iz Trsta, je bilo namenjeno v smrt. To so bili civilisti – Italijani, nemški vojaki, prej pa še civilno ljudstvo, ker je cerkvenik (lokavski mežnar), ki je stal ob cerkvi, srečal celo prijatelje iz prve svetovne vojne, ki so hodili peš na morišče. O tem, koliko je bilo moških, žensk ali otrok, bi morali vprašati ljudi, ki so videli prihajajočo kolono iz Bazovice. Šček piše v Lokavskih starinah o 250 Nemcih, vendar je bilo po mojem mnenju tu veliko več ljudi, saj je bila jama polna! Civilisti so bili v glavnem iz Trsta in zaledja. Iz Ricmanj in tam okrog so vse pobrali, kolikor je tam zmanjkalo ljudi, so gotovo tukaj. Med vojno, mi je povedala mama, so prišli terenci ponoči, da bi pobrali žensko, ki je bila prej z enim italijanskim karabinjerjem. Zahtevali so, da gre z njimi. Njen brat je rekel ne, svoje sestre ne pustim, hočem vedeti, kam bo šla. Pobrali so še njega in oba živa vrgli v jamo.

Pogled na Lokev od zahoda. FOTO: Ivo Žajdela

Eden od teh, ki je mrtve metal v jamo, je skoraj znorel

Bil sem nemški častnik, da ne bi šel k partizanom, pa tudi k domobrancem nisem maral. Študiral sem namreč teologijo v nemškem zavodu med Torinom in Aleksandrijo, pri nemških Palotincih. Na vojaško dolžnost sem se moral javiti Nemcem (h komunistom gotovo ne bi šel), ostal sem v Aleksandriji, v mestu Aleksandrija v Piemontu, kot tolmač za italijanski in nemški jezik pri komandi mesta Alessandria (Ortskomandatur 1014). Tam sem dočakal konec vojne. V vojski sem bil od januarja 1944 do maja 1945. V Lokev sem prišel takoj po koncu vojne leta 1945, avgusta meseca. Eden od teh, ki je mrtve metal v jamo, je skoraj znorel. Ne vem, če še živi, neki Gregorčič. Žrtve sta morala (med drugimi) metati noter Jakucčev – stari Kocič in še eden, imena se ne spominjam. Bil je eden, zelo veren človek, ki so ga prisilili, da je metal ljudi noter, pred leti je umrl star 85 let.

Med vojno so partizani v Lokvi ubili ...

V Braziliji sem srečal nekega Hrvata, bil je starejši, močan mož, nekdanji predvojni bogoslovec, ne vem, iz katere škofije. Pripovedoval mi je tole: nekega dne pride hrvaška ustaška misija prosit generala Rupnika, naj pusti en zaprt vlak do Trsta. Notri naj bi bila neka ruska komisija – ruski oficirji, da bi potem nekega dne oficielno deklarirali, da je Trst okupiran s strani Rusov. To mi je govoril z močno gotovostjo. Vendar pa to ni uspelo, ker je Rupnik odgovoril, da tak zaprt vlak do Trsta brez nemškega dovoljenja ne bi mogel priti. Mimogrede še to, Anteja Pavelića sem osebno spoznal v Genovi, oblečen v duhovniški obleki, tam me je pošteno nahrulil.

Med vojno so partizani v Lokvi ubili eno žensko in moža pa mojega vrstnika Cerkvenika, mater, očeta in eno vnukinjo, brata in sestro, enega domobranca, ki je prišel in izginil – Novaka, noben Lokavec o njem ne ve ničesar.

Tudi v Lokvi na Krasu so postavili »spomenik NOB« na simbol komunističnega nasilja rdečo zvezdo. FOTO: Ivo Žajdela

Koga so torej ubili partizani v Lokvi

Koga so torej ubili partizani v Lokvi: brata in sestro Moderc, Ludvika in Milko, glej tekst Lokavske starine, str. 166, pa Jožefo Satler (Pepo Ukovo), 1. novembra 1943, zaklana v svoji hiši, cerkvenega pogreba ni bilo, ker je živela v priležništvu z Ugom Devetakom. Devetaka so istega dne ubili domačini. Danes se natanko ve, kdo jih je ubil. To je bil Sila. Taisti je s svojo klapo ubil Rudolfa Ostrouška, ki je bil skupaj z ženo Anamarijo (rojena Role) in štiriletno vnukinjo Zorko ustreljen v svoji hiši ob enajsti uri zvečer leta 1943. Mojega prijatelje Ivana Cerkvenika, rojenega 1924, je na dvorišču pod cerkvijo smrtno zadel strel v prsi ob osmi uri zvečer. To je pisal Šček. Kot sem povedal, so ubili Stano Bencina, roj. Senica, 19-letno, poročeno v Ricmanjah z Rudolfom Bencinom. 13. ali 14. aprila 1944 so ji izdrli oči in jo ustrelili v glavo. Potem Jožeta Nedoha iz Dan, 23. junija 1944, ustreljen na križpotju Lokev–Prelože s strani rojakov. Mojega prijatelja in nekdanjega soseda Andreja Svetino, letnik 1924. Starega 22 let so ubili 28. 12. 1946. Domačini so ga zahrbtno napadli na dvorišču Kaldanove hiše ob 9. uri zvečer na plesu. Ustreljen je bil v hrbtenico. V Trstu je sledil velik proces, Sila je šel v zapor za 4 ali 5 let. Motiv za umore v Lokvi naj bi bilo ovaduštvo.

V Lokvi je živel duhovnik Virgil Šček, ki je o običajih tu napisal obširna besedila, omenil je tudi komunistične zločine. FOTO: Ivo Žajdela

V Lokvi ni bilo žrtev zaradi ovaduštva

Virgil Šček piše, da naj bi si nekateri zaslužili kazen, a to pisanje ni verodostojno, kot tudi glede žensk, o katerih piše, da so bile kurbe. S Ščekom sva bila prijatelja, celo na nemško mi je večkrat pisal. Pogosto je bil malo enostranski, čeravno ni bil komunist. Zavedal se je, da če pridemo pod Jugoslavijo, bo tu komunizem (leta 1946).

Želel bi poudariti, da v Lokvi ni bilo žrtev zaradi ovaduštva, ne verjamem, da bi bil v vasi kdo ovaduh. Govorim odkritosrčno. Če je kdo imel opraviti z Nemci, je bilo morda tako, kot se godi v življenju; če v hiši živi nemška četa, ji opereš perilo, se pogovarjaš ...

Še to, ko Šček piše, da naj bi v času bazoviških žrtev nekdo od likvidiranih izjavil, da bi morali tem še pasove s hrbtov rezati, je to gotovo izjavil nekdo hudo pijan. Lokavci so vsi bili pijanci. In če je pijano, se govori vse čez mero. Žrtve vse poznam in res ni bilo pravega razloga za umore. Pepo in Uga so gotovo ubili zato, da bi jima Sila pobral vse, kar sta imela sladkorja, klobas in ostale zaloge.

Še kakšno informacijo bi lahko dal Mevlja iz Prelož, ki živi v domu v Sežani. V Lokvi je bil tik pred koncern vojne umorjen še Poljak Alfonz Šulc, o umoru pa piše župnik Šček v Lokavskih starinah.

Tako je o komunističnih zločinih v Lokvi pričeval Enio Fonda iz Lokve, ki je živel v Braziliji.

Lokev je znana po vojaškem muzeju v starodavnem stolpu. FOTO: Ivo Žajdela

Brezna okrog Pivke – Golobine

Str. 401: »Krajani v teh krajih brezna imenujejo golobine. V Prestranku je bilo prve mesece po vojni taborišče, in sicer v hangarjih italijanske vojske. Po ocenah ljudi, pisnih virov ni, je bilo okoli petsto taboriščnikov. Ko se je taborišče opustilo, avgusta po amnestiji, jih je odšlo domov le nekaj deset.

Večino teh je bilo odpeljanih v golobine. V golobinah pa ni kosti. Golobine so povezane s Snežnikom in z njihovimi podvodnimi tokovi. Spomladi poplavijo doline in nato se voda umakne. Tamkajšnji prebivalci pravijo, da so se v vodi kar nekaj let pojavljale lobanje in nato zopet usahnile z vodo. Največ žrtev je bilo odpeljanih v golobino 2 km od vasi Palčje. Nad vasjo Trnje pri Pivki je v opuščeni apnenici 10 nemških vojnih ujetnikov, brezno s kostmi je tudi pod Slavnikom, 1 km jugovzhodno od vasi, kjer ležijo pobiti Italijani.«

Župnijska cerkev sv. Mihael v Lokvi je znana po poslikavah Toneta Kralja, na katerih je – med italijansko okupacijo – upodobil italijanske fašistične zločine nad Slovenci. Na tej italijanski nasilnež zasleduje Jezusa, odetega v nacionalne barve. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče v Globovniku, ob cesti med Ilirsko Bistrico in Šembijami

In še, str. 377: Grobišče je ob poti med Dolenjskim potokom in Malo Bukovico, takoj za železniškim mostom levo. Tam so ubiti ranjenci in vojaki, ki so jih ob koncu vojne ujeli partizani.

Podobno grobišče je tudi v Globovniku, ob cesti med Ilirsko Bistrico in Šembijami. Trupla so tja vozili z lojtrnimi vozovi, ubiti pa so bili med seboj povezani z žico. Šlo naj bi za veliko grobišče. Po vojni so na ta kraj odvažali industrijske odpadke iz ilirskobistriške tovarne TOK.

V Slopah naj bi bili dve jami, po pričevanju VP so tudi tam kosti nemških vojakov, ki so bili ubiti ob koncu vojne.

Brezno v Beli Rebri v bližini Podgrada: tu so ubiti železničarji iz Rodika.

Po koncu vojne je neki udbovec pripeljal iz Istre 50 do 60 ljudi, ki jim je obljubil, da jih bo spravil čez mejo v Italijo. Pripeljal jih je do Krvavega potoka, tam jih je pustil v eni dolinici, potem pa šel javit graničarjem, ki so jih vse ubili.

Dušan Grča, Če bo šlo tako naprej, v našem prostoru ne bo nikoli miru, Lokev, jama Golobivnica, Delo, 1. 3. 2009Dušan Grča, Provokacija v Lokvi ni uspela, Lokev, jama Golobivnica, Nedelo, 1. 3. 2009

Tino Mamić, Fojba je ekološka nevarnost, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 3. 3. 2009Boris Čok, Kaj skriva Golobivnica, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 5. 3. 2009

Boris Čok, Bodo za vsako luknjo trdili, da je fojba?, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 13. 3. 2009Tino Mamić, Naj priče spregovorijo, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 20. 3. 2009

Bogomir Slavec, Za nekatere se je zgodovina začela šele leta 1945, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 20. 3. 2009Milan Gregorič, Vojna bremena slovenskih odnosov z Italijo, Lokev, jama Golobivnica, Nedelo, 21. 4. 2009

Milan Gregorič, Kontekst in ozadja incidenta, Lokev, Novi glas, 7. 5. 2009JK, RŠ, Napovedali so slovesnost z molitvijo, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 22. 5. 2009

Jana Krebelj, Oslabeli antifašizem, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 22. 5. 2009Dušan Grča, Domačini prezrli Tržačane, Lokev, jama Golobivnica, Nedelo, 24. 5. 2009

Tina Čič, Zmaga razuma ali tihi poraz?, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 25. 5. 2009Dušan Grča, Tokrat so Kraševci izzivanje kratko malo prezrli, Lokev, jama Golobivnica, Delo, 25. 5. 2009

VH, Uslužbenec ministrstva za delo je bil pri jami, Marko Štrovs, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 26. 5. 2009Boris Čok, Preprečiti ponovne vpade, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 27. 5. 2009

Jana Krebelj, V jamah ni človeških kosti, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 15. 10. 2009tb, Golobivnica se ni ponovila, fojbe, Primorski dnevnik, 28. 3. 2010

1/6