Zapis, ki ga je delil na svojem Facebook profilu objavljamo v celoti.

Svoboda in dostojanstvo

Prvega februarja 2009 sem bil v Moskvi v družbi Wilfrida Martensa, predsednika Evropske ljudske stranke, po umestitvi patriarha Kirila na pogovoru s Putinom.

Putin je izrazil željo, da bi se njegova stranka Združena Rusija vključila v Evropsko ljudsko stranko. Martens je odgovoril formalistično - naj pošljejo prošnjo, potem pa bomo pogledali, ali stranka izpolnjuje pogoje oziroma ali delimo iste vrednote in načela. Ko je Putin kasneje še enkrat izrazil isto željo, je tudi Martens ostal pri svojem. Takrat smo se še pogovarjali z Rusijo o »partnerstvu za modernizacijo«.

Mislim, da sem prisostvoval zadnjemu poskusu Rusije, da bi se politično, tudi strankarsko, zbližala z Evropo.

Med drugim smo obravnavali tudi energetiko. Tu je bil suh in stvaren Putin: dokler EZ ne more govoriti z enim glasom, se mora Rusija pogovarjati z Nemci, Italijani, Madžari in drugimi - z vsakim posebej.

Mislim, da sem prisostvoval zadnjemu poskusu Rusije, da bi se politično, tudi strankarsko, zbližala z Evropo. Mimogrede - tudi prva knjiga novega patriarha »Svoboda in odgovornost« - je leta 2010 z vizijo harmoničnega sveta govorila o njegovi multipolarni prihodnosti.

Lojze Peterle je bil med leti 2009 in 2014 podpredsednik Delegacije pri odboru EP za sodelovanje EU-Rusija. FOTO: Tatjana Splichal

Rusija je dala še enkrat nogo med vrata

Kar se dogaja v Ukrajini in okrog nje, nas vrača v presežene ideološke, politične in geostrateške okvire.

Rusija je dala še enkrat nogo med vrata. Vzpostavila je novo situacijo, ki jo bo težko reševati po diplomatski in politični poti, saj so koraki nazaj zelo malo verjetni ali težki.

Očitno ne gre samo za Ruse v formalno suvereni Ukrajini. Kar je bistveno, je način uveljavljanja politične volje in njegov širši kontekst. Rusija je dala še enkrat nogo med vrata. Vzpostavila je novo situacijo, ki jo bo težko reševati po diplomatski in politični poti, saj so koraki nazaj zelo malo verjetni ali težki. V taki situaciji, ki je ponižujoča za Ukrajino in mednarodna politika obsoja Rusijo za kršenje načel in dogovorov, je preskok v vojaško merjenje moči vedno pri roki. Ne bi si želel, da bi Ukrajina doživela »porabo« stare in preizkus nove vojaške tehnike. Zaradi Ukrajincev samih in zaradi nas v okolici. Za to smer razvoja bi plačali visoko ceno v širšem prostoru.

Kam v zgodovino gremo in kaj iz nje vzamemo

Eno so pravice Rusov v Ukrajini. Te bi morali praviloma reševati znotraj države brez vsiljenih dejstev od zunaj. Drugo pa je odnos do zgodovine, ki daje vprašanju nov okvir in težo. Putin obžaluje razpad Sovjetske zveze, hkrati poudarja zgodovinsko povezanost Rusije z Ukrajino.

Vprašanje je, kako daleč gremo v zgodovino in kaj od nje si vzamemo na pot v prihodnost. Številne države kažejo zemljevide, na katerih so bile nekoč večje. Poleg rusko-ukrajinskega vprašanja imamo v bližini vroče srbsko in albansko vprašanje, priča smo bolgarsko-makedonski zagati in balkanski nostalgiji Turčije.

Najboljša garancija za miroljubno prihodnost Rusije bi bilo sosedstvo držav, ki delijo evropske vrednote in načela.

Koncept trde moči nad evropskim konceptom mehke moči

Ker je tako, me žalosti, da je koncept trde moči zasenčil evropski koncept mehke moči, ki gradi na spoštovanju dostojanstva človeka in narodov ter ne stavi samo na moč velikih in večine. Zato sta lahko vodila Evropsko komisijo Luksemburžana (Jacques, op. ur.) Santer in (Jean-Claude, op ur.) Juncker, zato lahko predseduje Evropskemu parlamentu Roberta Metsola iz male Malte.

Najboljša garancija za miroljubno prihodnost Rusije bi bilo sosedstvo držav, ki delijo evropske vrednote in načela. Tisti, ki delijo te vrednote, ne napadajo drugih.

Najmanj potrebujemo napetost in konflikt

Napetost in posledično konflikt med Rusijo in EZ je nekaj, kar najmanj potrebujemo. Zato je zgodba z Ukrajino slaba zgodba. Lahko nas bo dolgo zaposlovala, jemala energijo, blokirala in precej stala.

Namesto strategije konflikta potrebujemo strategijo sobivanja in sodelovanja, ne samo v sektorju energetike.

Sobivanja pa ni brez skupnih imenovalcev. Slej ko prej se bomo morali pogovoriti, na čem ga lahko utemeljujemo in gradimo.

Ko sem bil kot podpredsednik Delegacije Evropskega parlamenta za Rusijo zadolžen za pogovor o identiteti, so ruski akademiki in politiki dejali: »Rusi smo Evropejci, ampak malo drugačni.« Vsi smo malo drugačni, predvsem smo pa oboji biološko zelo šibki. Izgubljamo substanco, radi bi pa bili močni.

Gre za Ruse in Ukrajince kot dva slovanska, krščanska in evropska naroda, ki delita več kot tisoč let skupne zgodovine

Nima smisla ponavljati vaje, ki je za nami

Ne gre samo za države, ki lahko minejo. Gre za Ruse in Ukrajince kot dva slovanska, krščanska in evropska naroda, ki delita več kot tisoč let skupne zgodovine. Ne bo miru, dokler ne bo zaživela ideja sprave, pa naj se sliši ta ideja ob pogledih na tanke in raketometalce še tako romantična.

Ne verjamem v razvoj v smeri Kijevske Rusije, tudi ne restavracije Sovjetske zveze. Verjamem pa v razvoj, ki bi temeljil na spoštovanju dostojanstva svobodnih narodov in njihovih držav ter pravilih mednarodnega obnašanja.

Ob tem ne pozabimo, da komunističnih tvorb kot sta bili Sovjetska zveza ali Jugoslavija niso podrli v prvi vrsti zunanji sovražniki, niti demokrati, vase so se sesule same, ker so temeljile na napačnih temeljih, jim je pošla notranja energija in ker so stavile preveč na golo moč. Nima smisla ponavljati vaje, ki je za nami.