Pogovor z njim smo zastavili kot nekakšno »bilanco« iztekajočega se prazničnega leta slovenske državnosti, zato smo se v njem od časov pred tremi desetletji sprehodili do današnjih dni. Naš sogovornik je prepričan: v duhu ustave, ki 23. decembra praznuje 30. obletnico sprejema, »bi morali poslušati drug drugega v skupni odgovornosti za državo, z voljo do sožitja in sodelovanja«. 

Pred desetimi leti, ob 20-letnici slovenske države, smo pogovor z vami v prilogi Slovenski čas naslovili z vašimi besedami: »Osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne.« Ali se je ta ugotovitev do danes že spremenila? 

Žal ne, ampak še pridobiva težo. Neosvobojenost v skrajni konsekvenci lahko ogrozi osamosvojitev, s tem našo državnost sámo. Mi se ne samo oddaljujemo od duha osamosvojitve, ki nas je takrat povezal in približal vrednotam očetov Evropske zveze, pri nas se dogaja civilizacijski in kulturni odklon, ki ga zaznamuje boljševistična govorica. Kulturni boj prinaša stopnjevano alergijo do krščanstva. Zdi se, da smo bliže spopadu kot dialogu. S starimi komunisti se je o marsičem vendar dalo pogovarjati, ker so vedeli, kaj in kako se je dogajalo ter kaj je bilo narobe. Mlada revolucionarna generacija pozna samo mit o osvoboditeljih in izdajalcih in poljubno zmerja s fašisti tiste, ki jih ne vidi na svoji strani. Priča smo terminologiji iz leta 1941, spet deluje koncept sovražnika. Pozivi k nasilju ne veljajo za sovražni govor.

Kulturni boj prinaša stopnjevano alergijo do krščanstva.

Kateri pogoji bi torej morali biti izpolnjeni, da bi lahko govorili o slovenski osvoboditvi?

Od leta 1989 do danes po Sloveniji nisem prisostvoval političnemu sestanku, na katerem ne bi prišli do vprašanja preteklosti. To velja tudi za Primorsko in Prekmurje. Že to je pokazatelj, kje smo. Ključni predpogoj je pripravljenost na dialog z voljo po rešitvi problemov, ki so povezani s »slovenskim razkolom«. Spomnimo se Trdinove »gluhe loze«. V njej se ne sliši. Govorimo drug mimo drugega. Ene strani ne zanima, kaj misli ali čuti druga stran. Začeti bi morali pri bontonu in v duhu ustave poslušati drug drugega v skupni odgovornosti za državo, z voljo do sožitja in sodelovanja. Pri tem ne bi smelo biti tabu tem. Ukvarjati bi se morali s temami, ki so povezane z »razkolom«, naj jih imenujejo ideološke ali ne. Kje na tem svetu bi našli vlado, ki sklene, da se ne bo ukvarjala z ideološkimi temami? Te so pri nas očitno najpomembnejše. Glede tega nam je SAZU z izjavo o spravi ponudila dve ključni in uporabni izhodišči – resnicoljubnost in etiko. V Evropi tudi ne poznam trga republike demokratične države, ki bi ga krasil spomenik revoluciji, pa tudi ne trga Sveta Evrope, ki bi ga simboliziral spomenik vodilnemu revolucionarju. Že to je jasen dokaz, da se nismo osvobodili.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako v luči teh ugotovitev presojate iztekajoče se praznično leto slovenske državnosti: kaj v njem je prispevalo k več svobode, kaj morda k manj?

Najprej – bilo je bolj praznično kot doslej, kljub temu da mladina v šoli malo izve o osamosvajanju. Dostojno smo praznovali na državni ravni in v številnih krajih. Marsikje sem sam doživel interes mladine za osamosvojitev, kar me opogumlja. Prav nič praznično pa ne doživljam politične in ideološke polarizacije, ki je hujša kot pred tridesetimi leti, ko smo spreminjali politični režim in postavljali državo. Ne vidim potrebe, da bi šel v »oglase« za vlado. Vsak lahko sam primerja, kaj in kako se je pod kakšno vlado delalo, sicer pa dejstva in argumenti tako ali tako ne delujejo. Ustavil pa se bom na divjem opozicijskem proti, ki se je začel že pred izvolitvijo Janševe vlade in po odstopu Šarca z napačno predpostavko o predčasnih volitvah. Drugi ne bi smeli vladati, za to so primerni samo eni in isti. V tej ekskluzivnosti je eden od problemov slovenske neosvobojenosti. Virus pri tem ni izgovor. Rad bi doživel čas, ko moje spanje ne bi bilo odvisno od barve aktualne vlade in ko bi kogarkoli na oblasti vodilo načelo skupnega dobrega.

Rad bi doživel čas, ko moje spanje ne bi bilo odvisno od barve aktualne vlade in ko bi kogarkoli na oblasti vodilo načelo skupnega dobrega.

Te dni se spominjamo še zadnje od velikih 30-letnic, namreč 30-letnice demokratične slovenske ustave. Kako ste doživeli njen sprejem 23. decembra 1991?

Tedaj so se sicer kresala tudi različna mnenja glede členov, kot sta tista o ločitvi države in verskih skupnosti ter svobodnem odločanju o rojstvu svojih otrok … Sprejem ustave je bilo eno od ključnih in velikih dejanj. Kar se svobode glede otrok tiče, pa mi je žal, da imamo tudi glede tega različne razlage. Izraz volje po otroku se nanaša na spočetje, ne na akt rojstva. Ko je otrok spočet, ga varuje pravica do življenja in nedotakljivost njegovega dostojanstva. Žal mi je, da se takrat s Tinetom Hribarjem nismo ujeli glede »svetosti življenja«.

Ste v rednem stiku s kolegicami in kolegi iz evropskega političnega življenja. Kakšen pa je njihov pogled na Slovenijo ob njeni 30-letnici?

Iskreno so čestitali. Nekateri so me zopet vprašali, kako nam je uspelo, saj je zunaj veljalo, da smo se lotili nemogočega projekta. So pa tudi taki, ki so me vprašali, kaj je z nami. Slišal sem tudi čestitke k predsedovanju Svetu Evropske zveze. Z nekaterimi dosjeji smo naredili velik napredek, ne samo pri proračunu.

Kdor hoče prihodnost Slovenije na temelju vrednot osamosvojitve, naj si rezervira 24. april za volitve.

Če za sklep pogledava še čez novoletni prag: kaj si obetate od supervolilnega leta 2022?

Glede parlamentarnih volitev bo temeljna izbira jasna in preprosta: ali stranke, ki stavijo na vrednote ustave, osamosvojitve in združene Evrope, ali stranke, ki uporabljajo revolucionarno terminologijo, bi urejale državo s silo in preživelo ideologijo. Zato bodo te volitve najpomembnejše po osamosvojitvi. Kdor hoče prihodnost Slovenije na temelju vrednot osamosvojitve, naj si rezervira 24. april za volitve. Kot izraz zaupanja pravi smeri bo veljal samo glas. Abstinenca bo podprla preteklost. Jeseni pa pričakujem tudi prvega predsednika ali predsednico države, ki ni nikoli bil/a član/nica Zveze komunistov. Čas bi bil in spodobilo bi se!

Celoten pogovor preberite v praznični božični številki Družine (51/2021)!