Ob tej priložnosti smo za 25. številko Družine pripravili anketo, h kateri smo povabili nekdanje nosilce najvišjih državnih funkcij. Zastavili smo jim vprašanje:  »Kako v »Kristusovih letih« slovenske države vidite njen sedanji položaj: katere so njene glavne kreposti in katere največje šibkosti; kaj nacionalni skupnosti zlasti želite za prihodnost?«  

Objavljamo odgovor nekdanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, v tiskani Družini pa lahko preberete še odgovore nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, nekdanjega predsednika parlamenta Janeza Podobnika in nekdanjega predsednika ustavnega sodišča mag. Miroslava Mozetiča.

Lojze Peterle, nekdanji predsednik vlade Republike Slovenije. FOTO: Tatjana Splichal

Lojze Peterle: Kako do rasti in sožitja?

Videl sem srečne ljudi na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, na dan plebiscita in na dan proglasitve samostojne in demokratične države. Videl sem vesele ljudi ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo in v NATO. Bil sem priča državotvornemu dejanju, ki nas je povezalo v dostojanstvo naroda z lastno državo in nas umestilo na politični zemljevid sveta. Z osamosvojitvijo smo zaključili dolgo dobo borbe proti zunanjemu sovražniku. Pridobili smo si novo izhodišče za uresničevanje nacionalnih ciljev in veliko dosegli. Prva leta so prinesla hitro reformno dinamiko in gospodarsko rast, prinesla pa po samoukinitvi DEMOS-a in podiranju njegove vlade tudi odmik od smeri reform oziroma duha osamosvojitve. Od takrat je bolj pomembno »kdo« kot »kaj«. Kar gledam danes, je ustavljanje Slovenije z nevarnim veseljem do polarizacije. Danes srečujem zaskrbljene ljudi.

Od tistega, ki pride v Kristusova leta, se pričakuje, da bo nekaj velikega naredil.

Ob petnajstletnici samostojnosti sem dejal, da smo se osamosvojili, osvobodili pa ne. Naša demokratična tranzicija ostaja nedokončana. Dr. France Bučar je oznanil 25. junija 1991 konec državljanske vojne. Dan kasneje smo spustili z droga zastavo z rdečo zvezdo, ki je simbolizirala tisto, od česar smo se tisti dan poslovili, na Trgu Republike pa je ostal spomenik revolucije, ki je v nasprotju z vrednotami osamosvojitve. V družbeni sferi pa se spet vse bolj uveljavlja koncept sovražnika, ki favorizira »naše«, državo pa postavlja v njihovo službo.

Od tistega, ki pride v Kristusova leta, se pričakuje, da bo nekaj velikega naredil. Posvetiti se moramo stanju duha, kakovosti naše medsebojnosti. Mi se moramo pobrati iz nevzdržne skreganosti. Če velja soglasje, da je osamosvojitev največji dosežek slovenskega naroda, potem smo dolžni biti pozorni do »slovenskega skupaj«, ki je to omogočil in nas ni razdelil. Drugače bo, ko bomo ponotranjili osamosvojitev ne samo kot dosežek, ampak kot izhodišče za rast in sožitje. Ko bo mladina v šoli zvedela, zakaj je prišlo do osamosvojitve, ko se ne bosta tepla revolucionarno in demokratično razumevanje svobode, ko bo bolj pomembno »naše« kot »naši«.