Založba Beletrina je ponatisnila roman Resničnost enega najboljših slovenskih pisateljev Lojzeta Kovačiča. Roman je prvič izšel leta 1972 pri založbi Obzorja skupaj z besedilom Sporočila v spanju, temu pa je sledilo več izdaj in ponatisov. Resničnost je sicer nadaljevanje izjemnih Prišlekov.

Temelji za roman so znova avtobiografski, saj je Kovačič spregovoril o času služenja vojaškega roka v letih 1949 in 1950 v Makedoniji, protagonist pa je zaradi manjšega prekrška obtožen izdaje in upora proti državi, zato se znajde v kazenskem bataljonu, v katerem mora skupaj z drugimi kaznjenci čistiti zarjavele granate.

Vrhunska literatura, izjemno pričevanje in izjemen spomin

Naj takoj na začetku napišem svoje temeljne misli o Kovačičevem romanu Resničnost. Gre za vrhunsko literaturo, za izjemno pričevanje in za izjemen spomin, da je pisatelj tako natančno rekonstruiral (opisal) svoje »služenje« v jugoslovanski armadi v daljni Makedoniji (leta 1949). Opisi so izjemno podrobni in nazorni: 204 strani besedila, z natančnim opisovanjem, od prvega do zadnjega stavka.

Pripoved je sicer tretje osebna, glavna oseba je ćato (pisar, avtor). Ćato je nekoč vodil upor pri razdeljevanju hrane, kuhali so jim le pekočo papriko, vode pa je bilo zelo malo. Oficirji JLA so ga kot organizatorja upora (proti vsemogočni JLA) obsodili na večmesečno kazen. Odpeljali so ga v kazensko enoto, kjer so z železno krtačo in nafto čistili zarjavele granate. Na eni strani zelo nevarno, predvsem pa težko delo (natančno opisano), ob tem pa izjemno trpinčenje vojakov med seboj, vzpodbujali so ga nadrejeni, ki je bilo podobno tistemu (v istem času) na Golem otoku, Bileći in drugih socialističnih mučilnicah.

Lojze Kovačič leta 1950, v času, ko je bil v človekoreznici jugoslovanske »ljudske« armade.

Mešanica komunističnega socializma, jugovojske in primitivnega Balkana

Kovačičeva Resničnost nam na najbolj mogoč nazoren način (po)kaže, kaj je bila mešanica komunističnega socializma, jugovojske in primitivnega Balkana. Nepopisna primitivnost, beda in nasilje – popolno razčlovečenje. Izraz nepopisno uporabljam le za potrebe tega kratkega zapisa, Kovačič je to bedo in nasilje na najbolj mogoč opisni način prikazal na 204. straneh knjige.

Še nekaj je osupljivo. Svojo »vojaško« izkušnjo je opisal že leta 1965. Napisal je 400 strani romana Zlati poročnik. Toda tik pred tem, ko ga je nameraval začeti po delih objavljati v literarni reviji (s čimer bi preživljal družino), sta sinova po nesreči povzročila požar in besedilo je v celoti zgorelo.

Zaradi predhodnika Resničnosti je režim ukinil Besedo

Začel je z rekonstrukcijo, napisal začetni del, ki ga je objavil v prvi številki revije Beseda leta 1957 Režim je dan po izidu revijo zaplenil – zaradi Zlatega poročnika. Z urednikom je moral pred javnega tožilca, ki ju je bremenil sramotenja Jugoslovanske ljudske armade, posredno s tem pa državnega vodstva ter »pridobitev narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije«. Mlademu pisatelju je grozilo 5 do 12 let zapora. Sodni proces se je po nekaj mučnih mesecih končal z »oprostitvijo«, revija Beseda je bila ukinjena, Kovačičevo preživljanje s pisateljevanjem onemogočeno, Zlati poročnik pa za vedno uničen.

 Toda pisatelj je temo obudil 15 let pozneje in leta 1972 je izdal roman Resničnost. Osupljivo je, da je roman, takšen kot je, najbolj možna porazna podoba jugo realnosti (primitivizem, totalna indoktrinacija, nasilje), sploh lahko izšel. Očitno je šlo za leto 1972, ko je še bila rahla odjuga s Stanetom Kavčičem, kajti že tega leta so komunisti to rahlo odjugo spet spremenili v svinčeno zimo udbovskega enoumja.

Opomin pred družbenimi totalitarizmi vsake vrste

Avtor spremne besede k novi izdaji Jure Jakob je zapisal: »Roman v veristični maniri popisuje dveletno služenje vojaščine nekje v zakotju Makedonije v obdobju represivnega komunizma, ki je v naši bivši skupni domovini zavladal v prvih letih po koncu druge svetovne vojne. Čeprav gre za avtobiografsko podloženo obdelavo nekega konkretnega družbenozgodovinskega obdobja, ima roman trajen in univerzalen pomen. Resničnost je v slogovnem smislu še vedno sveže estetsko doživetje in postavlja eno od zgornjih meril za jezikovno-imaginativno prožnost slovenskega jezika. V sporočilnem pogledu pa je še vedno veljavni opomin pred družbenimi totalitarizmi vsake vrste in zagovor posameznika, osebe, človeka iz krvi in mesa. Kljubovalnega godrnjavca in zanesenega opazovalca, ki ima rad življenje in njegov množični hrup, a vseeno vedno stoji raje nekje bolj ob strani, sam zase, kajti ve, da nikoli ne bo mogel iz svoje kože – iz svoje krhke in zapletene svobode.« Kovačičevo razgaljanje absurdnega vojaškega mehanizma in slikanje uporništva je prefinjeno in udarno, njegov slog pa kot vedno fascinanten in navdihujoč.

Velja za vodilnega mojstra pripovedne proze 20. stoletja

Lojze Kovačič (1928−2004) velja za vodilnega mojstra pripovedne proze 20. stoletja in slovenskega, evropskega ter svetovnega klasika. Pisal je za otroke in odrasle, snov je jemal iz osebnega in družinskega življenja ter neposredno iz okolja, ki ga je doživljal. Njegova dela so bila prevedena v več jezikov.

Žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama 

Založba Beletrina je izdala novo knjigo zgodovinarke Mateje Ratej Rožengrunt. Žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, posveča pa se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama, se je v knjigi Rožengrunt lotila ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. V njej obravnava skoraj trideset primerov nasilja, ki ga kontekstualizira, analizira in razlaga.

Avtorica je ob tem pojasnila: »Po pisanju politične biografije Antona Korošca je bil Rožengrunt, ki obravnava žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah, naravno nadaljevanje mojih raziskav medvojne slovenske družbe z večinskim kmečkim prebivalstvom. Kmečki delavci in delavke so bili najrevnejša kategorija slovenskega prebivalstva in slepa pega Koroščeve politike. Ker je tedanja strankarska politika opustila skrb za kmečki prekariat, se je ta v desetletju pred drugo svetovno vojno množično priključeval ilegalnemu komunističnemu gibanju, medtem ko je revne štajerske predele zajel val hitlerizma.«

Delo temelji na analizi kazenskih sodnih spisov

Delo ni le kronologija ali popis dejanj, temveč pretanjena študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov, dopolnjenih z dodatnimi viri, kar je pripomoglo k ustvarjanju širše slike o kompleksnosti umorov in razlogov zanje – ti so seveda tudi družbeni, politični, socialni. Avtorica je dodala še: »Presenetljivo so bile v tridesetih letih 20. stoletja v okoliščinah ekonomske krize, ki je pritiskala zlasti na kmeta, na področju mariborskega okrožnega sodišča protagonistke umorov ali ubojev zakonskih partnerjev v več kot šestdeset odstotkih ženske. V pogojih družbeno polno podprte patriarhalne podrejenosti ženskega spola so se lahko kmečke delavke osvobodile družbene, ekonomske, telesne in čustvene odvisnosti od svojih partnerjev, ki jo je utemeljeval obstoječi (katoliški) družbeni ustroj, edinole s skrajnim nasiljem za vsako ceno. Enako kot druge reči v zgodovini človeštva tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka. Pristati na tezo o ženski žrtvi per se pomeni ne le odvzeti dostojanstvo tisti polovici človeštva, iz katere se fizično rojevajo nove generacije ljudi, temveč pomeni ženski odvzeti tudi človeško naravo.«

Mateja Ratej VIR: Beletrina

Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama

Zgodovinarka Mateja Ratej (1974, Maribor), zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je urednica Biografskih študij v okviru zbirke Življenja in dela, področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, članica založniškega sveta Založbe ZRC in avtorica več znanstvenih monografij. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V mikro- in kulturnozgodovinskih študijah obenem raziskuje biografije nekdanjih bolj ali manj anonimnih posameznikov, saj je šele skozi njihova življenja mogoče uzreti prepričljiv približek dobe.