Roman Lojzeta Kovačiča Pet fragmentov je prvič izšel pred štiridesetimi leti in pomeni pomemben mejnik Kovačičevega ustvarjanja. Z njo je namreč uresničil napoved, ki jo je leta 1974 zapisal v besedilu Delavnica, in sicer »pripovedovanje samemu sebi, ne drugim«.

Fragmentoma iz leta 1981 – v knjigi Pet fragmentov sta fragmenta dva, tretji je bila knjiga Basel: tretji fragment leta 1989 – je sledil obsežen opus romansiranih delov avtobiografije, s katerimi je avtor dosegel vrh svojega pisanja in odločilno zaznamoval slovensko književnost.

V avtobiografskem romanu Pet fragmentov , ki je žanrsko na meji dnevnika, pisatelj razpira svoje življenje in svoj notranji svet.

V prvem delu pisatelj govori o službi v Pionirskem domu v Ljubljani, v drugem pa opisuje svoja erotična doživetja. Modernistični roman, ki ponuja uvid v pisateljevo duševnost, je hkrati dokument časa, saj avtor veliko piše tudi o takratnem družbenem sistemu – socializmu.

V Petih fragmentih opisuje svoje življenje med letoma 1969 in 1972

Avtor opisuje svoje življenje med letoma 1969 in 1972. Gre za svojevrstno literaturo, ki temelji skoraj izključno na avtorjevem intimnem dojemanju sveta okoli sebe. Tako kot druge, tudi sebe pogosto opisuje zelo neposredno, izjemno resnicoljubno.

Opisi so nadvse podrobni, saj roman obsega 767 strani. Ponatis je obogaten s skoraj štiridesetimi stranmi eseja Matevža Kosa z naslovom O tistem, ki ždi v meni.

Modernistična proza fragmentov je pisana v tretji osebi, pri čemer se avtor v prvem fragmentu posveča predvsem vsakdanjemu življenju, v drugem pa erotičnim doživetjem. Zapisi v fragmentih so po eni strani nadvse intimni in čutni, po drugi pa gre za izrazito predmetnost, za nizanje raznih detajlov in podrobnosti, ta dvojnost pa predstavlja enega ključnih Kovačičevih literarnih prijemov.

Lojze Kovačič

Lojze Kovačič (1928−2004) je ne samo po anketnih preverjanjih, opravljenih ob milenijski vročici, ampak tudi s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature eden vodilnih mojstrov pripovedne proze dvajsetega stoletja na Slovenskem.

Kovačič je avtor številnih literarnih del, tudi nekaterih za otroke. Po nesporni vrhunski umetniški vrednosti izstopajo trije romani: poleg Petih fragmentov še romana Prišleki (napisal ga je v letih 1984 in 1985) in Resničnost (1972).

Zadnja dva se časovno dogajata pred Petimi fragmenti. V Prišlekih je opisal svojo mladost pred, med in po drugi svetovni vojni, v Resničnosti pa svoje »služenje« v jugovojski v Makedoniji v začetku 50. let. Oba roma sta izjemni pričevanjski in besedni mojstrovini.

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Na otoku cvetja, Iloviku (južno od Lošinja), kamor avtor na dopust in krajše obiske prihaja že skoraj 35 let, je prebivalcev vedno manj in so vedno starejši.

Čeprav po vseh teh letih še ni prepričan, da dovolj dobro pozna morje, otok in njegove prebivalce, v svojih novelah slika usode ljudi, ki ga za zmeraj zaznamujejo.

Zunaj dvomesečne turistične sezone, ko se spremenijo v natakarje, kuharje, taksiste in pobiralce pristojbin, so precej sami in osamljeni.

Iz zemlje se v teh krajih težko kaj iztrga, tu ni zdravnikov in razen v turistični sezoni se tu ne da zaslužiti za življenje.

Tone Partljič na otoku Ilovik. Foto: osebni arhiv

Neizprosen boj otočanov za obstanek

Avtor v romanu Ljudje z Otoka (470 strani) v otočanih ne vidi le preprostih ljudi, ampak tudi njihov neizprosen boj za obstanek. To je tudi otok žensk: zgodbe o vdovah in čakajočih materah, ki so ostale same, ker so se njihovi možje in otroci podali v svet, da bi našli lažji in boljši način preživetja.

Življenje ljudi majhnega otoka doživlja kot neke vrste jadransko balado, ki jo mojstrsko stke v prozo, polno atmosfere in življenja.

Tone Partljič

Tone Partljič (1940) je eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Objavil je mnogo odmevnih proznih in dramskih del ter scenarijev za televizijske in radijske igre in filme.

Za svoje ustvarjalne dosežke je prejel nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in leta 2016 veliko Prešernovo nagrado.

Na otoku Ilovik s prijateljem Miho Demšarjem. Foto: osebni arhiv