Te dni svojo vero izražamo tudi tako, da otroke poučujemo doma. Foto: Tatjana Splichal


Lani je v začetku velikega tedna zagorela notredamska katedrala. Bernadette Melois, odgovorna za liturgijo v tej katedrali, je zapisala, da v ognju s solzami v očeh lahko prepozna plamen velikonočne sveče. Mnogi komentatorji pa so to videli kot opomin sekularizirani Evropi in svetu. Zdi se, da se povabilo k spreobrnjenju le še stopnjuje. Način sobivanja, kot se je v razvitem svetu razbohotil v novem tisočletju s hipermarketi, zabavno industrijo, množičnim turizmom in izkoriščevalskimi odnosi, prejema vse več opozorilnih znamenj. Namenjena so vsem: verujočim, drugače verujočim, neverujočim. Imajo ekološki predznak, pomislimo na gorečo Avstralijo, prihajajo v obliki humanitarnih katastrof, migrantske krize. In kar naenkrat niso več na drugem koncu sveta. Da se nam v letošnjem postnem času obeta drama takih razsežnosti, si niti v sanjah nismo mogli predstavljati. Konvoj vojaških tovornjakov s krstami, ki so jih iz italijanskega Bergama razvozili v krematorije sosednjih občin, ali madridsko drsališče ob nakupovalnem centru, ki je postalo zbirališče pokojnih, dokler jih ne bo moč pokopati, sta sceni iz črnega scenarija, žal resničnega. Mogoče se je velikonočna sveča plameneče Notre Dame prižgala tudi za vse, ki v teh dneh umirajo brez svojcev, ob nemočnih prizadevanjih izčrpanih zdravnikov.

Povezani v upanju, da bo epidemije enkrat konec

V domači izolaciji se naseljuje tesnoba, poskušamo si osmisliti socialno distanco. Pretrgane so samoumevne vezi. Starim staršem vrečo z nakupom pustimo na pragu, kjer si z varne razdalje izmenjamo nekaj besed. Pri maši smo prek zaslonov, obhajilo prejemamo duhovno, grehe kopičimo za blagovne rezerve, spovedi ni. Toda ljubezen je v iskanju bližine iznajdljiva! Neki duhovnik je svoje župljane povabil, naj mu pošljejo družinske fotografije, natisnil jih je in nalepil na cerkvene klopi, naš katehet je storil podobno in v klopi veroučilnice nalepil fotografije otrok. V naši družini smo obe babici povabili, da zvečer molita rožni venec z nami kar po telefonu, kaj bi ju mučili s skypom, čutimo se povezane v upanju, da bo epidemije enkrat konec.

Naivno misliti, da bodo nam prihranjeni vsi izzivi

Te dni svojo vero izražamo tudi tako, da otroke poučujemo doma. Če bi nas premagalo apokaliptično razpoloženje, tega najbrž ne bi počeli. Tako pa začnemo z matematiko in končamo z gospodinjstvom, če bi imeli kos zemlje, pa bi bilo najbolj pametno, da se naučimo samooskrbe. »Smo varuhi prihodnosti svojih otrok. Zagotoviti jim moramo svet, ki ga bodo podedovali. Danes to pomeni politično, gospodarsko in okoljsko vzdržnost,« pravi Jonathan Sacks v knjigi Veliko partnerstvo, ki je prava tolažba za te čase. Virus, ki je v najkrajšem času pometel s kazalniki gospodarske rasti, je pokazal, da se da ustaviti drveč način življenja in da bo v prihodnje potrebna odločitev za preprostost in skromnost. Vsaka generacija je šla skozi določeno stisko in prečiščenje, mnogo naših starejših se je rodilo v času druge vojne in je živelo z omejitvami komunizma. Naivno bi bilo misliti, da bodo nam prihranjeni vsi izzivi. Tudi čudeži se še dogajajo, nebo nad Vuhanom je spet modre barve.