Pogrebno slovesnost je opravil dr. Janez Juhant.

V petek, 3. julija, je bil v Dolnjem Logatcu pogreb dvanajstih umorjenih leta 1945, katerih posmrtni ostanki so bili izkopani iz apnenice v Zakovškem gozdu pri Zaplani.

6. junija 1991 so si raziskovalci Inštituta za sodno medicino, preiskovalni sodnik, tožilec in policisti ogledali prikrito morišče in grobišče v opuščeni apnenici v Zakovškem gozdu pri Zaplani. Posmrtne ostanke umorjenih so izkopali 26. septembra 1991. Gre za dvanajst moških, starih med 20 in 50 let. Zvezani so bili z rdečo telefonsko žico, ustreljeni v glavo. Verjeten datum umora je 21. junij 1945. Domačini iz Rovt so verjeli, da vedo, kdo so umorjeni.

Nihče od umorjenih ni bil identificiran kot njihov sorodnik

Kot je opozoril dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, oblast ni zmogla toliko odločnosti, da bi vzpostavila učinkovit sistem identificiranja posmrtnih ostankov iz prikritih morišč in grobišč. V zvezi s tem sta z dr. Jožetom Balažicem pisala oblastem že leta 2008.

»Po vstopu v rov rudnika Huda jama so slovenske oblasti preprosto zmrznile. O identifikacijah smo se začeli znova pogovarjati šele po sprejetju Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev.«


Nagrobni križ z napisom

O tem sta s Pavlom Jamnikom pisala v Slovenskem času leta 2019, Peter Sušnik pa v Zavezi leta 2019. Trenutno identifikacije opravlja forenzični laboratorij slovenske policije. V vmesnem času so se družine, ki so domnevale, da so bili njihovi sorodniku umorjeni v apnenici v Zakovškem gozdu, sami naročili identifikacijo. Rezultat je bil zanje porazen. Nihče od tam umorjenih ni bil identificiran kot njihov sorodnik. »Kdo so umorjeni, kje so njihovi svojci,« (se) sprašuje Dežman.

Kdo so nesrečniki, ki so bili umorjeni v apnenici?

Ob tem je spomnil, da ta primer nazorno kaže, da je stabilen in trajen sistem identificiranja eden od pogojev, ki jih je oblast dolžna zagotoviti, če hoče uveljaviti osnovne standarde tranzicijske pravičnosti. Zato je bil vzpostavljen depo vzorcev za identifikacijo v Škofji Loki, za katerega skrbi policijski forenzični laboratorij.

»Kdo so nesrečniki, ki so bili umorjeni v apnenici? Kje so posmrtni ostanki tistih, ki jih iščejo njihove družin? Kdo je izvršil ta zločin in kdo ga je prikrival?

To so vprašanja, na katera demokratična in pravna država odgovarja. Oblast ob vseh zapletih, ki smo jim priča pri odkrivanju resnice o najhujših zločinih vseh časov na slovenskih tleh, to vendarle počne,« zagotavlja dr. Jože Dežman.

Žalne slovesnosti imajo narodno-očiščevalni pomen

Mašo je v župnijski cerkvi v Dolnjem Logatcu daroval dr. Janez Juhant, ki je opozoril, da se mozaik resnice o pobitih v sorodnikih žrtev in krvnikov le polagoma, a vztrajno sestavlja. »Kolikor bolj spet postajamo ljudje, t. j. osebna in odgovorna bitja, toliko bolj nas ta celovita resnica osvaja in osvobaja. Zato imajo žalne slovesnosti narodno-očiščevalni pomen.



Nekdanji anonimni ljudje, zgolj številke, ki so pripadali osovraženemu razredu, rasi ali narodu, spet vstopajo v človeški svet. Z njimi vstopamo vanj tudi mi vsi, vključno s tistimi, ki so ukazali ali izvrševali pomore. Iz herojev, komisarjev, sekretarjev, razrednih sovražnikov, kulakov in verskih blaznežev postajamo ljudje.«

Krvniki in žrtve so bili v glavnem katoličani

Spomnil je, da so bili oboji, krvniki in žrtve, v glavnem katoličani, med žrtvami pa še najbolj kmetje, podjetniki, samostojne osebe s srcem za dom in rod. »Rablji so ubili v sebi svoje božje in človeško dostojanstvo in potem je bila odprta široka pot, ki vodi v pogubljenje; ne le pogubo drugih, pač pa tudi v pogubljenje njih samih.


Domačini, ki želijo, da poskrbimo za resnico o revolucionarnem nasilju.

Kdo more opisati smrtne stiske pobitih, ki so jih ti zmogli preliti v molitev, medtem ko so rablji, kot je zapisal duhovnik, poznali le kletev, ki pa se je morda po neprespanih nočeh le spremenila v molitev? Oboji pa so svoje skrite bolečine naložili potomcem.«

Zgodil se je 21. junija 1945 ob 23.00 uri

Robert Albreht je govoril v imenu domačinov. Opisal je dogajanje v času zločina.

»Zgodil se je 21. junija 1945 ob 23.00 uri. Zgodaj popoldne je prišla skupina vojakov do zakoncev Menard, ki sta stanovala v t. i. cesarski hiši na drugi strani železniške proge. Ukazali so jima, da morata zapustiti dom in da se ne smeta vračati do naslednjega dne. Tine in Lojzka Menard sta seveda takoj zapustila dom.

Zakovškova Mici pa je povedala, da je bilo okrog enajste ure zvečer pri apnenici slišati strele, med njimi jok in stok ubogih žrtev. Naštela je 21 strelov. Ko sta se naslednji dan zakonca Menard vrnila domov, ni bilo nobenih sledi o zločinu. Opazila sta le, da si je nekdo brisal čevlje, po čemer sta vedela, da se je nekaj dogajalo pri apnenici. Vendar si nista upala o tem govoriti naslednjih 45 let.«

Kje je zatajila država?

2. junija 1991 je skupina krajanov na tem kraju na podlagi govoric o morišču prva pričela z odkopavanjem zemlje. Že zelo kmalu so naleteli na prve kosti, za katere so domnevali, da so človeške. Nemudoma so obvestili pristojne organe in takratno občinsko komisijo za ugotavljanje izginotja občanov po drugi svetovni vojni.

Komisijsko ob prisotnosti policije so nato 6. junija 1991 nadaljevali z odkopom. Odkrili so ostanke 12 ubitih, poleg je bila tudi zavozlana rdeča žica. Med izkopavanjem je nekdo od prisotnih izrazil dvom o človeških kosteh, vendar ga je zdravnik zavrnil z utemeljitvijo, da pač divjad nima umetnih zob. Izkop je bil prekinjen in se je nadaljeval 26. septembra istega leta. Vse izkopane kosti, skupaj z najdenimi predmeti, so odpeljali na Inštitut za sodno medicino v Ljubljano, kjer so ležale do danes. Celih 29 let! Kje je zatajila država?

Govora sta v priponkah.


Logatec, pokop ubitih iz apnenice 1945 pod Zaplana, govor Robert Albreht, 3. 7. 2020.docLogatec, pokop ubitih iz apnenice 1945, pridiga Janez Juhant, 3. 7. 2020.doc

Foto: Ivo Žajdela