Nadaljevanje iz: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [3]

Ob koncu zapisa o komunističnem divjanju v Logatcu takoj po vojni poglejmo še primer umora matere osmih otrok Frančiške Nagode.

V Gornjem Logatcu so spominske plošče postavili 24. septembra 1995. Napisanih je 42 imen ubitih, sedem imen pa manjka. FOTO: Ivo Žajdela

Umor Frančiške Nagode

Frančiško Nagode (rojeno leta 1903) so domači partizani umorili 5. maja 1945. Bila je mati osmih otrok, za katere je morala skrbeti sama, saj je mož umrl leta 1940. Tisti dan, ko je prišla v Logatec komunistična svoboda, je že dopoldne neki vaščan hčerki Francki zagrozil: »Boste že videli zvečer!« Otroci so zvečer že odšli spat, le mati in sin Jernej sta še v hlevu pripuščala tele. Bilo je okoli enajste ure, ko sta nenadoma zaslišala ropotanje po vežnih vratih. Pohitela sta tja, vendar ju je mati iz previdnosti potisnila v ozadje. Takrat je zadonel rafal. Hoteli so razstreliti ključavnico. Mati je zaklicala otrokom, naj se skrijejo. Tri hčerke in trije sinovi so poskakali skozi okno in se skrili na vrtu. Zunaj so partizani kričali, naj mati odpre vrata. Ko so nekako le prišli v hišo, so materi s pretepanjem grozili, naj pove, kje ima sinova Nika in Tineta, ki sta bila pri domobrancih. Nato so zahtevali še otroke, ki so jih vsakega posebej zasliševali. Desetletnega Jerneja je zasliševal Janez Rupnik, Marijo pa Ivan Korenč. Zasliševalca sta kričala nanju, naj povesta, kje sta brata domobranca, in ju pri tem s kopiti neusmiljeno tolkla po glavi. Marija je imela zaradi tega celo življenje vdolbino na glavi. Sredi 90. let, ko sem zapisal to zgodbo, se je Jernej še dobro spomnil usodnih trenutkov, saj je stal v neposredni bližini matere. Zasliševal jo je Štefucov Tone. Naenkrat je dvignil puško in iz neposredne bližine ustrelil v mater. Mati se je opotekla še kakšnih deset metrov za kovačijo, tam pa jo je štirinajstletna hči Francka ujela v naročje. Pritekel je Ivan Korenč in začel mater s kopitom udarjati po glavi. V splošni zmedi in kričanju so se morilci umaknili. Živina je hodila okoli hiše, saj so jo storilci odvezali, ker so jo očitno hoteli odgnati.

Sorodniki ubitih ob postavitvi spominskih plošč 24. septembra 1995 v Gornjem Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Vrnitev s Teharij

Otroci so se nenadoma znašli sami v temi z mrtvo materjo. Poslali so Marijo k sosedom, naj pridejo pomagat, vendar ni nihče prišel. Nekateri niso hoteli, soseda pa si ni upala. Mater so odnesli v hišo, položili na dve klopi, ustavili uro, nato pa celo noč molili.

Ko sta šla sinova Jernej in sedemletni France k teti na Zaplano povedat, kaj se je zgodilo, sta srečala partizane, ki so ju vprašali kam gresta. Naročili so jima, da morata reči, da so mater ob umiku ubili Nemci.

Brat Niko se je iz teharskega taborišča vrnil 16. avgusta 1945. Tine, ki je prav tako šel skozi Teharje, pa je za vedno ostal v neznanem množičnem grobišču. Ko je Niko s še tremi drugimi »Teharčani« prispel z vlakom na železniško postajo v Logatcu, ga je tam čakala sestra. Stopil je do nje, vendar ga ni prepoznala, tako je bil izčrpan. Tam je stražil sorodnik Domine Nagode z Ravnika, očetov bratranec, ki jih je, bil je že večer, pospremil domov. Ko so bili v hiši, je nenadoma zaropotalo in skozi razbito šipo se je prikazala cev mitraljeza. Spet so bili domači partizani. Ivan Petek je Niku porinil cev v usta in ravno hotel ustreliti, ko je Domine skočil in se zadrl: »Zdaj pa mi je dovolj tega. Nehaj!«

Spominske plošče v Gornjem Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Sina Nika so po Teharjih še »obsodili« na smrt

Med popisovanjem vojne škode spomladi 1946 je prišel k Nagodetovim občinski uradnik. Sin Niko in hči sta morala podpisati, da so mamo pri umiku ustrelili Nemci in da je ostalo sedem mladoletnih otrok. Vojno škodo je kasneje od Nemcev pobrala država.

Sin Niko, ki je bil izpuščen s Teharij, je bil 28. junija 1947 zaprt in oktobra istega leta obsojen na smrt z ustrelitvijo, na zaplembo celotnega premoženja ter izgubo državljanskih pravic. Čez en mesec je iz Beograda prišlo sporočilo, da je »pomiloščen« na 20 let prisilnega dela, zaplembo premoženja in pet let izgube državljanskih pravic. Iz zapora je prišel po petih letih, 28. junija 1952. Tri leta je bil zaprt v Mariboru, dve pa v Ljubljani, na Žalah. Potem so ga poklicali še na služenje vojaškega roka, vendar je zavrnil, dve leti vojaščine pa je moral odslužiti kasneje, ko je bil star že 30 let.

V Dolenjem Logatcu so spominske plošče postavili 25. septembra 1994. Vklesanih je 79 imen. FOTO: Ivo Žajdela

Spominske plošče v Dolenjem in Gorenjem Logatcu

V Dolenjem Logatcu so spominske plošče postavili 25. septembra 1994. Vklesanih je 79 imen, pri petih pa so zaradi nestrinjanja sorodnikov vklesali le letnice rojstva in smrti. Od te številke jih je bilo po vojni ubitih kar 75. Med vojno so partizani (14. 1. 1943) na Ravniku ugrabili dimnikarja Jožeta Kralja, potem pa ga umorili.

V Gornjem Logatcu so spominske plošče postavili 24. septembra 1995. Napisanih je 42 imen ubitih, sedem imen pa manjka.

Na ploščah je napisan tudi inž. Jože Rus, ki se je pridružil partizanom. Ko je spoznal njihov »osvobodilni boj«, je hotel uiti, vendar so ga nekje pod Blegošem ustrelili. Na spomeniku bi morala biti napisana tudi Pavla Meze (roj. 1927) in Ivan Meze, ki so ju 22. oktobra 1943 mobilizirali partizani. Ko je njuna enota v visokem snegu šla iz bohinjske doline preko Sorice, sta oba s še nekaj drugimi enoto zapustila. Ustavili so se v neki hiši v Spodnjih Danjah pod Ratitovcem. Prišli so partizani in jih v bližnjem gozdu ustrelili. Tam so našli sliko, ki je Ivanu padla iz žepa. Novembra 1945 ju je oče šel iskat. Ivanko, ki je ležala poševno nad ostalimi štirimi ubitimi in je bila pokrita s plaščem, je prekopal na domače pokopališče. Oba so po vojni komunisti napisali na svoj spomenik in dejali, da so ju ubili Nemci.

Logačani so 6. maja 2007 ob Šemonovem breznu priredili zelo obiskano spominsko slovesnost. Mašo je daroval ter brezno in ob njem postavljeni križ blagoslovil kanonik Ivan Merlak. FOTO: Ivo Žajdela

Spominska slovesnost ob Šemonovem breznu

Kot sem zapisal že na začetku, so Logačani 6. maja 2007 ob Šemonovem breznu priredili zelo obiskano spominsko slovesnost. Mašo je daroval ter brezno in ob njem postavljeni križ blagoslovil kanonik Ivan Merlak.

Jan Mihevc, ki je povezoval slovesnost, je na začetku maše povedal: »Zbrali smo se pri darovanju maše zadušnice žrtvam komunističnega nasilja, ki v povojnih pobojih tudi Logatcu ni prizaneslo. Tu smo v Zapolu, nad katerega je v pozni pomladi leta 1945 legla zlovešča tišina. Še več, s kasnejšimi zemljiškimi zaokroževanji in razlastitvami logaških kmetov, je nastalo državno posestvo, ki je bilo ločnica med vasjo in tem prostorom, zapisanem pozabi. A brezno, tisti strah na koncu vasi, v katerega je bilo vrženo neznano število pobitih in nad katerega je zdaj postavljen križ, bomo danes blagoslovili, je tulilo premočno. Da bi se zakrilo zemeljske ostanke zamolčanih ljudi katerih spomin je bil uradno prepovedan, preklet in desetletja onečaščen, katerim je bila odrečena pravica in civilizacijska norma groba, so brezno zasipavali, še več, z neeksplodiranimi ostanki iz vojne so v njem pripravili smrtno past tistim, ki bi kdaj koli v njem kopali za resnico.«

Logačani so 6. maja 2007 ob Šemonovem breznu priredili zelo obiskano spominsko slovesnost. Spominski križ ob breznu je desno zadaj. FOTO: Ivo Žajdela

»Škoda, da te ni v glavo«

Mašo je ob obeh logaških župnikih daroval kanonik Ivan Merlak, doma iz bližnjih Logaških Žibrš, ki je v povojnih umorih izgubil dva brata, v Logatcu pa sta »izginila« dva strica. Tudi on je bil med tistimi, ki so se šli javit v Logatec. V pridigi je povedal: »Vsi moški od osemnajstega do petdesetega leta smo se morali javiti na partizanski komandi v Logatcu. Ko sem prišel pred mladega oficirja in je ta videl palico v moji roki, me je vprašal 'Kaj je to?' Povedal sem resnico: 'Neki domobranec me je po nesreči obstrelil v nogo.' Oficir je nato dejal: 'Škoda, da te ni zadel v glavo.'«, je omenil svojo izkušnjo. Nato jo je komentiral: »O tem dogodku sem zadnje čase večkrat premišljeval. Ta oficir, mlad, kakor sem bil jaz, ki o meni ni vedel ničesar, je hotel reči 'Škoda, da si se rodil. Bolje bi bilo, da te ne bi bilo na svetu.' Dal mi je številko ena. Iz njega je govorilo sovraštvo. Sovraštvo je tiste majske dni pognalo v smrt toliko nedolžnih mož in fantov, ki niso bežali na Koroško, temveč so se prostovoljno prijavili partizanski komandi v Logatcu, zanašajoč se na obljubo, napisano na lepaku, da se jim ne bo nič hudega zgodilo. Obljube niso držali. Skoraj vsi, ki so dobili številko ena, so bili pobiti. Veliko sem jih poznal osebno ali po hišnih priimkih, med pobitimi sem odkril tudi dva moja strica, moža mojih tet. Za vse pobite bom danes z velikim spoštovanjem opravil mašo.«

Šemonovo brezno pri Logatcu 6. maja 2007 FOTO: Ivo Žajdela

Pripis leta 2009 o Ivanu Malavašiču

Leta 2009, ko sem o tem pisal v Demokraciji, sem moral napisati tudi, da je v drugem nadaljevanju pisalo: »Za mnenje o tistih, ki so se morali javiti v Logatcu, je poskrbel Ivan Malavašič. Zaradi tega mnenja jih je izginilo več kot polovica.« To je bil dobesedni prepis iz Mladine leta 1990. Na uredništvo je pisal znani pisatelj iz Podlipe Ivan Malavašič in zgrožen zatrdil, da imenovani v članku ni on. Seveda ne, pisatelj Ivan Malavašič se je rodil v Rovtah. V svojih spominih, ki jih je izdal letos v knjigi v samozaložbi, celo opisuje, kako se je sam moral javiti v Logatcu. Njegov oče je bil umorjen v povojnih pomorih.

Sicer pa bralce prosimo, da nam pošljejo čim več podatkov o tej temi (tudi predlogov in kritik).

Postavitev spominskega križa ob Šemonovem breznu pri Logatcu 6. maja 2007 FOTO: Ivo Žajdela

Povojni umor Ivana Tomazina iz Novega Sveta

Takrat mi je nekdo povedal tudi naslednje podatke. Umorjen Cajnarjev iz Novega sveta. Gre za Novi Svet št. 2 pri Hotedršici. Priimek je Tomazin – zdaj nekateri uporabljajo obliko Tomažin (tudi v telefonskem imeniku). Starši: Tomazin Janez in Ivana, r. Menart. Najstarejši sin Ivan je bil rojen 1930. V mrliški knjigi je vpisan Ivan Tomazin, umrl 12. 2. 1946, ob 23. Ubit v gozdu od vojske NOV.

Še več vedo domačini: Da so ga ubili, ker je vedel neke delikatne stvari o partizanih ali o knojevcih in o tem govoril okrog. Da je bil ubit na cesti med Cajnarjem in Urbančkom. Da ni bil na begu, ker je bil ustreljen od spredaj – zdi se, da so bile strelne rane na obrazu in prsih jasno vidne. Da se jim je smilil, ker je bil mlad, star 16 let.

Povedali so, da je morilec o tem pisal v Delu (Sobotni prilogi) že precej časa nazaj (7 do 10 let). Posebej omenjajo naročilo Ozne iz Ljubljane in da se je šef tega otepal. Vendar so morali ukaz izpolniti.

 Postavitev spominskega križa ob Šemonovem breznu pri Logatcu 6. maja 2007 FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje partizana Ludvika Grudna

... Konec julija 1945 sem bil določen, da moram po četah po Sloveniji aretirati tiste, ki so bili kdaj pri domobrancih (ali tudi pri drugih protikomunističnih formacijah?) in so se med vojno pridružili partizanom. Bilo jih je okrog 200. Zbrali smo jih v Ljubljani. Hoteli so jih pobiti, a so jih po mesecu dni vrnili v enote. Takrat so ukinili tudi slovensko komando in so začeli prihajati srbski oficirji, kar je povzročilo veliko nejevolje med Slovenci.

Novembra 1945 sem bil poslan na okrevanje v hotel Evropa na Bledu, kjer so bili samo taki, ki so sodelovali po moriščih; bili so prave živčne razvaline. Eden je vsako noč kričal. Pripovedoval mi je, da je pred jamo ustrelil belogardista, vendar ga je ta v smrtnem boju potegnil za sabo. Terapevt je bil neki major Poki, ki je vse te ljudi poskušal miriti.

Nato sem odšel na mejo v Hotedršici. Nekoč je prišel ukaz iz Ozne iz Ljubljane, da je treba nekega Cajnarja iz Novega Sveta likvidirati na meji. Naš komandir se je upiral, vendar ni pomagalo. Cajnar (Ivan Tomažin, 1930) je bil odpeljan na mejo in ubit kot med begom.

Ivo Žajdela, Brezno je tulilo premočno, Demokracija, 22. 10. 2009

Anton Šemrl, Šel se je javit v Logatec in ni ga več domov, Družina, 29. 4. 2007Ivo Žajdela, Strah na koncu vasi, Družina, 13. 5. 2007

Ivo Žajdela, Pokop po 29 letih, Družina, 12. 7. 2020Besedilo v wordu: Ivo Žajdela, Logatec, pogreb ubitih leta 1945, Družina, 4. 7. 2020

Nadaljevanje v: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [5]

1/17