Nadaljevanje iz: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [2]

Nekaj let po člankih v Mladini je svoje pričevanje o moriji na Logaškem napisal domačin Ivan Gantar. Ker je zelo podrobno, je vredno, da je javno objavljeno (razen nekaj nepomembnih stavkov ga objavljam v celoti). »Ko gledam zemljevid do zdaj znanih in zamolčanih grobišč in grobov v Sloveniji, mi misli uidejo v medvojni čas in v prve mesece po koncu druge svetovne vojne. To velja za tiste, ki smo svojo mladost preživljali v tistih tako strahotno težkih časih. Vsakomur zelo hitro pade v oči, posebno tistim, ki smo iz tega kraja, da je logaška okolica povsem čista, z zločini neomadeževana, saj ni nikjer nobenega groba ali grobišča kot posledice nasilja zmagovalcev nad drugače mislečimi na tem območju.

Šemonovo brezno na koncu logaškega polja (Logatec z moriščem v Korenčanovi klavnici je zadaj levo), ob postavitvi spominskega križa 6. maja 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Strahovito nasilje zmagovalcev v Logatcu

Vsi Logačani, posebno starejši in zlasti tisti, ki se nismo strinjali z ideologijo zmagovalcev, se še dobro spominjamo strahovitega nasilja zmagovalcev in njihovega podmladka Skojevcev v prvih mesecih po končani vojni, kar ni ostalo brez posledic. Kljub temu, da so svoja barbarska zločinska početja izvajali na skrbno zavarovanih mestih ter skrivanju in zakrivanju, so za seboj pustili toliko sledi, da si tudi sedanje generacije lahko ustvarijo približno sliko, kaj so počeli osvoboditelji in njihov podmladek nad delom svojih sokrajanov (in tudi nad drugimi) v času obsedenosti s sovraštvom do drugače mislečih in zmagovalne evforije. Dokaz za to so morišča in grobišča, ki so precejšnjemu delu Logačanov kar dobro znana. Seveda so za zdaj znana samo nekatera grobišča. Čas je napravil svoje, od takrat je minilo že skoraj šestdeset let in na srečo in veselje nekaterih še živečih aktivnih udeležencev verjetno za vedno zakril rezultate njihovih barbarskih dejanj na tem kraškem območju.

Križ ob Šemonovem breznu je 6. maja 2007 blagoslovil kanonik Ivan Merlak. FOTO: Ivo Žajdela

Nočne vožnje umorjenih

Najbolj znano morišče v Logatcu je vsekakor Korenčanova klavnica v središču Dolenjega Logatca. O tem je bilo že pred osamosvojitvijo nekaj napisanega v članku, objavljenem v Mladini. Dodati pa je potrebno, da je število zverinsko mučenih žrtev v tem morišču neznano, vsekakor pa je precejšnje. Sestra zdaj že pokojnega voznika mrličev oz. trupel z morišča v centru Dolenjega Logatca v kraško brezno, imenovano Šemonovo brezno na koncu logaškega polja, je povedala, da je moral njen brat približno štirinajst dni dvakrat na noč z lojtrnim vozom peljati mrtve od morišča do grobišča na koncu tega polja. Voznik ni videl ničesar. Prazen lojtrni voz je moral zvečer, v temi, postaviti pred klavnico. Ponoči, ko so opravili svoj krvavi posel, so prišli ponj, voz je bil naložen, pokrit s cerado, on pa je vpregel živino in z oboroženim spremstvom odpeljal tovor po cesti do odcepa poti, ki vodi mimo grobišča. Tam so tovor prevzeli vojaki, partizani, ga odpeljali proti Šemonovemu breznu ter vanj zmetali pripeljane žrtve. Voznika sta potem, ko so drugi prevzeli tovor, dva oborožena vojaka, partizana, odgnala še malo naprej po cesti proti Vrhniki, kjer so počakali na dogovorjeno znamenje, ki je pomenilo, da je voz pripravljen in ga lahko odpeljejo in postopek ponovijo.

To je trajalo približno štirinajst noči. Koliko trupel je bilo prepeljano v to brezno, Logačanom znano kot Šemonovo brezno, ne bo nikdar znano, vsekakor pa kar precej. /.../

Napis na Korenčanovi domačiji v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

V Korenčanovi klavnici je tudi grobišče

Velikemu številu Logačanov je znano, da je v samem morišču v Korenčanovi klavnici tudi grobišče. Koliko posmrtnih ostankov je v tem grobišču ni znano. Brezno, manjšo kraško jamo, ki je bila ob klavnici ali pod njo, so zazidali. Nad breznom s kostmi so zabetonirali močno armirano betonsko ploščo, debelo več kot 50 cm, da se ob rušenju stavbe kadarkoli pozneje ne bi odkril zločin, ki je bil storjen v tej klavnici. Delavca zidarja sta morala na policiji podpisati izjavo, da ne bosta nikdar do svoje smrti nikomur povedala, da je pod to stavbo veliko človeških kosti. Eden od podpisnikov te izjave, ki je že pokojni, je malo pred smrtjo svoji ženi povedal, da je to res, kar se je že prej šušljalo, da je na tem mestu poleg morišča tudi grobišče, polno človeških kosti. /.../

Spomenik »NOB« s simbolom komunističnih zločinov pred gradom v Gorenjem Logatcu (stanje leta 2007, pred obnovo gradu). FOTO: Ivo Žajdela

Spomenik »NOB« s simbolom komunističnih zločinov pred gradom v Gorenjem Logatcu (stanje leta 2024). FOTO: Ivo Žajdela

Morišče v gradu v Gorenjem Logatcu

Drugo nekdanje morišče je Gorenjelogaški grad. Med vojno je bila v njem v letih 1944 in 1945 približno eno leto domobranska postojanka, po vojni pa enota Knoja in njeni zapori. Tudi to morišče je bilo dokaj neprodušno zaprto. Ven je prihajalo zelo malo informacij. Mučene in umorjene so odlagali v park za gradom, nato pa jih je kmet iz Gorenjega Logatca odvažal v gozd na Koševcu, kak kilometer izven Logatca, kjer so jih zmetali v kraško jamo imenovano Klobčarjevo brezno. Natančno število ubitih ni znano, med ljudmi pa se govori o petdesetih. Ko so jamarji pred okoli štiridesetimi leti raziskovali to brezno, so našli človeške kosti. Tudi jamarji so morali policiji dati obljubo molka, vendar je sem in tja kakšna informacija pricurljala in občasno je ob breznu kdo prižgal tudi svečo. Jama ni označena, ob njej pa so po letu 1990 postavili lesen križ.

Križ na grobišču v nekdanji apnenici pri Cesarskem Vrhu, ob cesti na Zaplano. To je edino grobišče na širšem območju Logatca, ki so ga strokovno izkopali, vsa ostala so v stanju, kot so ga zapustili komunistični morilci. FOTO: Ivo Žajdela

Morišče v cestarski hiši na Cesarskem Vrhu

Naslednje grobišče je nekoliko bolj znano šele zadnja leta. Leži nekaj deset metrov levo ob cesti na Zaplano, nekaj sto metrov nad odcepom na vrhniškem klancu pri Cesarskem Vrhu. Grobišče je v kotanji, ob njem pa so pred leti postavili majhen križ in majhno kamnito ploščo s kratkim napisom.

O pomoru pri Cesarskem Vrhu je doslej najbolj izčrpno, pred 20 leti, pisal Janko Maček v knjigi Rovte v viharju vojne in revolucije (Ljubljana, 2003), takole se je potrudil (str. 85–88).

Ko se peljemo po stari cesti od Vrhnike proti Logatcu in je za nami že skoraj ves vrhniški klanec, na levi strani naenkrat opazimo železnico, ki v precej globokem useku nekaj časa teče tik ob cesti. Prav tu vidimo na desni strani ceste dokaj širok odcep za Zaplano in Rovte, na nasprotni strani, nad železniškim usekom pa dve stavbi: železniško čuvajnico in tako imenovano cestarsko hišo. Kraj se imenuje Ce­sarski Vrh. Po pobočju nad odcepom za Zaplano je bilo pred drugo svetovno vojno, v času gradnje Rupnikove linije, postavljeno barakarsko naselje, zato temu delu še danes pravijo Logor. Le nekaj sto metrov od glavne ceste in skoraj ob cesti za Zaplano, so včasih žgali apno. Primernega kamenja je bilo povsod naokoli dovolj, hoste in drv pa tudi. Za apnenico na tem kraju so vedeli domačini iz bližnje okolice, drugi pa najbrž le redki. Pa vendar so »osvoboditelji« tudi ta prostor uporabili za morišče in grobišče.

Za morišče so uporabili kotanjo, kjer so žgali apno 

21. junija 1945 zgodaj popoldne je k omenjeni cestarski hiši prišla patrulja in ukazala zakoncema Menart, ki sta tam stanovala, naj takoj zapustita hišo in se do naslednjega jutra ne vračata. Ni jima kazalo drugega kot ubogati. Komaj sta Tine in Lojzka Menart odšla iz hiše, že so vojaki tja pripeljali dvanajst zvezanih moških. Potem so čakali noči. Po deseti uri, ko so luči v redkih hišah v bližnji okolici že pogasnile, so jetnike prignali iz hiše, prekoračili z njimi železniško progo in cesto ter odšli do kraja, kjer so nekoč žgali apno. Ni jim bilo treba iskati, vse jim je bilo znano. Mir poletnega večera so kmalu prekinili posamezni streli in se nekaj časa ponavljali. Pri Zakovškovih, najbližji hiši tam zraven, kjer domačih niso pregnali, so jih menda našteli enaindvajset. Potem je vse utihnilo. Ko sta se Menartova drugi dan vrnila domov, o vojakih ni bilo več sledu in vse je izgledalo normalno. Nekdo je vendar opazil, da so si ob travo pri cesti pod Logorjem brisali čevlje, zato so takoj domnevali, da je tisto streljanje bilo pri apnenici.

Veliko je še odprtih vprašanj

21. junij so si ljudje zapomnili, ker je bil ta dan god sv. Alojzija. Franc Lampe iz Spodnje Zaplane, ki je bil tedaj v sodnih zaporih v Ljubljani, je prepričan, da je okrog dveh popoldne na sodiščnem dvorišču videl skupino enajstih jetnikov, med katerimi je poznal le Franca Petrovčiča, Kaznarja s Petkovca. Bilo je očitno, da jih bodo nekam odpeljali. Lampe se je že prve dni po »osvoboditvi« na ukaz šel javit v Logatec. Po dveh dneh so ga poslali v sodne zapore v Ljubljano. Ko so 17. maja in naslednje dni veliko zapornikov preselili v zapore Ozne na Povšetovo ulico, je on ostal v sodnih zaporih. Po amnestiji se je vrnil domov in takoj vprašal za Petrovčiča. Povedali so mu, da so ga 21. junija videli na Cesarskem Vrhu. Že tedaj se je šušljalo, da je med tistimi ujetniki bil tudi Jakob Bradeško iz Hlevnega Vrha. Vemo, da je v zaporniški knjigi pri Petrovčiču vpisan odhod 2. 6. ob 22h, pri Bradešku pa »izpuščen 2. 6. ob 22h«. Kje sta potem čakala do 21. junija? Ali je možno, da so nekatere s Povšetove gnali nazaj v sodne zapore in šele od tam v smrt? Zakaj so pri nekaterih vpisali »izpuščen 2. 6. ob 22h«, ko pa se nihče od njih ni vrnil domov?

Leta 1991 so grobišče pri Cesarskem Vrhu izkopali

Ko so po koncu totalitarizma pri Občini Logatec usta­novili posebno komisijo za raziskavo povojnih pobojev, so občani zahtevali, naj se končno ugotovi, kaj se je tistega junijskega večera zgodilo na Cesarskem Vrhu in kdo so bile osebe, ki so jih pripeljali v cestarsko hišo, nato pa ustrelili pri Logorju, na kraju, kjer so nekoč žgali apno. Komu so bili namenjeni streli, ki so jih tisti večer slišali v okolici? Nekaj je menda že prve dni po zločinu povedala žena iz Žibrš, ki je bila tedaj zraven. Nekateri so verjeli, da je svetila pri streljanju. Bila je torej somišljenica morilcev, pa vendar jo je to tako obremenilo, da ni mogla molčati.

Občina Logatec je torej skupaj s Komisijo za ugotavljanje resničnih okoliščin izginotij občanov po drugi svetovni vojni uredila vse potrebno za izkop posmrtnih ostankov iz domnevnega groba na Cesarskem Vrhu.

6. maja 1991 so na prostoru nekdanje apnenice opravili delni izkop, pri katerem so prisostvovali: preiskovalni sodnik Temeljnega sodišča v Ljubljani Franc Rupret, temeljni javni tožilec iz Ljubljane Tomaž Miklavčič, zdravnik Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, delavci UNZ Ljubljana – okolica in PM Vrhnika ter predstavniki Obči­ne in njene za to pristojne komisije. Na prve kosti so naleteli že po odstranitvi 15 do 20 cm debelega sloja zemlje. Med izkopavanjem je nekdo izrazil dvom, da bi bile izkopane kosti človeške, taki izkopi so bili namreč tedaj še redki in nenavadni, pa ga je zdravnik zavrnil, da glede izvora kosti ne more biti nobenega dvoma.

Poročilo Inštituta za sodno medicino 29. junija 1992 o izkopu grobišča pri Cesarskem Vrhu.

Pri Cesarskem Vrhu so našli dvanajst umorjenih

Ponovni in dokončni izkop na kraju apnenice pri Cesarskem Vrhu so naredili 26. septembra istega leta in vse najdene ostanke so prepeljali na Inštitut za sodno medicino v Ljubljani. Poleg kosti in zob so našli še druge predmete, kot so gumbi, zaponke, delci pasov, predvsem pa več dvojnih zank iz izolirane jeklene žice. Po pregledu vsega najdenega so podali izvedensko mnenje, da izkopani ostanki »pripadajo 12 osebam moškega spola, od katerih sta bila dva ob smrti stara nad 35 let, dva izpod 20 let, ostalih osem pa med 20 in 35 let«.

Po poškodbah na kosteh so ugotovili, da so vseh dvanajst ustrelili v glavo, le pri enem so ugotovili še prestrelnino leve rame. Potem je preiskava o zločinu na Cesarskem Vrhu zastala in do danes /2003; enako je tudi leta 2024/ niso ugotovili, čigave kosti so tam izkopali in prepeljali v Ljubljano. Noben preiskovalec in noben zgodovinar ni odkril seznama, ki je po vsej verjetnosti bil napisan. Omenjeno komisijo pri Občini Logatec so ukinili, čeprav ni končala svoje naloge, ni odkrila »resničnih oko­liščin izginotja« svojih občanov.

Na kraju, kjer so nekoč žgali apno, potem pa je postal grobišče, so dobri ljudje postavili križ s skromnim napisom: Tudi oni so umrli za domovino. 21 strelov – 21. 6. 1945 ob 23. uri. Pri tem križu so 20. julija 2000 opravili mašno daritev za večni mir in pokoj pomorjenih. Seveda s tem umorjenim pri Cesarskem Vrhu še ni zagotovljena splošna človekova pravica, pravica do imena in do groba. Tega jim domačini sami ne morejo dati, zato so njihovo morišče in grobišče vsaj obeležili ter zanje molili.

Tako je napisal Janko Maček leta 2003.

3. julija 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945. Vsi ostali, ki so jih komunisti umorili leta 1945 na širšem območju Logatca, so še vedno zakopali na krajih umora. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu

3. julija 2020 v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945, ki so jih izkopali leta 1991. Glavni govornik je bil Robert Albreht, ki je med drugim povedal, da je veliko upanja za prepoznavo žrtev pomenila molekularna, genetska preiskava in primerjava s potencialnimi sorodniki, ki so jo opravili leta 2015, ki pa je bila tudi veliko razočaranje, saj so bili vsi rezultati negativni.

»Moram poudariti, da so vsi vzorci DNK, tako žrtev kot potencialnih sorodnikov, shranjeni v bazo podatkov ter so uporabljivi za morebitna kasnejša preverjanja in primerjave. Ker se v bližnji prihodnosti načrtuje še vrsto izkopov in iznosov ostankov žrtev, bodo vsi ti podatki lahko še koristni.

S tega mesta pa bi rad opozoril na dejstvo, da je delo preiskovalnih organov v vseh podobnih primerih zgolj v kategoriji simboličnega in formalnega. Gre za čisto pasivnost državnih pravosodnih organov, saj se vse konča že po izkopu in dokumentiranju krajev zločina. Prav tako je tudi neurejeno sistematično delo na področju DNK analiz, saj je omejeno zgolj na hranjenje vzorcev ubitih. Vsi nadaljnji postopki pa potem nerazumljivo stojijo. Smiselno bi bilo tudi razmišljati o poenotenju uradne baze podatkov, ki bi bila uporabljiva za primerjave z morebitnimi darovalci vzorcev DNK.«

Besedilo v wordu: govor Roberta Albrehta

Besedilo v wordu: nagovor dr. Janeza Juhanta

3. julija 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945, obred je vodil dr. Janez Juhant. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče v gozdu Repše pri Kalcah

Eno od grobišč na Logaškem verjetno ne bo odkrito. To je grobišče v gozdu Repše pri Kalcah. Človek, ki je to grobišče pokazal sosedu, je že dolgo pokojni, oseba, ki ji ga je pokazal pa je ostarela in ji je kraj ušel iz spomina. Območje je danes močno zaraslo. V grobišču naj bi bili zakopani nemški vojni ujetniki ali Italijani, ubiti v poletnih mesecih leta 1945. Poboj naj bi izvršil Knoj, nastanjen v gradu v Gorenjem Logatcu.

Po gmajnah in gozdovih okrog Logatca je še nekaj posamičnih grobov, ubiti so znani, v nekaterih primerih tudi storilci. V grobiščih na Logaškem je tudi precej nemških vojnih ujetnikov, ki so pobegnili z območja Ilirske Bistrice, potem pa so jih ujeli na območju Planine in Logatca in takoj postrelili.« Tako Ivan Gantar.

3. julija 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Gostilno Pri Korenčanu je obiskal celo Josip Broz Tito

Iz zapisanega se vidi, da spada tudi Logatec v skupino tistih slovenskih krajev, kjer je komunistično nasilje pustilo globoke sledi. Na farnih spominskih ploščah v Gorenjem Logatcu je vklesanih 42 imen, vseh žrtev komunističnega nasilja na tem območju pa je bilo petdeset, v Dolenjem Logatcu pa osemdeset. To so samo imena Logačanov.

Kasneje je gostilno Pri Korenčanu obiskal celo sam Josip Broz Tito. Partizanski general Rado Pehaček je bil pogost gost v Logatcu. Bil je eden najboljših Jeršinovih prijateljev.

Občinska komisija

V Logatcu je občinska svet sicer že takoj po prvih demokratičnih volitvah na seji 20. junija 1990 soglasno odločil, da bodo raziskali dogodke v zvezi z logaško pomladjo 1945, saj so takrat sprejemali številne vloge za podatke za po vojni pogrešanimi sorodniki. Občinsko komisijo za ugotavljanje resničnih okoliščin izginotja domačinov po drugi svetovni vojni so ustanovili oktobra 1990. Njen predsednik je bil Slavko Šinkovec. Do maja 1994, ko je komisijo obiskala republiška komisija za povojne poboje, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik, so ugotovili, da so komunisti v občini Logatec ubili 529 ljudi. Od tega 261 v Rovtah z okolico, 79 v Hotedršici z okolico, 42 v Gorenjem Logatcu z okolico, 92 v Dolenjem Logatcu z okolico, 52 na Vrhu Svetih Treh Kraljev in eno v Lazah.

Komisija je ugotovila, da so po vojni, 10. maja, »osvoboditelji« po širšem območju Logatca na javnih mestih pritrdili razglas, da se morajo v 24 urah vsi moški prijaviti na komandi mesta Logatec. Kdor se ne bi priglasil, bo obravnavan kot kršitelj zakona. Podpisan je bil Dušan Kveder, takrat najvišji partizanski komandant, o katerem sem v Demokraciji (11. in 18. marec 2004) v podlistku o Francu Rozmanu - Stanetu obširno pisali kot o izrazito zločinski osebnosti. Na poziv so se javili številni moški iz bližnje in daljne okolice, celo iz oddaljenega Polhovega Gradca. Mnogi so se v Logatec pripeljali na vozovih in na svečan način. Večina se jih nikoli ni vrnila domov. Desetletja se je šušljalo, da so jih ubili v Logatcu.

Korenčanova hiša v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Komandanta Jeršina je zapustil spomin

Komisija je zaslišala tudi Jožeta Jeršina, ki je bil v času povojne morije na Logaškem komandant »komande mesta Logatec«, vendar je dejal, da o kakšnih pobojih ne ve nič.

Logačan dr. Andrej Mihevc, strokovnjak za jame, zaposlen na inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni, je že septembra 1993 v Postojni na simpoziju Človek na Krasu prebral prispevek Množična grobišča v jamah v Sloveniji (takih grobišč je v Sloveniji okoli sto). V njem je omenil tudi brezno na Koševcu, okrog dva kilometra izven Logatca. Logaška komisija je članom Pučnikove komisije pokazala tudi to brezno, ki ima vhod premera 1,5 m², nato pa ima 45 metrov navpičnega padca. Ko so se po letu 1960 jamarji spustili vanj, je bilo dno pokrito z okostnjaki. Predsednik jamarskega društva je najdbo prijavil policiji, ta pa ga je zaslišala (po naključju je bil iz domobranske družine). Zaradi takšnega odziva oblasti so se jamarji v naslednjih letih brezna izogibali, ko pa so ga konec 60. let spet iskali, ga niso našli. Vhod v brezno je bil namreč prekrit. Vendar je »pokrivalo« hitro strohnelo in padlo v brezno, tako da so se v začetku 70. let vnovič spustili vanj, vendar dno ni bilo več pokrito s kostmi, saj so vanj očitno nasuli kamenje. Našli so jih le še ob robu, pri čemer so še vedno določili osem človeških ostankov. Občina je za preiskavo obeh logaških brezen, na Koševcu in za Šemonovo, določila tudi sredstva, vendar do te »iz neznanega razloga« potem ni prišlo. Moralo je preteči še kakšnih trinajst let slovenske tranzicije, da se je država končno lotila sondiranj in nekaj redkih izkopavanj ...

Ivo Žajdela, Številna logaška morišča, Demokracija, 15. 10. 2009Nadaljevanje v: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [4]

1/18