Nadaljevanje iz: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [1]

V reviji Mladina (Miha Štamcar in Jani Sever, Logaške krvavice, 25. 7. 1990) so leta 1990 objavili pripoved Matevža Govekarja, ki je povedal o svojem bratu domobrancu, ki naj bi ga ubili v breznu na Koševcu: »Moj brat je bil sicer domobranec, vendar v dvojni vlogi, tako da je ves čas delal za partizane kot obveščevalec. Nekaj mesecev pred koncem vojne je dezertiral, se najprej skrival v Ljubljani, potem pa se mu je nekako uspelo vrniti v Logatec, kjer ga je nekaj dni pred osvoboditvijo Vera Grega, ki je bila zveza, skupaj s še dvema domačinoma odpeljala v gozd, da bi se priključili partizanom.« Vse tri moške je v gozd odpeljala Vera Tršar, po domače Grega, in naj bi jih ubili pri breznu na Koševcu.

Fotografija Zorana Mraka na začetku prispevka Mrak na očeh v Mladini, 8. 8. 1990.

Partizanski laž, kraja, umor

Med umorjenimi je bil tudi Ivan Musec. Nekaj dni po umoru je domov k Muščevim prišel Zoran Mrak in zahteval, da mu vrnejo flobert in dve pasti za polhe, ki jih je pred časom prodal Ivanu Muscu. Trdil je, da mu je Musec dovolil, da stvari vzame, ker je sam prezaposlen s služenjem partizanščine v Gradnikovi brigadi. Ivan Musec seveda nikoli ni bil v Gradnikovi brigadi, Mrak pa je očitno vedel, da so ga ubili. Vzel je flobert in ga preizkusil tako, da je na poti iz Muščeve hiše na pragu ustrelil domačo mačko. Takih primerov, da so partizani prišli na dom pred tem umorjene osebe in od domačih zahtevali razne stvari, ki da jih bo njihov sorodnik rabil na »osvobojenem« ozemlju ali v partizanih, je bilo med vojno nešteto. Bili so stalnica partizanskih morilcev. Najprej so neko osebo odgnali od doma, potem so jo umorili, nato pa pod takšno pretvezo njegov dom še pokradli.

3. julija 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945, obred je vodil dr. Janez Juhant. FOTO: Ivo Žajdela

S »Komando mesta Logatec« je strašil še leta 1990

Nasploh je Zoran Mrak v Mladininih člankih leta 1990 nastopil kot ena od glavnih oseb. Tretji članek je celo nosil naslov Mrak na očeh (8. avgusta 1990), ilustriran pa je bil z Mrakovo fotografijo. Potem, ko je Zoran Mrak proti Mladini zaradi člankov vložil tožbo, pod katero se je podpisal kot pooblaščenec »članov komande mesta Logatec«, kar je takrat delovalo komično, saj je zločinska »komanda mesta Logatec« v Logatcu delovala leta 1945, leta 1990 pa je imel Logatec že demokratično izvoljene oblastvene organe (skupščino in izvršni svet), sta novinarja pridobila zelo obremenilne podatke tudi o njem.

Sorodnika prej omenjenega umorjenega Ivana Musca sta povedala tudi naslednje: »Mrak naj bo raje kar tiho,« je povedal Tomo Musec. Njegova sestra pa: »Okoli devetih je bilo, kakih štirinajst dni po vojni, stala sem pri svoji hiši in videla takrat šestnajstletnega Mraka, ki je proti gozdu gnal dva italijanska ujetnika. Ves čas sta ga nekaj prosila, on pa je le strumno korakal za njima, puška, ki jo je imel čez rame, pa se mu je, ker je majhne postave, skoraj vlekla po tleh. Verjetno ju v hosto ni peljal na sprehod.« Ivanka Korenčanova naj bi po vojni Tomu Muscu skrušeno rekla: »Kaj vse bi povedala naša klavnica, ko bi lahko govorila.«

3. julija 2020 so v Logatcu pokopali umorjene v apnenici pri Cesarskem Vrhu leta 1945. Vsi ostali, ki so jih komunisti umorili leta 1945 na širšem območju Logatca, so še vedno zakopali na krajih umora. FOTO: Ivo Žajdela

Kosti umorjenih v apnenici

Govekar, ki je bil v tistem času pri partizanih in ki se je domov vrnil šele pol leta po koncu vojne, je novinarjema povedal še eno zgodbo: »Ko sem bil še pri močeh, sem bil zelo vnet polhar. Tistega leta mi je uspelo ujeti kar 1.800 polhov, iz gozda se nisem vrnil vse poletje, tam sem spal in jedel ter sestavljal pasti. Nekega dne sem se v neki apnenici spotaknil, ko sem hotel vstati so me v nogo udarile kosti, ki so bile zvezane z žico, v katero sem se zapletel. O dogodku nisem govoril nikomur, ker sem se bal.«

Novinarja sta pripisala: »Dogodki so se začeli ujemati v trenutku, ko smo izvedeli, da so partizani po vojni iz cestarske hiše /cestarska hiša je na Cesarskem Vrhu na vrhniškem klancu stare ceste Vrhnika–Logatec, op. I. Ž./, mimo katere vodi pot k jami, pregnali takratnega cestarja, verjetno zato, da dogodkov ne bi videl.« Nato so omenili pričo, ki je videla, kako so v jamo zmetali sedem Rovtarjev.

Korenčanova hiša v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Korenčanova klavnica v Logatcu

Mladinina novinarja sta leta 1990 v svojih prispevkih objavila vrsto pričevanj, med njimi tudi naslednje (Logaška klavnica, Mladina, str. 42, 11. 7. 1990): »Francka Hodnik je v 'logaški pomladi' izgubila brata, med vojno je bil pri domobrancih, ker pa se ni čutil krivega in ni imel na vesti nobenega greha, ni odšel z glavnino na Koroško, ampak je ostal doma. Po zasedbi Logatca je okleval, tako da se je javil šele kak mesec potem, ko so to storili tudi njegovi prijatelji. Sestra mu je nosila hrano h Korenčanu, kjer naj bi bilo po njenem mnenju zaprtih kakih sto fantov, med njimi so bili tudi partizanski dezerterji, splošen občutek pa je bil, da so z njimi ravnali kar lepo, lahko so se sprehajali tako rekoč po mestu. Toda nekaj dni kasneje se je za njimi izgubila vsaka sled. Francka pa je izvedela nekaj več: 'Gluhonema Johana Hojan, katere brat je bil hlapec pri Korenčanu, mi je na papir narisala, kaj se je dogajalo v klavnici. Moške so žive natikali na mesarske kavlje, rezali so jim jezike, da ne bi kričali, potem pa so se nad njimi izživljali, jim rezali dele teles, spolne organe in kožo. Papirje sem iz strahu zažgala, še vedno pa mislim, da so Hojanovo pustili pri življenju samo zato, ker je bila gluhonema in so bili prepričani, da ne bo govorila o tem, kar je videla.'

Takrat petletni Franc Maček iz Petkovca pri Logatcu je šel z materjo h Korenčanu po meso. Ob vseh stenah je videl zložene pare čevljev, po njegovem mnenju so bili to čevlji na smrt obsojenih, ki naj bi v več obrokih izginili pri Korenčanu.«

Šemonovo brezno na koncu logaškega polja, ob postavitvi spominskega križa 6. maja 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Jeršinova žica »za klanje živine na dveh nogah«

Objavili so tudi pričevanje Anke Petriček, katere družina je imela trgovino: »Jeršin /Jože Jeršin je vodil partizansko »komando mesta Logatec«/ je nekega večera po osvoboditvi prišel v trgovino okoli 21 ure in rekel, naj mu dam žico, ki jo potrebuje za klanje živine na dveh nogah.« Po objavi je svoje pričevanje dopolnila, zato je bila v naslednjem prispevku Logaške krvavice (22. julija 1990, str. 26) objavljena njena naslednja izjava: »Res je, da je Jože Jeršin prišel neki večer v maju ali v začetku junija 1945 v našo kuhinjo in zahteval vrvi za živino, šla sem skozi zadnja vrata v trgovino, ki je bila takrat še last mojih pokojnih staršev, in prinesla Jeršinu dva para vprežnih vrvi, na vprašanje, zakaj in kam bodo ponoči vozili živino, pa se je nasmehnil in dejal: 'Za živino na dveh nogah!' To je resnica, ki jo lahko pod prisego vsakomur potrdim.«

Omenili so Radka Marušiča (Logaška klavnica, 11. julij 1990, str. 43), »ki ga v Logatcu poznajo kot domnevnega harmonikarja, ki naj bi s svojim igranjem preglasil rjovenje žrtev«. Novinarjema naj bi dejal: »Za zdaj ne bom dajal nobenih izjav, ne v eno in ne v drugo smer.« Ko pa sta ga vprašala, če ve kaj o povojnih dogodkih pri Korenčanu, je odgovoril pritrdilno. Po objavi je vse in Marušičev demanti tudi takoj postavila na laž, saj sta odkrila, da naj bi Marušič že leta 1941 igral ne pri neki glasbeni skupini.

Farne spominske plošče v Rovtah, kjer so se komunisti še posebej krvavo znesli nad domačini. Iz Rovt in širše okolice so se morali maja 1945 javljati moški v Logatcu. Tam so mnoge zadržali, jih poslali naprej v »obdelavo« (umor), nekatere pa so umorili v Logatcu in okolici. FOTO: Ivo Žajdela

Povojna komunistična kataklizma v Rovtah

Omenila sta primer Rovt (Logaška klavnica, str. 43). »Po koncu vojne se je večina uniformiranih moških javila na poziv osvoboditeljev, po pričevanjih pa se iz Logatca ni vrnil skoraj nihče. Po mnenju bivšega organista v vaški cerkvi naj bi izginilo od 200 do 300 moških, tako da je vas po vojni ostala brez moške delovne sile, ostali so res le starčki in otroci do petnajstega leta. Takratni župnik France Dovžan je poskušal vzpostaviti stik z novo oblastjo, vendar 'pravega dialoga' ni bilo: osvoboditelji so ga zaprli za štiri leta. Na rovtarskem pokopališču je ogromno grobov z letnico 1945 in pripisom pogrešan, seveda pa imajo take grobove samo pogrešani, ki so imeli dovolj pogumne sorodnike. Družina Albreht še vedno nima napisa na nobenem grobu, čeprav so v tistem obdobju odšli v Logatec kar štirje sinovi, ki se niso nikoli vrnili. Niče pa ne ve, kje so, ali si vsaj tega ne upa javno povedati.«

Pripoved Franca Kranjca (Miha Štamcar in Jani Sever, Mrak na očeh, Mladina, str. 25, 8. 8. 1990): »Med vojno je bil moj oče gostilničar v Rovtah, kljub temu da ni bil naklonjen okupatorjem, se je moral priglasiti v Logatcu. Tam se je za njim izgubila vsaka sled. Njegovi prijatelji, med njimi tudi neki partizanski oficir, so napisali prošnjo za njegovo izpustitev. Oficir je prošnjo za izpustitev z motorjem odnesel v šentviške zapore, kjer pa očeta sploh ni bilo. Nekaj let kasneje je mami rovtarski posebnež Babšnik rekel: 'Nič se ne boj, Kranjca ne bo nazaj, je končal v Logatcu.' Ko sem se kasneje spet preselil v Logatec, sem nekoč naletel na starega Korenčana, ki me je prepoznal in zdi se mi, da mu je bilo srečanje z mano neprijetno.«

Vaška kapela v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944 v spomin na domačine, ki so do takrat umrli zaradi komunizma.

V Rovtah so postavili dva spomenika ubitim

V Rovtah nad Logatcem so postavili spomenik ubitim med komunistično revolucijo 22. avgusta 1993. Na njem je napisanih 212 imen mož in fantov, ki so jih ubili po končani vojni. Medvojni ubiti so napisane na vaški kapeli, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. Vanjo so takrat napisali vsa imena ubitih med prvo svetovno vojno in vse, ki so jih kakorkoli in na katerikoli strani ubili do tega datuma. Osem Rovtarjev so partizani umorili leta 1942.

Postavitev vaške kapele v Rovtah 1. novembra 1944 v spomin na domačine, ki so do takrat umrli zaradi komunizma.

Kapelo, za katero so dali komunisti po vojni dvakrat ukaz, da se mora porušiti, so obnovili ter prejšnjim imenom dodali še 13 novih, ki so jih ubili od 1. novembra 1944 do konca vojne. Rovte so od maja 1945 spadale pod zlo­glasni Logatec. Tja so se namreč morali iti javit fantje iz okoliških krajev. Iz Rovt jih je odšlo 80 in za 55-imi se je izgubila vsaka sled (večino naj bi odpeljali v zapore in taborišče v Ljubljani).

Leta 2003 je Janko Maček izdal knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije, v kateri je podrobno prikazal medvojno partizansko morijo v Rovtah.

Med vojno ubiti so napisani na vaški kapeli v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Med vojno ubiti so napisani na vaški kapeli v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Zdravnikove brce

Podobno usodo je verjetno doživelo tudi okoli dvajset vaščanov Podlipe pri Vrhniki, ki so se morali javiti v Logatcu. Vrnilo se jih je sicer kar pet, štiri so preselili v zapor pri šempetrski cerkvi v Ljubljani, ostali pa so izginili (Mladina, 8. 8. 1990, str. 25). Za mnenje o tistih, ki so se morali javiti v Logatcu, je poskrbel Ivan Malavašič. Zaradi tega mnenja jih je »izginilo« več kot polovica. V Logatcu je mnenje le potrdil Češmeljev Tonček oziroma kak drug oficir z višjim činom. V vasi Smrečje je bil »ocenjevalec« Leskovec, ki mu je uspelo rešiti vse vaščane, kar pa je bila izjema.

Nekdo je novinarjema Mladine (Slovenskih fantov grob, str. 38, 22. 8. 1990) povedal zgodbo o veterinarju Pavšiču, po katerem so v Logatcu celo poimenovali ulico, da bi se ga za vedno spominjali. Pavšič je v mestu srečal dva kmeta, ki sta se šla javit na komando. Na cesti ju je ozmerjal, za nameček pa še obrcal. Mlajši kmet se je zato odločil, da se ne bo javil, rekel je: »Če že zdravniki takole pretepajo, kaj bodo delali šele drugi.« Za ljudmi je bila namreč štiriletna vojna in imeli so več kot dovolj informacij in prenekateri tudi izkušenj, kaj vse so med vojno počeli partizani, ki so že poleti 1942 z brezobzirno morijo civilnega prebivalstva v Polhograjskih dolomitih povzročili izrazito protipartizansko razpoloženje. Nekaj tednov se je skrival, po amnestiji pa se je preselil na Dolenjsko. Starejši kmet se je vseeno javil in od takrat so ga pogrešali.

Spomenik »NOB« s simbolom komunističnih zločinov, stoji pred gradom v Gorenjem Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

»Vse likvidirati«

Leta 1990 so v Mladini sicer zapisali, da so iz Logatca verjetno poslali v Ljubljano dva transporta ujetnikov. Prvi z okoli sto »potniki« naj bi Logatec zapustil med 10. in 12. majem, drugi z okoli tridesetimi ljudmi pa po 20. maju. Domnevno je šlo za določeno število ljudi, ki so jih iz Logatca morali poslati nadrejenim v Ljubljano, ostale pa so ubijali v Logatcu.

V Logatcu je »komanda mesta Logatec« »pospravila« tudi prenekaterega domačina s tega območja, ki je bil prej kot mladoleten izpuščen iz teharskega taborišča. Takšne nesrečnike so čakali na logaški železniški postaji. Ko so stopili z vlaka so jih takoj zajeli, nato pa so jih umorili. Pavla Kralj iz Rovt, katere oče in brat sta bila pri domobrancih, je o tem povedala: »Ko sta se vrnila iz Teharij, so ju skupaj z drugimi aretirali že na železniški postaji. Po štirih dneh zapora je prišel Jože Jeršin do zapornikov in rekel: 'Vse likvidirati.' In res, čez nekaj časa so celo skupino odpeljali po rovtarski cesti proti gozdu. Bratu in očetu je uspelo zbežati, drugih pa nista videla nikoli več. Nekaj časa sta se skrivala, potem sta se vrnila domov. Seveda so ju spet aretirali, toda ušla sta smrti, ker je vmes prišlo do razglasitve amnestije. Očeta so sicer še obesili za roke v Smrečju, toda kasneje so ga vseeno izpustili.«

Ivo Žajdela, Genocid v Rovtah, Demokracija, 8. 10. 2009Nadaljevanje v: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [3]

1/13