Nadaljevanje iz: Logatec, poboji 1945, Korenčan, Jeršin, Šemonovo brezno [4]

V drugem nadaljevanju o »logaški klavnici« (Demokracija, Genocid v Rovtah, 8. oktober 2009, str. 49) je bilo objavljeno tudi naslednje besedilo: »Podobno usodo je verjetno doživelo tudi okoli dvajset vaščanov Podlipe pri Vrhniki, ki so se morali javiti v Logatcu. Vrnilo se jih je sicer kar pet, štiri so preselili v zapor pri šempetrski cerkvi v Ljubljani, ostali pa so izginili. Za mnenje o tistih, ki so se morali javiti v Logatcu, je poskrbel Ivan Malavašič. Zaradi tega mnenja jih je izginilo več kot polovica. V Logatcu je mnenje le potrdil Češmeljev Tonček oziroma kak drug oficir z višjim činom.«

Ivan Malavašič FOTO: Ivo Žajdela

(Soimenjak) Ivan Malavašič iz Podlipe

Na ta del besedila se je odzval pisatelj Ivan Malavašič iz Podlipe. V pismu uredništvu je zapisal, da je bil v tistem času star dobrih sedemnajst let »in sem bil tudi sam med tistimi reveži, ki so se morali javiti v Logatcu. Moj oče je bil domobranec in je bil ubit neznano kje. Pri hiši nas je bilo pet otrok in za vse je morala skrbeti mama, ki je tudi morala hoditi na razna zaslišanja.« V tistem času je živel v Rovtah, št. 149, in ne v Podlipi, kjer živi zdaj. »Lahko si mislite, kako me bodo zdaj gledali sorodniki tistih, ki so tedaj izgubili svojce, saj sem edini (še živeči) Ivan Malavašič v tej dolini.« V svojem drugem pismu uredništvu je zapisal: »Še enkrat pa odločno povem, da tega, za kar me dolžite, nisem nikoli počel – niti na misel mi ni nikoli prišlo kaj takega.« Dodal je še: »Celo življenje se že počutim drugorazrednega iz znanih razlogov, ki sem jih opisal v svoji knjigi Spomini. Zdaj mislim, da sem celo življenje tretjerazreden, ker sem ožigosan z obeh strani!«

Pot v komunistično klavnico v Logatcu

Ivan Malavašič iz Podlipe, ki je do zdaj izdal že 24 knjig povesti, je leta 2009 izdal tudi knjigo Spomini (Založba Koščak). V njej je na kratko opisal, kako se je moral po vojni javiti v Logatcu: »Meseca maja, že pod novimi gospodarji, smo se morali vsi moški javiti na za to določenem mestu. Tudi moj letnik je bil napisan na plakatih. Seveda me je zelo skrbelo, kaj bo in druge tudi, vsaj nekatere. Sosedov Maks /verjetno Maks Vehar/, ki je bil pri domobrancih, je ostal doma in se ni podal na Koroško, kakor drugi domobranci. Maks je bil zelo dober harmonikar in pritrkovalec in večkrat sva bila skupaj v zvoniku. Odločila sva se, da bova šla tudi skupaj v Logatec, kjer se je bilo treba javiti in tako sva tisto jutro tudi storila.

Poslovil sem se od domačih in odšel do soseda, kjer se je poslavljal tudi Maks – še imam pred očmi njegovo objokano mamo. Tudi ona njega ni videla nikoli več!

Peš in preko Zaplane sva šla v Logatec in se javila tam, kot je bilo zapovedano. Mislim, da je prvi šel v pisarno Maks. Dobil je številko ena in nikoli več ni videl podlipske doline, podlipskih zvonov in svojih domačih!

Ko sem jaz stopil v pisarno, me je zasliševalec vprašal za brata, če je bil pri domobrancih. Povedal sem, da sem najstarejši; za ata pa ni vprašal, morda se ni spomnil, mogoče ni vedel ali ga je kaj zmotilo in tako se je zgodilo, najbrž po sreči ali milosti, da sem dobil številko tri. Potem sem moral ostati tam ... Ostati po sili razmer in kot vojak!

Domači, mama, pa tudi sestra in brat so me prišli večkrat obiskat in neki dan so mi povedali, da je ded umrl. Posrečilo se mi je, da sem dobil prosto in sem lahko šel domov na pogreb in potem seveda nazaj v Logatec.

Glavni govornik na odkritju spominske plošče v Podlipi 8. julija 2007 je bil Tine Velikonja. FOTO: Ivo Žajdela

Očeta domobranca so ubili med povojnimi pomori

Pa nisem bil dolgo časa v Logatcu, kmalu sem moral drugam in potem sem tisto leto in do naslednje pomladi služil kot vojak po raznih krajih Slovenije in v zvoniku sem lahko bil le v mislih /bil je vnet pritrkovalec/ ... Spomladi leta 1946 se je domačim posrečilo, da so nekako z raznimi prošnjami dosegli, da sem kot hranilec lahko prišel domov. Tako sem bil spet med svojimi – le ata /Ivan Malavašič, 1900/ ni bilo in nihče ni vedel kaj je z njim. Šele čez dolgo časa in po raznih ovinkih se je počasi izvedelo, kaj vse se je dogajalo s tistimi, ki so jih Angleži vrnili. Angležev še dandanes ne maram! Če so bili že tukaj taki, kaj vse so najbrž počenjali šele v svojih kolonijah!?

Pozno jeseni sem moral ponovno k vojakom, to pot v Bosno, na dosluženje vojaškega roka, kakor so temu rekli. Tam sem ostal vse do pomladi leta 1948, ko so me poslali domov. V začetku aprila sem se vrnil v podlipsko dolino in med svoje domače. Spet sem se lahko srečal z zvonovi in ob njih s prijatelji.

»Nikoli več ga ne bom videl!«

Vojna se je končala šele na pomlad leta 1945. Njen konec ni bil tak kakor smo pričakovali. Kakor je bil ves vojni čas poln strahu in negotovosti, takšen je bil tudi konec – in še hujši!«

Opisal je tudi odhod svojega očeta domobranca iz Rovt, na Koroško, ki ga nikoli več ni videl: »Najbolj mi je ostalo v spominu atovo slovo. Malo pred koncem vojne je prišel na skrivaj domov, na nekakšen dopust. Hitro je minil tisti čas in posloviti se je bilo treba. Tega se niti toliko ne spominjam, nekaj drugega pa ne bom nikoli pozabil. Ko je ata že odhajal proti Vrhniki, sem pohitel k potoku, tja kjer smo zajemali vodo, da bi ga od tam še enkrat videl. Res je bilo tako, toda opazil sem, da tam nisem sam. Tudi ded France, atov oče, je bil tam, gotovo iz istega razloga, saj je tedaj, ko je atova postava izginila za obzorjem, vzdihnil: 'Nikoli več ga ne bom videl!'

In res je bilo tako! Ded je še tisto leto umrl, ata pa se ni vrnil nikoli več! Tudi jaz sem ga tedaj videl zadnjič! Kje trohnijo njegove kosti pa nismo nikoli izvedeli ...!«

Spominsko ploščo je Podlipa dobila 8. julija 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Molk zgodovinarjev o »logaški klavnici«

V prispevku o »logaški klavnici« oziroma o tem, kako so se morali po vojni odrasli moški iz širšega območja Logatca, ki se niso kot domobranci umaknili na Koroško, javiti novim komunističnim oblastem v Logatcu, je bilo jasno zapisano, zakaj in kako je prispevek nastal. Z njim sem želeli opozoriti na to, kako dvajset let po demokratizaciji in prvih zapisih o komunističnih zločinih (povojnih pomorih) tega obdobja še vedno nimamo raziskanega. Izšlo je sicer veliko raznih zapisov, nekateri dogodki in teme so vsaj do neke točke opisane, vendar temeljitih raziskav nimamo. Še huje, preteklo je dvajset let /do leta 2009/, pa se jih nihče, tu mislim predvsem na naše zgodovinarje, ni lotil. Raziskujejo vse mogoče druge stvari, temeljnih pa se ne lotijo.

To problematiko bi lahko ilustriral tudi s kakšnim drugim primerom. Tako imenovane logaške klavnice sem se lotil zato, ker je bil v letu, ko smo v Sloveniji končno dobili demokracijo, to eden prvih primerov, o katerem so novinarji pisali nekoliko več. Potem pa, po objavah nekaj člankov v letu 1990, je logaško temo spet prekril molk. Kasneje je bilo objavljenih še nekaj spominskih utrinkov v zvezi z Logatcem, mnogo kasneje, leta 2007, je bila ob kraški jami Šemonovo brezno, ki je na severnem obrobju Logaškega polja in za katero se nesporno ve, da so leta 1945 vanjo povojni komunistični oblastniki metali umorjene ljudi, spominska slovesnost in postavljen lep lesen križ.

Zanesljivost pripovedovalcev

V prvem delu nadaljevanke sem citiral daljše odlomke iz zapisov o »logaški klavnici« leta 1990 v Mladini. Značilno poimenovanje »logaška klavnica« so takrat vpeljali Mladinini novinarji. Tisti Mladinini prispevki so bili objavljeni v času, ko so se pojavljali sploh prvi zapisi na temo komunističnega nasilja in povojnih pomorov, kar pomeni, da so takrat prva pričevanja ljudi zapisovali novinarji. To pa je bilo (in je še) delo, pri katerem je novinar odvisen od pripovedovalca oziroma od njegovega vedenja in tudi njegove resnicoljubnosti. Morebitne napačne podatke se je (in se jih tudi danes) ugotavljalo z odzivi na prej objavljene podatke v člankih.

Pri novinarskem delu, ki zaradi množice pridobljenih podatkov navadno bistveno dopolnjuje delo zgodovinarjev, ki večinoma pišejo le na osnovi arhivskih pisnih virov, je potrebno vedno računati s tem, da kakšen podatek kdaj ne bo pravilen ali celo resničen. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je tisto, kar so mi ljudje povedali, vedno držalo. Morda informacija kdaj ni bila popolna, vendar, ljudje so mi povedali po resnici oziroma tisto, kar so o nekem dogodku ali osebi pač vedeli. V moji tovrstni bogati praksi se mi je samo enkrat, morda dvakrat zgodilo, da mi je nekdo dal napačen podatek, pa še takrat, vsaj v enem primeru, ne namerno, pač pa mi je povedal tisto, kar je pač slišal od nekoga drugega, pa se je kasneje izkazalo, da podatek ni bil točen.

Podlipa FOTO: Ivo Žajdela

Dva vira o Ivanu Malavašiču

V primeru članka v Mladini iz leta 1990, kjer je bilo omenjeno ime Ivan Malavašič v zvezi z javljanji ljudi iz Podlipe v Logatcu in z zločinom nad njimi, seveda ne morem sam povedati nič. Odvisen sem od dveh virov. Prvi je bil Mladinin zapis, pri čemer naj povem, da sem članek v večini napisal že pred dvema letoma, ko sem za pisatelja Ivana Malavašiča iz Podlipe komaj vedel; zanj sem zvedel šele kasneje, ko sem za Družino delal o njem portret in predstavil nekaj njegovih knjig. Iz Mladine sem upošteval tudi vse odzive, ki so bili objavljeni poleg prispevkov. Ime Ivan Malavašič je obstajalo v Mladininih člankih, in potem v mojih povzetkih, kot več drugih imen.

Drugi vir, ki pa se je pojavil komaj zdaj, po dvajsetih letih, pa je odziv pisatelja Ivana Malavašiča iz Podlipe, ki zanika, da bi šlo za njega in dodaja, da leta 1945 ni živel v Podlipi, ampak v Rovtah in da je danes v Podlipi oseba s tem imenom samo on.

Kdo je bil pred dvajsetimi leti vir Mladininima novinarjema, pa bi bilo verjetno zelo težko odkriti, tudi zato, ker takšno poizvedovanje ne bi prineslo nič pomembnega.

Podlipa, cerkev sv. Brikcija. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je bil pravi Ivanu Malavašič?

Leta 1945 so bili v Podlipi štirje Ivani Malavašiči: prvi je bil danes znani pisatelj, drugi je bil njegov oče, ki je bil pri domobrancih, tretji je bil nek star možakar, četrti pa je bil tisti, ki je takrat ovadil svoje sovaščane. Po domače se mu je reklo Jajčnik, takrat je bil star okoli 50 let, bil je mizar in sekretar OF (imel je hčer, ki je danes v nekem domu, v njegovi hiši pa danes živijo drugi ljudje).

Ivo Žajdela, Dvajset let na 45 let podlage, Demokracija, 29. 10. 2009Nadaljevanje v: Logatec, Rovte, poboji 1945, Korenčan, Jeršin [6]

1/5