Nadaljevanje iz: Logatec, Rovte, poboji 1945, Korenčan, Jeršin [6]

Brata Nace in Andrej Mivšek iz Rovtarskih Žibrš, ubita domobranca, deček je Maks. VIR: Ivanka Mivšek

V drugem nadaljevanju o t. i. logaški klavnici je pisalo: »Družina Albreht še vedno nima napisa na nobenem grobu, čeprav so v tistem obdobju odšli v Logatec kar štirje sinovi, ki se niso nikoli vrnili.« Pisal mi je sorodnik štirih bratov Albreht iz Rovt in pojasnil, da so se njegovi strici z drugimi domobranci umaknili na Koroško, potem so jih vrnili in umorili drugje, ne v Logatcu.

Farne spominske plošče v spominski Marijini kapeli v Rovtarskih Žibršah.

Družina Albreht iz Rovtarskih Žibrš

Takole je napisal Robert Albreht iz Logatca: »Z velikim zanimanjem prebiram nadaljevanje o povojnem dogajanju v Logatcu in okolici, saj je velik krvni davek v tej tragediji pustila tudi moja družina. V drugem nadaljevanju ste v prispevku Genocid v Rovtah omenili štiri brate Albreht iz Rovt, ki so bili bratje mojega očeta.

Moj oče je edini še živeči od devetih otrok rodbine Albreht. Domačija se nahaja na začetku Rovtarskih Žibrš iz smeri Logatca. Tam sta živela Janez Albreht (roj. 18. 12. 1883, umrl za pljučnico 22. 4. 1947) in Marija Albreht (roj. Vehar, 2. 4. 1903, umrla 20. 1. 1988), ki sta imela osem sinov in eno hčerko. Jože (roj. 2. 3. 1921), Janez (roj. 14. 4. 1923), Rudolf (roj. 16. 3. 1925) in Anton (roj. 19. 12. 1927) so bili ubiti po vojni. Njihov uradni datum smrti je določen s statusom po vojni ubitih oseb in je 31. 12. 1947, čeprav so se kot domobranci maja 1945 umaknili na Koroško, bili vrnjeni na Teharje in od tam odpeljani v smrt na eno od komunističnih morišč.

Ostali otroci so Mihael, umrl star približno 13 let, ko je služil na neki kmetiji, kjer je umrl zaradi zastrupitve rane, Alojz (roj. 29. 5. 1932, umrl 20. 4. 1996), Leon (roj. 9. 4. 1935), moj oče in edini iz te družine, ki še živi, Frančišek (roj. 16. 10. 1937, umrl 18. 1. 2007) in Marija, poročena Grdadolnik (roj. 23. 2. 1942, umrla 15. 12. 2005).

Vsi štirje preživeli otroci so si kasneje ustvarili družine in tako uspešno popeljali rod Albrehtov naprej. Zato nas je vedno več, ki hočemo resnico zase in za naše naslednike.

Farne spominske plošče v spominski Marijini kapeli v Rovtarskih Žibršah.

Štirje strici, domobranci v Rovtah

Med vojno so nekega dne enega od sinov (Ivana) mobilizirali partizani, od katerih je po nekaj mesecih pobegnil, saj je videl, kako so partizani zverinsko umorili duhovnika v Zaplani. Kar nekaj časa se je skrival v gozdu pod domačo hišo, kamor mu je mati na skrivaj nosila hrano in obleko. Ker se je bal maščevanja partizanskih enot in ker je videl na lastne oči kako okrutni so lahko, se je javil na italijanski komandi v Logatcu. Italijani so ga priprli in odpeljali v taborišče v Italijo, od koder je kmalu pobegnil in se pridružil ostalim trem bratom (Tone, Jože in Rudolf) v domobranski enoti v Rovtah. Tu so vsi štirje bratje na strani braniteljev naroda delovali v domobranski enoti v Rovtah. Po moje dosedanjem prepričanju so se s to enoto tik pred koncem vojne umaknili na Koroško v Vetrinj, od koder so bili z angleško prevaro vrnjeni na Teharje. Tam so jih junija 1945 zverinsko umorili.

Zato me je zmotila omemba mojih štirih stricev, kot da so se javili po vojni v Logatec in naj bi bili tam tudi umorjeni. S to verzijo se ne strinja tudi moj oče, zato vas lepo prosim, da mi poveste od kje vam ta podatek, saj bi mi kakršnakoli informacija o tem dogajanju močno olajšala ustvariti si pravo sliko tistih usodnih dni.

Albrehtovi iz Rovtarskih Žibrš. VIR: Robert Albreht

Mati je do smrti leta 1988 upala na vrnitev sinov

Na temo povojnih pobojev sem v zadnjem času prebral že kar nekaj knjig in iz njih sem si ustvaril približno sliko, kaj dejansko se je v tistem času pri nas dogajalo. Zelo pozdravljam pisanje o tistih krvavih dneh, saj mora nekdo jasno in glasno spregovoriti o tej bolečini, ki jo ljudje nosijo še vedno v sebi. Želim pa tudi, da bi moji otroci zvedeli resnično plat zgodovine, če je že mi nismo.

Lahko vam povem tudi to, da je moja stara mama vse do smrti leta 1988 upala na vrnitev svojih štirih sinov, saj ji ni bilo dano zvedeti krute resnice.

Zelo sem vesel, da ima vaš članek velik odziv v našem kraju in upam da se bo veliko ljudi odločilo napisati videnja tistih dni. Le tako bomo počasi sestavili mozaik resnice.« Tako Robert Albreht iz Logatca.

Farne spominske plošče v Hotedršici so postavili 8. maja 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Družina Jereb iz Rovtarskih Žibrš

Pisala mi je tudi njegova žena Martina Albreht in mi (tudi na mojo prošnjo) posredovala nekaj podatkov tudi o njeni družini: »V članku je bil omenjen župnik France Dovžan iz Rovt. Med vojno je bil v Rovtah župnik Jože Zalokar, ki ga je oblast po vojni zaprla. Kakšni dve leti je bil rovtarski duhovnik Jeglič (imena žal ne vem) in moj oče je videl, kako so ga nekoč pred cerkvijo brcali. Leta 1950 je nastopil Viktor Schweiger, ki me je tudi krstil.

Prav tako v članku navajate ime Babčnik. To je bil Jože Mivšek, po domače Babčnik (njegova žena je bila babica in je pomagala pri porodih, zaradi tega tudi tak vzdevek). Živel je na Planinah v Rovtarskih Žibršah in je izdajal.

Martina Albreht

Moja mama Terezija (kasneje poročena Molk) je bila stara osem do devet mesecev, ko se je njen oče Alojz Jereb iz Rovtarskih Žibrš, št. 4, moral iti javit v Logatec. Takrat je bil v hiši tudi Babčnik in moja babica ga je prosila, naj ostane mož doma, naj ne gre, ker se noben moški ne vrne. Imela sta pet majhnih otrok. Babčnik pa je rekel, da ni to nič takega. Ko je dedek stopal skozi hišna vrata, vedo moj stric in tete povedati, da je moja mama spustila nenavaden kričeč glas, kot da bi vedela, da se bo zgodilo nekaj hudega. Na veliko srečo se je njen oče (moj dedek) čez nekaj dni vrnil domov. Med tem je moja babica vsak dan hodila na dom k Babčniku prosit naj moža spustijo. Tako je po njegovi zaslugi ostal živ.

Ko se je dedek vrnil domov, je bil popolnoma spremenjen. O tej zadevi ni nikoli nič govoril. Ko smo se mi, njegovi vnuki, učili doma na krušni peči kakšno zgodovino, in smo spraševali o partizanih, je včasih začel jokati in takrat je tudi kaj povedal, vendar nam je zabičal, da tega v šoli ne smemo povedati, da ga lahko odpeljejo.«

Farne spominske plošče v Hotedršici so postavili 8. maja 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Družina Molk s Petkovca

»Glede svojega očeta Jožeta Molka (roj. leta 1938 na Petkovcu pri Rovtah) pa lahko povem, da je bil njegov brat Nace Molk zaprt v ljubljanskih zaporih s strani Nemcev in se je 9. maja, ko je bila Ljubljana 'osvobojena', vrnil domov na Petkovec. Ker doma ni bilo hrane, mu je mama svetovala, naj se gre javiti. Od takrat naprej ni bilo več sledu o njem. Imel je še brata, ki je služil pri četnikih in se je še pravi čas umaknil v Italijo, od koder je odšel v Avstralijo.

Kot vidite sta obe družini mojih in moževih staršev hudo zaznamovani, zato naju oba veseli, da se o tej boleči zadevi piše.

Kot zanimivost vam lahko povem še naslednje. Kot otroka me je mama vedno pošiljala po semena za setev k neki ženici, po domače Mihovi mami, ki je živela v bližini; sama sem živela v Rovtarskih Žibršah, št. 4. Dobesedno vsakokrat me je peljala v svojo kamro in s stene snela sliko, na kateri so bili naslikani njem mož in vseh devet otrok ter mi vedno pokazala, katere sinove čaka, da se vrnejo. Kje pa so, sem jo nekoč vprašala. 'V vojsko so šli in jih še niso spustili domov. Vsak večer pustim vhodna vrata odprta, da bodo lahko prišli domov,' je odgovorila. Kasneje sem se poročila z njenim vnukom /Robertom Albrehtom/. Samo predstavljam si lahko bolečino, ki jo je kot mama prenašala ob izgubi štirih sinov. Zaradi izgube svojega brata v osamosvojitveni vojni leta 1991 mi je žal del te bolečine poznane.« Tako mi je napisala Martina Albreht iz Logatca.

Martina Albreht, Slovenski iškarijot sistemsko preganja simbole osamosvojitve!, Demokracija, 30. 6. 2016Farne spominske plošče v Hotedršici so postavili 8. maja 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Družina Reven iz Hotedršice

Robert Albreht mi je posredoval tudi pričevanje njegove mame Vide Albreht, rojene Reven, ki ga je dobil komaj pred kratkim, čeprav je mama umrla pred dvema letoma. Naslovila ga je Kruti spomini na otroška leta.

Začelo se je leta 1942, julija meseca, ko so očeta /Franc Reven, Hotedršica, št. 96, roj. 1904/ aretirali Italijani in odpeljali na Rab, od tam pa se je vrnil po 14 mesecih domov. Doma smo ostali otroci v starosti od dveh mesecev do sedem let, mama, bolna stari oče in stara mati. Ko je oče prišel domov, so se začele nove težave. Ker so partizani napadali vas Hotedršico (čeprav v njej ni bilo nobenega okupatorja), je oče odšel k domobrancem, da bi zaščitil družino. Do 4. maja 1945 je bil narednik v Hotedršici. 4. maja je prišel domov, prinesel mami iz bunkerja križ in rekel naj ga spravi, da ga ne razbijejo. Poslovil se je in odšel od nas za vedno. Čez tri dni, 7. maja, je umrl stari oče. Našega očeta ni bilo na pogrebu. Ko je pogrebni sprevod odšel od doma, še ne sto metrov od hiše, se je izza hiše vsula brigada partizanov, da bi dobili svojo žrtev – našega očeta. Naša osemdeset let stara mama je povedala, da očeta ni doma. Doma sta ostala še štiri leta stara dvojčka in najmlajša tri leta stara sestra. Ker so potem zasliševali in spraševali, če je bil ata doma, so otroci odgovorili z »da«. Takrat je eden zavpil nad materjo in jo udaril s puško: »Vidiš, mrha stara, ti lažeš, otrok pa je nedolžen in je po pravici povedal«. Očeta pa ni bilo več, saj je bil že na Koroškem.

Farne spominske plošče v Hotedršici. FOTO: Ivo Žajdela

Prosila jih je, da pomolze še kravo

Trinajstega junija so nam zaprli še mamo. Ko so jo prišli iskat, smo bili doma. Prosila jih je, da pomolze še kravo, da bodo otroci imeli vsaj mleko. Ko so jo hoteli odgnati, smo otroci kričali naj nam pustijo mamo. Ker nas niso mogli utišati, so začeli streljati v zrak. Otroci smo se stisnili k stari materi, mamo pa so odpeljali na »štangi«, na kolesu. Na mostu v Hotedršici je od vsega hudega zavriskala in zavpila, naj dajo otrokom jest, saj ni bilo nobene hrane pri hiši. V gradu v Logatcu je bila zaprta en teden, ostalo pa v Šentvidu pri Ljubljani. Ker ni bilo hrane, sva šli s sestro prosit, da bi dobili kakšno moko za močnik ali kruh. Doma je bilo sedem lačnih ust. Šli sva eno uro daleč, da naju ne bi nobeden poznal, saj nama je bilo hudo. V času, ko je bila mama zaprta, so vaščani govorili, da je ne bo več nazaj, saj so vedeli kaj se dogaja in da bodo nas otroke dali v Srbijo. Osemdeset let stara mati je ob palici šla prosit, naj nas pustijo, da bo ona skrbela za nas.

29. junija je mama k sreči prišla domov. Imela je krvavo grižo in uši, mi doma pa smo jih imeli še več. Ko je šla proti domu, sta dva moška v domači hiši ravno razkosavala našega telička, ki sta ga pobila. Ko sta zagledala mamo sta rekla: »Joj Cila gre.« (ime ji je bilo Cilka), saj sta računala, da je ne bo več nazaj. Od lastnega je potem morala plačati kilogram mesa, da nam je vsaj juho skuhala. Ostalo pa je šlo v neznano.

Farne spominske plošče v Hotedršici. FOTO: Ivo Žajdela

Zaničevanje in poniževanje se je nadaljevalo

Pozneje so se še vrstili pritiski in preiskave. Prišli so s policijskimi psi in prebrskali vse seno na podstrehi – iskali so ata, čeprav je bil že mrtev. Pobrali so tudi vse »deke« od otrok, v katerih je bilo polno bolh in uši. »Deke« so bile italijanske. Zaničevanje in poniževanje se je nadaljevalo. Če je bilo v šoli treba kaj narediti, ali nastopati, smo bili dobri. Če pa so delili Unra pakete ali kaj drugega, smo bili nevidni in nas ni bilo zraven. Takrat smo samo gledali in se spraševali, zakaj tako?

Rada bi šla v šolo, pa nisem mogla, saj je bilo treba delati tudi za košček kruha, samo da smo preživeli. Brata, ki sta bila dvojčka, so vseskozi poniževali. Če sta kaj naredila ali ne sta bila kriva. Mama tudi ni mogla stalno kontrolirati kaj počneta, če nas je hotela preživeti. Neki borec jih je preimenoval v »heroja«, da sta bila še bolj uporna. Brat Nikolaj je namesto k vojakom emigriral v Avstralijo, drugi, France, pa je ostal doma in se ni pobral do smrti.

Farne spominske plošče v Hotedršici. FOTO: Ivo Žajdela

Za »prebrisane« človekove pravice, mi pa smo »koloboranti«

Ata je imel dosti knjig in svojih rokopisov, oziroma iger, ki jih je sam napisal. Bil je amaterski igralec. Prišel je poznani domačin in nam odnesel vse knjige, atove rokopise. Nazaj je s ciničnim nasmehom prinesel samo Črno knjigo in nekaj brošur. Vse ostalo je ostalo pri njem ali kje drugje. Ko sem v devetdesetih letih poskusila dobiti vsaj nekaj nazaj, ni bilo nič, čeprav so njegovo igro Črna žena še igrali. Radi bi imeli vsaj njegov rokopis, da bi ga lahko imeli tudi vnuki.

Veliko je za pisati, samo živci so slabi. Koliko smo vredni domobranski otroci pa nas še zdaj spoštovani tov. Potrč in njegovi kolegi opozarjajo v državnem zboru in TV, saj za »prebrisane« veljajo človekove pravice, mi pa smo še vedno »koloboranti«, golazen in »pokveke«.

Tako je svoje spomine napisala Vida Albreht, roj. Reven.

Angleška »zavezniška« letala so tako 7. aprila 1945 z raketami uničevala Hotedršico. Nad Slovence so uničevalce priklicali komunisti.

Ti ne spadajo k tistim, ki bi se bali zapisov

4. novembra 2009 sem dobil pismo Petra Kavčiča iz Cerknice, v katerem mi je poslal nekaj popravkov in podatkov. Med drugim je omenil tudi v prispevku omenjeno družino Albreht. »V Rovtarskih Žibršah je družina Albreht, p. d. Mrčivnikovi, zgubila štiri sinove. Ostali so še trije bratje in ena sestra. Danes je živ samo še Leon, roj. 1935, in živi nekje v Blekovi vasi v Logatcu. Ti ne spadajo k tistim, ki bi se bali zapisov. Živeli so v revščini, vsi pa so bili zelo delavni. So pa še drugi Albrehti v Rovtarskih Žibršah, kjer je eden bil pri partizanih, drugi pri domobrancih, t. j. pri Blažu po domače. Menda so ti nekaj oporekali zapisu.«

Robert Albreht iz Logatca mi je 5. novembra 2009 poslal še nekaj podatkov: Mamin oče je Franc Reven, rojen 1904. Bil je tudi zelo aktiven kulturni delavec in gasilec. Napisal je tudi nekaj iger za gledališče, za katerimi so se izgubile vse sledi. Samo po pripovedovanjih sodeč so se originali še pred nekaj leti nahajali na podstrešju neke domačije v Hotedršici, ko pa smo poizvedovali po njih, so se vsi zavili v molk. Ena od iger je bila celo izvajana nedolgo nazaj v Lazah pri Logatcu.

Pisanje Petra Kavčiča popolnoma drži. Dobro pozna mojega očeta Leona, saj smo bili dostikrat pri njem kot zdravniku. Vsakič, ko sem bil na pregledu pri njem, me je spraševal po očetu. Doma je namreč s Petkovca blizu Rovt.

Ivo Žajdela, Uničevanje nedolžnih ljudi, Demokracija, 12. 11. 2009

1/12