Na spletni strani osnovne šole Logatec imajo povsem v komunističnem besednjaku, v maniri mitologije napisano, zakaj šolo poimenujejo: OŠ 8 talcev. 34 let po demokratizaciji gojijo zlagano mitologijo, ne resnice. Z imenom slavijo zločine komunistične revolucije.

Osnovna šola 8 talcev v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Šola še 34 let po demokratizaciji goji komunistično mitologijo

Takole so napisali: »6. aprila 1941 se je začel bombni napad na Jugoslavijo. Stara jugoslovanska vojska je podpisala popolno kapitulacijo. Po kapitulaciji stare Jugoslavije je Hitler takoj razdelil plen med svoje zaveznike.

Ozemlje Slovenije so si razdelile tri države. Severni del Slovenije je zasedla nemška vojska. Prekmurje so dobili Madžari, južni del Slovenije pa je prišel pod italijansko okupacijsko oblast. Ozemlje, ki so ga zasedli Italijani, je 3. maja 1941 postalo Ljubljanska pokrajina. Tudi Logatec s svojo okolico je bil vključen v Ljubljansko pokrajino, in s tem pod italijansko okupacijsko oblast.

Ko je bila 27. aprila 1941 ustanovljena OF slovenskega naroda, so se tudi logaški občani priključil OF. Na območju Logatca je deloval terenski odbor OF za Gornji in Dolnji Logatec. Na jesen 1941. leta je dal Logatec prve znake upora. Tiskali so letake in gesla, rezali telefonske žice in sekali telefonske drogove. Ker je skozi Logatec vodila železniška proga, ki je povezovala Ljubljansko pokrajino z Italijo, je bila proga večkrat tarča napadov. Vse akcije partizanov in terencev na območju Logatca niso ostale brez odmeva pri italijanski oblasti. Na zimo 1941 so začeli Italijani graditi bunkerje in žične pregrade. Pomladi 1942 je bil Logatec že ves ograjen z žico. Vstop in izstop iz Logatca je bil dovoljen le na določenih prehodih. Italijani so močno povečali pritisk tudi na posamezne ljudi, za katere so menil, da so člani OF. Med drugim tudi na osem fantov in mož, to so bili: Edvard Vidmar, Lado Grom, Edvard Lenarčič, Drago Vilar, Ivan Korenč, Jože Vidmar, Franc Nagode in Bogo Drnovšek. Vseh osem so Italijani 1942. leta ujeli in jih odpeljali v Belgijsko vojašnico v Ljubljano.

Janez Bastič in Marijana Bastič iz Ljubgojne, partizani so ju umorili 15. junija 1942.

Janez Bastič, »talci« in logaška šola

V Belgijskem zaporu v Ljubljani se je znašlo osem logaških fantov in čakalo, kakšna usoda jih bo doletela. 23. junija 1942 so jih z vlakom odpeljali na Vrhniko. Z Vrhnike je kolona s talci peš odšla proti Horjulu. Kolono je poleg talcev sestavljalo še 30 italijanskih vojakov. Vojaki so hodili spredaj, nosili so lopate in krampe. Talci so bili zvezani po dva skupaj in navezani na skupno vrv. Za njimi so hodili vojaki. Kolona se je počasi bližala Horjulu, kjer naj bi talce ubili.

Zakaj ravno v Horjulu? Horjulski župan je ob prihodu Italijanov začel sodelovati z njimi. Člani OF v okolici Horjula so ga večkrat opozorili, naj prekine sodelovanje z okupatorjem. Ker opozorila niso zalegla, ga je OF obsodila na smrt in ga ustrelila. Ustreljen je bil 14. junija 1942, skupaj s svojo ženo. Zaradi ustrelitve horjulskega župana je nastala reakcija. Italijanska okupacijska oblast je takoj pristopila k povračilnim ukrepom. Po ustaljenem načinu je začela zbirati talce – ljudi, za katere so sumili, da delajo z OF, in so bili v zaporu v Ljubljani. Tako so določili za talce osem logaških fantov.

Ko se je kolona vojakov in talcev pomikala skozi Horjul, je bil ura devet dopoldan. Italijanski komandant je pokazal na kraj, imenovan Kucelj, kjer so bili talci ustreljeni. Italijani so po streljanju talce zagrebli in odšli. Kasneje je horjulski župnik dobil dovoljenje italijanske vojske, da talce pokoplje na pokopališču. Po pokopu so grob zravnali z zemljo in med vojno grob ni smel biti vzdrževan. Po končani vojni, 1946. leta, je ZB Logatec organizirala prekop talcev in danes so pokopani v Logatcu.

10. novembra 1960 se je OŠ v Dol. Logatcu, v spomin na osem logaških fantov, poimenovala v OŠ '8 talcev' Logatec.«

Janez Bastič

Komunistična strategija

Tako imajo napisano na spletni strani šole /leta 2016, ko sem pisal ta prispevek, in povsem enako tudi maja 2024, ko ga poobjavljam na spletni strani Družine/. Besedilo je seveda skrajno pristransko in pomanjkljivo, ponekod pa tudi napačno. Najprej, prav nič niso napisali, da so komunisti okupacijo zlorabili za komunistično revolucijo, kar je pomenilo sistematično uničevanje političnih nasprotnikov. Uvodoma so zapisali frazo, da je bila »27. aprila 1941 ustanovljena OF slovenskega naroda«. Prvič, podatek ne drži, drugič pa, to ni bila nobena organizacija »slovenskega naroda«. OF so ustanovili komunisti z nekaj svojimi simpatizerji, samo zato, da bi prikrili svoje ime ter s tem bistvo druščine. S silovito propagando o boju proti okupatorju so uspeli pridobivati ljudi na svojo stran. To ni bilo težko, saj kdo pa ni maral okupatorjev! V vsem svojem bistvu je bila »Osvobodilna fronta« le sopomenka za komuniste.

Marijana Bastič

Drugje po Evropi so uporniki predvsem ščitili civilno prebivalstvo

Za potrebe revolucije so komunistične paravojske (partizani, VOS, terenci) z nekaterimi »akcijami« proti okupatorju začeli že zelo zgodaj. Nikjer drugje po Evropi v zasedenih deželah potencialni uporniki niso počeli kaj takšnega, ker so predvsem ščitili civilno prebivalstvo. Predvsem so skrbeli za ilegalno organiziranje, akcije pa so usmerjali v redke diverzije, ki niso kar klicale po hudih povračilnih ukrepih. Ljudi pa, razen v nekaj primerih, niso ubijali. To velja za obdobje od leta 1939 do celotnega leta 1943. Šele od leta 1944 so ponekod zaostrili odpor, vendar še zdaleč ne v kakšne takšne oblike, kot je to bilo v Sloveniji, Jugoslaviji in od leta 1944 v Grčiji.

Del komunistične strategije je bil, da civilisti čim bolj trpijo

V Sloveniji (in Jugoslaviji) komunistom civilno prebivalstvo oziroma potencialno nasilje nad njim ni bilo mar. Celo del komunistične (revolucionarne) strategije je bil, da civilisti čim bolj trpijo, da bodo potem zaščito iskali pri paravojaških skupinah komunistov. Partizani in terenci so leta 1941 in 1942 ubijali predvsem Slovence, okupatorje pa le za vzorec. Poleg tega so civiliste ubijali, jih ropali ter jim grozili tudi zato, da bi zasejali smrtni strah med Slovence in okupatorja, ki je edini legalno skrbel za red, prisilili v povračilne ukrepe. Vse to početje komunistov in njihovih paravojaških skupin (partizanov, terencev) je bilo skrajno škodljivo za civilno prebivalstvo in zato tudi zločinsko.

»Talci« so bili sestavni del zločinske strategije komunistične revolucije

Tako imenovani talci so posebna problematika, ki je bila sestavni del zločinske strategije komunistične revolucije. Okupator, Italijani in Nemci, niso nikoli streljali »talcev« kar tako, brez razloga. Vedno so to počeli kot povračilni ukrep za večjo partizansko »akcijo«. Te »akcije« so bile po večini zločini, še posebej ko so bile storjene na način, ki je kar klical po protiukrepih. Takšne »akcije« so bile v večini. V primeru »talcev«, izgonov prebivalstva v internacijo ter taborišča, požigov domačij in celih vasi pa je okupator na »akcije« oziroma nasilje partizanov v veliki večini odgovarjal z nasiljem. Leta 1942 je bilo teh partizanskih »akcij« in nasilja zelo veliko, zato je bilo veliko tudi okupatorjevih ukrepov oziroma protinasilja.

Spomenik, kjer so ustrelili osem »talcev«.

Tako imenovani talci so pomenili povračilne ukrepe

Beseda talci so zavajajoč izraz. Tako kot pri velikem številu druge terminologije, so komunisti tudi s tem izrazom prikrivali bistvo dogajanja. Ker so partizani veliko večino akcij izvajali tako, da so kar klicale k protiukrepom okupatorja, so vso krivdo, tudi s pomočjo terminologije, naprtili drugam, na okupatorja ali celo na ubite, samo, da bi s tem prikrili svoj bistveni delež odgovornosti (krivde). Prav za vse »talce« v Sloveniji so kazensko in moralno odgovorni partizani, saj so s svojimi »akcijami«, ki so kar klicale po protiukrepih, povzročili najprej protiukrepe, s tem pa tudi smrt nedolžnih ljudi (civilistov), ali izgone v internacijo ter požige domov. Šlo je torej za žrtve povračilnih ukrepov in ne za talcev.

Krivda komunistov je (bila) nepopisno velika

Ko je okupator zasedel Slovenijo, je domače organe pregona (policijo in sodstvo ter seveda vojsko) ukinil ali si jih povsem podredil. Tako je bil naenkrat okupator edina sila, ki je lahko preiskovala kriminalna dejanja in preganjala njihove storilce. Seveda okupacijska oblast ni mogla v celoti naslediti domačih organov pregona, saj za to niso bili usposobljeni. Za prepoznavanje terena in tudi ljudi (potencialnih osumljencev) so si pomagali z domačimi ljudmi, včasih za denar, včasih za drobne protiusluge, včasih pa tudi pod pritiskom grožnje. Slednje je bilo prisotno še posebej v času t. i. italijanske ofenzive poleti in jeseni 1942, ko so lokalne veljake prisilili v nemogočo »izbiro«: zagrozili so, da bodo »kaznovali« vse povprek, če ne bodo izbrali zahtevanega števila vsaj potencialno nevarnih, če že ne krivih. Vse do danes beremo o očitkih takim ljudem, ki jih je okupator prisilil, da so morali med na primer zbranimi vaščani izbrati določeno število za ali odgon v internacijo ali za ustrelitev v povračilnih ukrepih. Celo kakšen ugledni pisatelj še danes pisari tovrstne očitke, pri čemer mu niti na misel ne pride, da bi vsaj kaj zapisal tudi o resničnih krivcih za takšne situacije, to pa so bili partizani s svojimi bolj li manj namernimi »akcijami«, ki so predvidevale nasilne okupatorjeve protiukrepe.

Kaj od tega, kar je danes opisano v izjemno obsežni literaturi, ki je v Sloveniji izšla po demokratizaciji Slovenije leta 1990, piše na spletni strani logaške osnovne šole? Prav nič. Nasprotno, tam ponavljajo mitologijo storilcev največjega zločina v slovenski zgodovini.

Poglejmo samo nekaj podatkov, v kakšnih okoliščinah je prišlo do ustrelitve osmih Logatčanov 23. junija 1942 pri Horjulu.

Spominska tabla v osnovni šoli. 

Partizanske »akcije« in okupatorjeve protiakcije

Skupina partizanov je že 5. decembra 1941 minirala železniški most čez Ljubljanico pri Preserju, pri tem so ubili tudi štiri vojake, ki so most stražili. Italijani so se silovito odzvali, tudi zato, da bi z nasilnimi protiukrepi preprečili podobna dejanja. To je bil seveda račun brez krčmarja, saj komunistov (partizanskega vodstva) okupatorjevo protinasilje ni prav nič ganilo. Nasprotno, šlo jim je v prid. Italijani so aretirali 69 ljudi. Takrat Italijani še niso streljali kar na slepo, brez sodnega postopka. V sojenju so sprva na smrt obsodili 28 ljudi. Po posredovanju škofa Gregorija Rožmana so dvanajstim smrtno kazen omilili. V Gramozni jami so 10. marca 1942 ustrelili šestnajst obsojencev. To niso bili talci, kot jih vse do danes imenuje prokomunistična publicistika in celo domače okolje, na primer v Borovnici, kjer so pod komunizmom ta dan celo obeleževali kot občinski praznik. Še zdaleč niso bili edini, ki so tragedijo ljudi – povzročeno z revolucionarnim nasiljem – praznovali. Ponekod to počnejo še danes: tragedijo ljudi ali kraja praznujejo, namesto, da bi dogodek obeleževali v obliki spominskega dneva. Zaradi te in še nekaj drugih partizanskih »akcij« so bili Italijani vedno bolj živčni in sovražno (nasilno) razpoloženi.

Osnovna šola 8 talcev v Logatcu. FOTO: Ivo Žajdela

Krivdo za požig Ulake nad Horjulom nosijo partizani

3. marca 1942 se je domačijam na Ulaki (južnem delu Korena nad Horjulom) približala italijanska patrulja. Nekaj vojakov s seržantom na čelu je zavilo k hlevu ene od domačij. Seržant je stopil k hlevskim vratom, toda še preden jih je dobro odprl, je odjeknil strel in seržant je obležal v snegu na dvorišču. Še isti dan so Italijani požgali dve domačiji, večino odraslih vaščanov so odgnali s seboj in jih odpeljali v internacijo. Naslednji dan so Italijani spet prišli in požgali še preostale domačije na Ulaki.

Partizani so 21. aprila 1942 ponoči v domači hiši v Zaklancu pri Horjulu ugrabili Janeza Erbežnika. Naslednje jutro ga je našel domačin, ki se je s kolesom peljal v službo na Vrhniko. Njegovo truplo je ležalo sredi ceste Horjul–Vrhnika, približno en kilometer od Hor­jula. To je bil prvi tak umor v Horjulski dolini.

Umor horjulskega župana Janeza Bastiča

13. junija 1942 zvečer je partizanski komandir Peter Cefuta - Gad s svojo razbojniško skupino prišel na Brezovico pri Ljubljani. Pri Mravljetovih so ubili očeta Antona Mravljeta ter sinova Franceta in Vinka, tretjega sina Toneta so odgnali s seboj na Ključ. Tonetova žena Ton­čka je bila učiteljica v Horjulu in je stanovala pri Bastičevih na Ljubgojni. V soboto zjutraj se je odpravila na Brezovico, ne da bi vedela, kaj se je prejšnjo noč zgodilo pri Mravljetovih in kaj se bo naslednjo noč zgodilo pri Bastičevih. Marica Cerar Bastič je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača (leta 2016 je pri založbi Družina izšel drugi natis) podrobno opisala, kako je bilo na nje­nem rojstnem domu v noči na 15. junij 1942, ko so ga partizani popolnoma izropali in odgnali očeta Janeza Bastiča (župana v Horjulu) in mamo Marijano Bastič. Malo manj kot en kilometer od doma so ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili ob poti, po kateri so zaobšli horjulsko vas. Na kmetiji v bližini kraja zločina so slišali županove krike in en sam strel. Očeta Janeza namreč niso ustrelili, ampak so ga potolkli z nekim topim orodjem.

Cerkveni pevski zbor v Horjulu, tretji z desne sedi župan Janez Bastič.

Pevci niso upali nastopiti pri pogrebu

Janko Maček je v reviji Zaveza (številka 35, december 1999) takole opisal morilsko vzdušje: »Če so bili ljudje prestrašeni že po uboju Janeza Erbežnika, kako prestrašeni so bili šele zdaj. Komaj si predstavljamo, da je bil ta strah tako močan, da se cerkveni pevci niso upali nastopiti pri pogrebu, da bi se s pesmijo poslovili od svojega najstarejšega tovariša in njegove žene. In ta strah se je še poglobil, ko so Italijani teden dni po pogrebu Bastičevih iz Logatca pripeljali osem mož in fantov in jih kot talce postrelili blizu Bastičeve domačije.«

8. maja 2016 so pri Vrzdencu pri Horjulu postavili spominski križ, t. i. Bastičev križ, ki stoji na kraju partizanskega zločina, umora zakoncev Bastič iz Ljubgojne 15. junija 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Pomor Romov pri Žažarju

Čez nekaj dni, 29. junija 1942, so partizani na njegovem domu v Horjulu ugrabili kmečkega sina Valentina Lavrišo. Sosedje so videli, kako so ga sredi popoldneva gnali po stranski poti proti žažarskim gozdovom. Kmalu potem se je govorilo, kako kruto so ga mučili in da si je moral sam skopati jamo.

V drugi polovici junija je neke noči »izginila« tudi romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula. Kot v nekaterih drugih množičnih pomorih Romov (Iški Vintgar, Mačkovec nad Robom, Boncar pri Sodražici, Kanižarica pri Črnomlju) leta 1942 so tudi to umorili partizani.

Bastičev spominski križ, napis. FOTO: Ivo Žajdela

Požig Ljubgojne – zaradi partizanov

Ob prehodu tako imenovane II. grupe odredov, ki jo je vodil Franc Rozman - Stane, so bili tudi horjulski Italijani v pripravljenosti. Ko so 1. julija krenili iz Horjula proti Vrzdencu, je po njih zaropotalo iz zasede, ki je bila postavljena v neposredni bližini Ljubgojne. Dva Italijana sta bila pri tem napadu ubita. Zaseda se je takoj umaknila, Italijani pa so podivjali in začeli požigati Ljubgojno – vas malo pred tem umorjenega horjulskega župana Bastiča. Ker se nekatera poslopja prvi dan niso vnela, so prišli še drugi dan in si vzeli toliko časa, do so temeljito opravili svoje delo. V Ligojni med Vrhniko in Horjulom se je ta zgodba ponovila 8. julija 1942 z eno razliko, da so tam Italijani poleg požiga vasi ustrelili tudi nekaj vaščanov.

Lojze Bastič

Lojze Bastič: »Jaz se bom branil!«

Janko Maček je ob tem zapisal: »Ko je Lojze Bastič z brati in sestrami nemo stal ob grobu staršev, je na sebi čutil čudne poglede in vedel, da je tudi sam v nevarnosti. Že na poti na pogreb je njega in brate čakala partizanska zaseda. Potem se je odločil: 'Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!' Toda kako naj se brani? Štirinajst dni po pogrebu so Italijani požgali njegovo vas in rojstno domačijo, partizani pa umorili sovaščana Valdija. Bilo je videti, da nikjer ni več izhoda, da se bo res moral dati pobiti. Ko je potem zvedel, da so v Šentjoštu ustanovili vaško stražo /17. julija 1942/, je odšel tja in se ji priključil.«

5. novembra 1942 je Lojze Bastič ustanovil postojanko vaške straže v Horjulu.

Spominska podobica Bastičevih. Sedem jih je ubila komunistična revolucija.

Partizanski pomori v Zaklancu

Kmalu zatem, 20. novembra 1942, so partizani udarili v bližnjem Zaklancu. Tisti večer so bili pri Dolinarjevih doma 65-letni oče Janez Dolinar, 57-letna mati Marija, 19-letna hči Ivana in 16-letna Barbara. Vse štiri člane družine, ki so jih našli doma, so partizani odgnali s seboj, v hiši in hlevu pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega in je bilo mogoče odpeljati ali odnesti, čebelnjak pa razkopali.

Pri Zalaznikovih so ugrabili 60-letno mater Ivano Zalaznik in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Vseh sedem so še isto noč umorili pri kamnolomu blizu ceste Zaklanec–Polhov Gradec, le dober kilometer od domače vasi.

Taborišče Spittal ob Dravi, od leve edini preživeli iz Bastičeve družine (sedem jih je ubila komunistična revolucija) Beti in Marica Bastič ter Lenka in Franc Buh, 7. april 1947.

Komunistično uničenje Bastičevih

Z letom 1945 je Bastičeva družina izginila iz horjulske doline, komunisti so umorili njenih sedem članov. Sin Anton je bil ubit kot vaški stražar na Korenu februarja 1943, sin in duhovnik Štefan v bombnem napadu v Jastrebarskem na Hrvaškem aprila 1945, sinove Alojza, Pavla in Karla – vsi trije so bili domobranci – so partizani maja 1945 odgnali na Teharje in od tam v smrt. Hčerki Marica in Beta sta po vojni živeli v Kanadi.

Cilj vseh teh partizanskih umorov leta 1942 je bil v ljudeh zasejati smrtni strah, kar jim je tudi uspelo. Posledice čutimo še danes.

Osnovna šola 8 talcev v Logatcu. Napis ob vhodu v šolo. FOTO: Ivo Žajdela

Preimenovanje šole

Vse to je že vrsto let znano. Zato je skrajni čas, da vodstvo šole in logaška občina poskrbita, da osrednja vzgojna in izobraževalna ustanova v kraju ne bo poimenovana po zlaganem dogodku iz časa zločinske komunistične revolucije. Vsakega takšnega dogodka se je vredno spominjati, ni pa primeren za poimenovanje vzgojne ustanove, saj je obremenjen s komunističnimi zločini.

Ivo Žajdela, Šola in zločini revolucije, Demokracija, 11. 8. 2016

1/15