»Želimo si, da obnovljeni Dom sv. Jožefa v Logatcu ne bi bil edini primer dobre prakse v ljubljanski nadškofiji, pri katerem se je pokazalo dobro sodelovanje župnije in Škofijske karitas Ljubljana. Potreb je še veliko, naša socialna služba pa ima dovolj moči in energije, da nadaljuje tovrstno delo. Želimo si, da bi tudi v Ljubljani dobili takšno možnost, kot smo jo v Logatcu,« je ob blagoslovu obnovljenega doma, v katerem so si zdaj zatočišče našli ljudje v stanovanjskih stiskah, poudarila socialna delavka ljubljanske škofijske Karitas Alenka Petek.



Deložirani namesto beguncev

Dlje časa praznemu objektu so ponovno vdahnili življenje v Škofijski karitas Ljubljana, saj so ga v sodelovanju z župnijo Gornji Logatec preuredili v bivalne enote za deložirane osebe, ki so ostale brez strehe nad glavo. Sprva so nameravali v prostore, ob tedaj pereči problematiki, namestiti begunce, a med njimi ni bilo dovolj interesa, da bi ostali v Sloveniji, pa tudi Logatec je bil zanje preveč oddaljen. Ker so pri Karitas dobili stavbo v Logatcu v brezplačen najem, so iskali nove možnosti in oblike, kako priložnost izkoristiti.



»V tem času smo sodelovali tudi v projektu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za pomoč deložiranim družinam, v katerem smo pridobili izkušnje in hkrati idejo, da bi v hišo lahko naselili osebe, ki so izgubili domove. Odločili smo se jo temeljito prenoviti, dograditi in ustvariti bivalne enote za uporabnike, ki so ostali brez strehe nad glavo,« je pojasnila Petkova.

Posamezniki in pari srednjih let

Sprva so nameravali v hišo naseliti družine z otroki, a so ugotovili, da so v še večjih stiskah posamezniki in pari v srednjih letih, ki težje dobijo bivalno enoto ali stanovanje v okviru občinskih razpisov. Stanovanja so začeli preurejati postopno, velik del prenove so opravili letos. Bivalne enote so različno velike, glede na število družinskih članov, vsaka pa ima lastne sanitarije, kopalnico in kuhinjo. Po tem načelu so na novo izdelali in naselili pet stanovanj, šesto pa je počakalo na vselitev do torkovega blagoslova hiše, ki ga je opravil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Možnost namestitve trenutno nudijo devetim uporabnikom, ki lahko, po lastni želji, tudi dokupijo opremo in stanovanjem vnesejo domačnost.



»Prihajati k Jezusu Kristusu pomeni prihajati k slehernemu človeku«

»Advent mora biti tudi za nas prihod. Spraševati se moramo, kam in h komu prihajamo, ali sploh prihajamo ali le ždimo na mestu in čakamo, da bo vse postoril naš Bog. Naše prihajanje Bogu naproti se mora vedno znova potrjevati v našem prihajanju človeku naproti. Kajti Jezus Kristus je privzel obraz vsakega človeka, ki nam prihaja naproti in potrebuje našo pomoč. Prihajati k Jezusu Kristusu pomeni prihajati k slehernemu človeku, v njem prepoznavati Gospodovo obličje in mu, kolikor je v naši moči, ponuditi in omogočiti, kar potrebuje. Rad bi, da bi bila tudi zgodba te hiše zgodba prihajanja – Gospodovega nam naproti in našega Gospodu naproti,« je ob blagoslovu povedal ljubljanski nadškof.

»Sprejeli smo jih odprtih rok«

Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki Slovenske karitas, Peter Tomažič je stanovalcem poklonil copate, »ki so nekakšen mejnik med domom in zunanjostjo. Ko jih obujemo, smo varni, na toplem, lahko počnemo, kar imamo radi, si odpočijemo.« Ponovno oživitev doma so z veseljem in navdušenjem sprejeli tudi sosedje in župljani, med njimi mizar Tomaž Tomazin, ki je bivalne enote opremil z manjšimi kuhinjami.



»Bili smo žalostni, ko so pred desetletjem od tu, kjer so imele dom, odšle sestre usmiljenke. Odtlej je bila stavba prazna, ker župnija ni vedela, kaj bi z njo. Priložnostno so bile v njej pevske vaje ali otroška srečanja, težava pa je bila, da ni bila stalno ogrevana. Zdaj smo kot sosedje in župljani zadovoljni, da se spet nekaj dogaja. Novi stanovalci so tu že nekaj mesecev, poznamo se in sodelujemo, sprejeli smo jih odprtih rok.«

Pomembna vloga Janeza Nagodeta

Alenka Petek je glasno izpostavila še vlogo Janeza Nagodeta, ki je pomagal poiskati domače obrtnike in vodil vsa obnovitvena dela.

»Stanovanj ni bilo treba zgolj obnoviti ali celo na novo pozidati, temveč tudi opremiti. Kuhinjo in belo tehniko smo nabavili in plačali iz lastnih sredstev, sicer pa smo mnogo drugega pohištva dobili darovanega od podjetij in posameznikov,« je razložila Petkova in dodala: »Stiske, ki so naše stanovalce pripeljale do deložacije, so zelo kompleksne. Vsem pa so skupna bolezen, invalidnost, slabo finančno stanje. V hiši živi pisana druščina stanovalcev. Želimo si, da bi se med seboj dobro razumeli, povezali in sodelovali, hkrati jim samostojne enote omogočajo tudi umik v zasebnost. Vsi so si zelo lepo uredili svoja stanovanja in zanje tudi zgledno skrbijo, prav tako za okolico in skupno teraso.«