Kako ljudje po prvem šoku, ko začenja popuščati adrenalin, sprejemajo to, kar se jim je zgodilo?

Težko je, zelo težko. Vsi tisti ljudje tu pri nas, ki so izgubili hiše, so psihično povsem uničeni. Zbegani so, izgubljeni, v brezupu. Pridejo in ne vedo, po kaj so prišli. Ne zavedajo se, kaj govorijo. Nekaterim so že morali poiskati zdravniško pomoč. Ena gospa se nam je javila na Karitas, da bi pomagala kot prostovoljka, ker nekaj mora delati, da se zaposli. Neki gospod, ki mu je voda povsem uničila stanovanje, mi je povedal, kako srečen je bil, ko so mu pomagali počistiti vse in je po skoraj dveh tednih lahko spet spal v svoji hiši. V njej nima ničesar, a je bil neizmerno vesel, da je lahko spal pod svojo streho. Tisti, ki jim je odneslo vse, pa nimajo nič, se nimajo česa veseliti. Tudi če bodo dobili nadomestne hiše, to ne bo jutri, ampak čez eno leto. Ne znam si predstavljati, kaj se bo s temi ljudmi dogajalo. Po drugi strani je tudi kaj lepega. Kako veseli so bili ljudj...