Foto: Tatjana Splichal

Epidemija novega koronavirusa in ukrepi države in Cerkve so precej spremenili tudi vsakdan duhovnikov, ki izkušnje maševanja brez občestva prej še niso imeli. Z novimi razmerami so se različno spoprijeli, mnogi med njimi pa so – da so ohranili stik z verniki – ubrali tudi nove, inovativne poti. Župnik v Kočevju Damjan Štih, denimo, se je poleg facebook prenosa bogoslužja odločil tudi, da bo srečanje zakonske skupine izpeljal kar prek skypa.

Kako ste se odzvali na zaostrene ukrepe SŠK? Verjetno je sv. maša z občestvom za duhovnika tako samoumevna, da si niti predstavljati ne zna, kaj pomeni prazna cerkev – dokler tega ne doživi?

Ukrepom najprej nisem mogel verjeti. Da škofje določijo, da ljudje pod nobenim pogojem ne morejo k sv. maši, da ne morem (razen v smrtni nevarnosti) spovedati nekoga, ki prosi za spoved. Pa prepoved pogrebne maše, krstov ... Priznam, zdelo se mi je prestrogo. A zdaj počasi razumem in vidim, da je bila strogost potrebna. Maša z občestvom je samoumevna ne samo zato, ker smo duhovniki tako vajeni, temveč predvsem zato, ker je taka narava sv. maše. Pred dnevi sem prejel pobudo pobožnih ljudi, ki pozivajo duhovnike, naj zdaj, ko nismo obremenjeni z njimi, verniki, v polnosti vstopimo v mistiko svete mašne daritve in v globoko doživetje Božje navzočnosti skoznjo. Morda se nam je morala zgoditi ta preizkušnja, da bomo spoznali, da nam verniki pri maši niso v breme. Brez njih sv. maša ni tisto, kar v svojem bistvu je.

Koga so nove začasne razmere v cerkvi bolj prizadele – duhovnike ali vernike?

Gotovo vernike, čeprav se nekateri tega še ne zavedajo. Mnogi otroci so npr. veseli, da imajo še ene počitnice. Med počitnicami se namreč ne hodi k maši ... Zelo hudo je tistim, ki jim vsakdanja sv. maša in sv. obhajilo veliko pomenita. Govoril sem z redovnico. V samostanu so pri sv. maši po radiu, a so ves čas brez sv. obhajila. Tudi nekateri duhovniki so prizadeti – ker smo doslej mislili in delali, kot da je vse odvisno od nas. Kljub mnogim omejitvam sicer iščemo načine, kako biti blizu ljudem, a doživljamo stisko, ko vemo za njihove potrebe, a jim ne moremo, ne smemo pomagati. Mislim, da bo do pravih stisk šele prihajalo: ko bo določeno število ljudi resno bolnih, ko bodo ljudje potrebovali tolažbo, bližino. Hudo bo, ko se bo povečalo število pogrebov in se od pokojnega ne bomo mogli posloviti kot ljudje in kot verniki in ko ob tem ne bomo mogli biti drug drugemu v oporo, kot bi si želeli ali kot nenazadnje od nas ljudje upravičeno pričakujejo.

Verjetno se je vaš dan precej obrnil na glavo. Ni neposrednih stikov z ljudmi, čutite kaj osamljenosti?

Pravzaprav niti ne. Že tako sem veliko doma. Le da je zdaj precej bolj mirno in manj napetosti. V normalnem stanju mi potek dneva poleg ustaljenih obveznosti pretežno narekujejo ljudje s svojimi potrebami. In včasih je zelo naporno, razbito ... Zdaj je tega manj. Dejansko si lahko načrtujem dan in naredim v miru marsikaj, česar v normalnih razmerah ne zmorem. Osamljenosti ne čutim nobene. V župnišču sva dva duhovnika, v hiši poleg nas pa so tri sestre usmiljenke, s katerimi že ves čas skupaj molimo, skupaj smo tudi pri kosilu in nenazadnje pri sv. maši. Tako da se težko vživim v duhovnika, ki je v resnici v župnišču (in pred oltarjem) čisto sam.

Damjan Štih, župnik v Kočevju. Foto: Ivo Žajdela

Znašli ste se s facebook prenosi bogoslužja in srečanjem zakonske skupine po skypu. Kakšen je bil odziv?

Že ko je prišlo do prvih (blažjih) omejitev, sem se dogovoril z lokalnim radiem za prenos nedeljske sv. maše. V mislih sem imel predvsem starejše ljudi, ki so ranljivejša populacija, želel sem, da ostanejo povezani z občestvom. Potem je prišlo do popolne prepovedi navzočnosti vernikov pri sv. maši. Mnogi duhovniki, ki jih poznam, so začeli prenašati sv. maše po facebooku. Nekateri to počno vsak dan. V začetku se mi je zdelo ob toliki izbiri sv. maš po radiu in TV to nepotrebno. Potem pa so me najprej izzvali mladi, nato še nekateri drugi farani: "G. župnik, a iz naše cerkve pa ne bo prenosa?" Vesel sem, da ljudje čutijo ne samo potrebo po sv. maši, ampak tudi pripadnost župnijskemu občestvu. Mnogi so se mi po prvi nedeljski maši ganjeni zahvaljevali. Bil sem presenečen nad številom teh, ki so sv. mašo spremljali po radiu ali prek facebooka, še bolj pa nad njihovimi odzivi. Verjamem, da bo mnogim maša močna opora predvsem v prihodnjih dneh, ko lahko pričakujemo še hujše razmere. Tudi molitev pred Najsvetejšim smo že prenašali, v načrtu je še križev pot. Ne bi rad, da bi tega bilo preveč, tudi nisem preveč tehnični tip in se pred kamero ne počutim prav udobno. A se trudim predvsem prek župnijske spletne in facebook strani ohraniti občestvo živo, povezano, mu biti na razpolago in dati vedeti, da smo duhovniki še živi, da nam ni vseeno, kako jim je, da molimo zanje, da jim želimo biti ob strani tudi v teh težkih dneh, tednih, mesecih ... Da, tudi zakonsko skupino smo imeli prek skypa. Zakonci so to sami predlagali in poskrbeli za tehnično plat. Bilo je prav zabavno biti na ta način skupaj in premlevati izzive sedanjega časa za zakonce in družine. A v živo je kljub temu lepše.

Ima epidemija novega koronavirusa tudi dobro stran?

Upal sem, da bo kriza spet združila Slovence. Za en dan sem celo verjel, da se je to že zgodilo. Potem pa smo si spet začeli nagajati, se medsebojno obtoževati, deliti. To me najbolj žalosti. Kljub temu upam, da se bomo v času krize marsikaj naučili. Duhovniki mogoče to, da nismo tako zelo pomembni, kot pogosto mislimo. Da Bog dela tudi mimo nas. Starši bodo (upam) v tej krizi spoznali, da so oni prvi kateheti. Hočeš nočeš bodo morali otrokom letos oni razložiti pomen velikonočnih skrivnosti. Zelo verjetno bodo morali doma sami pripraviti družinska bogoslužja. Mnogi bodo iskreno ugotovili, da jim marsikaj manjka in se bodo (upam) v vero bolj poglobili. Drugi bodo verjetno žal ugotovili, da folklora še ni vera, in bodo versko prakso popolnoma opustili. Upam, da se bomo nadalje naučili, kako lepo in pomembno je biti skupaj. Najprej v družini, kjer sedaj preživljajo večino časa, obenem pa tudi, kako lepo je, ko smo skupaj v cerkvi kot občestvo, kar sedaj pogrešamo. Upam nadalje, da bomo opazili, da se naš planet veliko bolje počuti, če malo manj intenzivno živimo in proizvajamo. Bo pa vse to učenje potekalo prek bridkih izkušenj. Bojim se, da nas čakajo še zelo težki dnevi in dogodki, ki bodo marsikomu zamajali vero. A možnosti sta samo dve: ali pridemo iz tega potolčeni in skregani ali pa utrjeni in povezani z novimi, kakovostnejšimi vezmi.