V Vatikanu so danes objavili posinodalno spodbudo o Amazoniji, dokument, ki začrtuje nove poti evangelizacije ter skrbi za okolje in uboge. Kot poroča Radio Vatikan, si papež Frančišek želi novega misijonskega poleta in spodbuja vlogo laikov v cerkvenih skupnostih.

Apostolska posinodalna spodbuda »Querida Amazonia« se začenja z besedami: »Ljubljena Amazonija se pred svetom kaže v vsem svojem sijaju, svoji drami, svoji skrivnosti.« Papež v prvih točkah (2-4) dokumenta pojasnjuje »pomen te spodbude«, ki je bogata z navedki dokumentov škofovskih konferenc amazonskih držav, pa tudi poezije avtorjev, povezanih z Amazonijo. Sveti oče poudarja, da želi »izraziti odmeve«, ki jih je sinoda izzvala v njem, in jasno pove, da njegov namen ni nadomestiti ali ponavljati Sklepnega dokumenta. Vabi nas, naj ga preberemo »v celoti«, in si želi, da bi vsa Cerkev pustila, da jo ta dokument »obogatiti in izzove«, predvsem pa, da bi si Cerkev v Amazoniji prizadevala »za njegovo udejanjanje«.

V naslednjih točkah Frančišek podeli svoje »sanje za Amazonijo« (5-7): njena usoda bi morala skrbeti vse, saj je ta dežela tudi »naša« dežela. Sveti oče izrazi »štiri velike sanje«: da bi se Amazonija »borila za pravice najbolj ubogih«, »da bi varovala kulturno bogastvo«, da bi »ljubosumno pazila na očarljivo naravno lepoto« in da bi bile krščanske skupnosti »sposobne, da se zavzemajo za Amazonijo in se vanjo vživijo«.

Socialne sanje: Cerkev naj bo ob boku zatiranih

Prvo poglavje dokumenta »Querida Amazonia« je osredinjeno na »socialne sanje« (8). Poudarja, da je »resnično ekološki pristop« tudi »socialni pristop«; čeprav ceni »dobro življenje« domačinov, svari pred okoljevarstvom, ki skrbi samo za okolje. Z donečimi toni govori o »krivici in zločinu« (9-14) in omenja, da je že Benedikt XVI. razkril »okoljsko pustošenje Amazonije«. Opozarja, da izvorna ljudstva doživljajo »zasužnjevanje« tako s strani krajevnih kot tudi zunanjih oblastnikov. Za papeža gospodarske operacije, ki spodbujajo opustošenje, uboje in korupcijo, zaslužijo ime »krivica in zločin«. Janez Pavel II. poudarja, da globalizacija ne sme postati nov kolonializem.

Uboge je treba poslušati o prihodnosti Amazonije

Spričo tolikšne krivice papež zahteva, da moramo »biti ogorčeni in prositi za odpuščanje«. (15-19) Za Frančiška so potrebne »solidarnostne in razvojne mreže« in k zavzetosti poziva vse, vključno s političnimi voditelji. Nato papež premišljuje o temi »čuta za skupnost« (20-22). Spomni, da so za amazonska ljudstva človeški odnosi »prepojeni z naravo, ki jih obdaja«. Zaradi tega, piše papež, doživljajo resnično »izkoreninjenje«, kadar so »prisiljeni, da se izselijo v mesta«. Zadnji del prvega poglavja je posvečen »degradiranim ustanovam« (23-25) in »družbenemu dialogu« (26-27). Papež razkrinkava zlo korupcije, ki zastruplja državo in njene ustanove. Želi si, da bi Amazonija postala »kraj družbenega dialoga« in to predvsem z najbolj zadnjimi. Glas ubogih, opozarja, naj »bo najmočnejši glas« o Amazoniji.

Kulturne sanje: skrbeti za amazonski polieder

Drugo poglavje je posvečeno »kulturnim sanjam«. Frančišek takoj pojasni, da »oglaševanje Amazonije« ne pomeni njene »kulturne kolonizacije« (28). Zateče se k podobi, ki mu je ljuba: »amazonski polieder« (29-32). Moramo se boriti proti »postmoderni kolonizaciji«. Za Frančiška je nujno potrebno »ohraniti korenine« (33-35). Z navajanjem dokumentov Hvaljen, moj Gospod in Kristus živi poudari, da »potrošniška vizija človeškega bitja« teži k »poenotenju kultur«, to pa vpliva predvsem na mlade. Papež jih prosi, naj »prevzamejo skrb za korenine«, »naj dobijo nazaj ranjeni spomin«.

Ne zaprtemu domorodstvu, potrebno je medkulturno srečanje

Spodbuda se nato zaustavi pri »medkulturnem srečanju« (36-38). Tudi »navidezno bolj razvite kulture«, opozarja papež, se lahko učijo od ljudstev, ki »so razvila kulturni zaklad v povezanosti z naravo.« Različnost naj torej ne bo »meja«, ampak »most«; »popolnoma zaprtemu domorodstvu« pravi ne. Zadnji del 2. poglavja je posvečen temi »ogrožene kulture, ljudstva v nevarnosti« (39-40). Papež priporoča, da je v kateri koli načrt za Amazonijo »treba privzeti pravice ljudstev«, ki se bodo, dodaja sveti oče, »težko ohranila nepoškodovana,« če se »slabša« okolje, v katerih so se rodila in se razvijala.

Okoljske sanje: združiti skrb za okolje in skrb za ljudi

Tretje poglavje, »okoljske sanje«, je najbolj neposredno povezano z okoljsko okrožnico Hvaljen, moj Gospod. V uvodu (41-42) je poudarjeno, da v Amazoniji obstaja tesna povezava človeškega bitja z naravo. Skrbeti za naše brate kakor Gospod skrbi za nas, je, poudarja papež, »prvo okoljevsarstvo, ki ga potrebujemo«. Skrb za okolje in skrb za uboge sta »neločljivi«. Nato Frančišek obrne pozornost na »sanje, ki so sestavljene iz vode« (43-46). Navaja Pabla Nerudo in druge območne pesnike o lepoti reke Amazonke. S svojimi pesmimi, piše, »nam pomagajo osvoboditi se tehnokratskega in potrošniškega vzorca, ki duši naravo«.

Prisluhnimo kriku Amazonije, razvoj naj bo trajnosten

Papežu se zdi nujno, da prisluhnemo »kriku Amazonije« (47-52). Opozarja, da je planetarno ravnovesje odvisno od njenega zdravja. Kot piše, obstajajo močni interesi, ki niso samo območni, ampak tudi mednarodni. Zaradi tega rešitev ni »internacionalizacija« Amazonije; mora pa rasti »odgovornost narodnih vlad«. Trajnostni razvoj, nadaljuje sveti oče, zahteva, da so prebivalci vedno obveščeni o načrtih, ki jih zadevajo, in si želi, da bi ustvarili »normativni sistem z nedotakljivimi mejami«. Tako vabi k »preroštvu premišljevanja« (53-57). S poslušanjem izvornih ljudstev, poudarja, lahko Amazonijo ljubimo in je »ne samo izkoriščamo«; v njej lahko odkrijemo »teološko mesto, prostor, kjer se Bog razodeva in kliče svoje otroke«. Zadnji del tretjega poglavja je osredinjen na »vzgojo in okoljske navade« (58-60). Papež pripominja, da okoljevarstvo ni tehnično vprašanje, ampak vedno vsebuje tudi »vzgojni vidik«.

Cerkvenostne sanje: razvijati Cerkev z amazonskim obrazom

Zadnje, najobsežnejše poglavje je »bolj neposredno« posvečeno katoliškim pastirjem in vernikom in se osredinja na »cerkvenostne sanje«. Papež vabi k »razvijanju Cerkve z amazonskim obrazom« preko »velikega misijonarskega oznanila« (61), »oznanila, ki je v Amazoniji nujno« (62-65). Za papeža ni dovolj prinašati zgolj »socialno sporočilo«. Ta ljudstva imajo »pravico do oznanila evangelija«, saj sicer »vsaka cerkvena ustanova lahko postane« nevladna organizacija. Precejšen del je nato posvečen inkulturaciji. Papež se vrne h konstituciji Gaudium et spes in govori o »inkulturaciji« (66-69) kot o procesu, ki vodi »do polnosti v luči evangelija« vse, kar je dobrega v amazonskih kulturah.


Foto: Vatican Media

Prenovljena inkulturacija evangelija v Amazoniji

Papež pogled usmeri bolj v globino in pokaže »poti inkulturacije v Amazoniji« (70-74). Piše, da je treba vrednote, ki so navzoče v izvornih skupnostih, »upoštevati v evangelizaciji«. V naslednjih dveh odstavkih se zadrži pri »socialni in duhovni inkulturaciji« (75-76) in opozarja, da mora zaradi revščine tolikih amazonskih okolij inkulturacija imeti »močan socialni pečat«. Istočasno pa je treba socialno razsežnost združiti z »duhovno«.

Zakramenti morajo biti dosegljivi vsem, zlasti ubogim

Spodbuda nato pokaže »izhodišča za amazonsko svetost« (77-80), ki ne smejo posnemati »modelov iz drugih krajev«. Poudari, da »je mogoče na neki način sprejeti domorodski simbol, ne da bi ga nujno označili za malikovalskega«. Dodaja, da se lahko ovrednoti nek mit, »ki je nabit z duhovnim pomenom«, ne da bi ga nujno imeli za »pogansko zmoto«. Isto velja za nekatera verska praznovanja, ki »vsebujejo sveti pomen«, čeprav zahtevajo določen »proces očiščenja«.

Drugi pomemben odlomek dokumenta »Querida Amazonia« govori o inkulturaciji bogoslužja (81-84). Papež ugotavlja, da je že 2. vatikanski koncil zahteval napor za »inkulturacijo bogoslužja v domorodska ljudstva«. V opombi k besedilu opozarja, da se je na sinodi »pojavil predlog, da bi izdelali amazonski obred«. Opominja, da morajo zakramenti biti »dostopni vsem, zlasti ubogim«. Z navajanjem posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni poudarja, da se Cerkev ne sme spremeniti v »carino«.

Latinskoameriški škofje naj pošljejo misijonarje v Amazonijo

S tem je povezana tema »inkulturacije služb« (85-90), na katero mora Cerkev »pogumno« odgovoriti. Po papeževem mnenju je treba zagotoviti »večjo pogostnost obhajanja evharistije«. Sveti oče poudarja, da je treba »ugotoviti, kaj je najbolj značilno za duhovnika«. Odgovor je, beremo, v zakramentu svetega reda, ki samo duhovnika usposablja, da predseduje evharistiji. Kako torej »zagotoviti duhovniško služenje« na odmaknjenih področjih? Frančišek spodbuja vse škofe, zlasti latinskoameriške, »naj bodo bolj velikodušni« in naj tiste, »ki kažejo misijonski poklic«, usmerijo, da se bodo odločili za Amazonijo; vabi jih tudi, naj pregledajo vzgojo duhovnikov.

Spodbujanje vodilne vloge laikov v skupnostih

Po zakramentih se »Querida Amazonia« zadrži pri »skupnostih, ki so polne življenja« (91-98), in v katerih morajo laiki prevzeti »pomembne odgovornosti«. Za papeža namreč ne gre »samo za pospeševanje večje navzočnosti posvečenih služabnikov«. To je »omejen« cilj, če ne bomo prebudili »novega življenja v skupnostih«. Potrebne so nove »službe laikov«. Samo preko »žive vodilne vloge laikov«, poudarja, bo Cerkev mogla odgovoriti na »izzive Amazonije«. Za papeža imajo posebno vlogo tudi osebe posvečenega življenja, ob tem pa spominja na vlogo temeljnih skupnosti, ki so branile socialne pravice, in predvsem spodbuja dejavnosti REPAM in »potujočih misijonarskih skupin«.

Novi prostori za žene, a brez klerikalizacije

Čisto poseben prostor papež posveča moči in daru žena (99-103). Priznava, da so se v Amazoniji nekatere skupnosti ohranile samo »po zaslugi močnih in velikodušnih žena«. Opozarja pa, da Cerkve ne smemo skrčiti »na funkcionalne strukture«. Če bi bilo namreč tako, bi dobile neko vlogo samo, če bi imele dostop do svetega reda. Po papeževem mnenju je treba odkloniti klerikalizacijo žena, sprejeti pa je treba prispevek, ki se sklada z ženskim načinom, ki nadaljuje »Marijino moč in nežnost«. Spodbuja nastanek novih ženskih služb, ki bodo z javnim priznanjem škofov vplivale na odločitve za skupnosti.

Kristjani naj se skupaj borijo za obrambo ubogih v Amazoniji

Po papeževem mnenju moramo »obzorja razširiti onkraj sporov« (104-105) in pustiti, da nas Amazonija izzove k »preseganju omejenih pogledov«, ki ostajajo zaprti v delne vidike«. Četrto poglavje se konča s temo »ekumenskega in medverskega sožitja« (106-110). Papež vabi vernike, naj »najdejo prostore pogovora in delovanja v skupno dobro«. »Kako se ne bi borili skupaj?« se sprašuje Frančišek, »kako ne bi molili skupaj in delali drug ob drugem za obrambo ubogih v Amazoniji?«

Amazonijo in njena ljudstva zaupamo Mariji

Posinodalno apostolsko spodbudo »Querida Amazonia« Frančišek zaključi z molitvijo k Materi Amazonije (111). »Mati, poglej na uboge v Amazoniji – prosi v delu svoje molitve – ker je njihova hiša razdejana zaradi bednih koristi (…) dotakni se občutljivosti mogočnih, ker nas, čeprav čutimo, da je že pozno, kličeš, naj rešimo to, kar še vedno živi.«


Foto: Vatican Media