Po Ljubljanici je nekoč tekel živahen promet, danes pa je njena struga pomembno arheološko najdišče.

Leta 2002 so arheologi na Ljubljanskem barju našli najstarejše znano leseno kolo z osjo na svetu. Mojster, ki ga je izdelal, ni niti slutil, da bo 160 kvadratnih kilometrov velika ravnica na pragu Ljubljane čez 5200 let polna kolesarjev. Tisti, ki nabirajo kilometre in lovijo hitrostne rekorde, se držijo asfaltnih cest. Tisti, ki hočejo začutiti utrip travnikov, jarkov, njiv in mejic, pa zavijejo na poljske poti in kolovoze.

Ljubljansko barje je nekoč pokrivalo jezero, ki se je pred približno šestimi tisočletji začelo spreminjati v močvirje. Prvi stalni prebivalci Barja so si gradili bivališča na kolih, zato jim pravimo koliščarji. Doslej so odkrili okrog štirideset njihovih naselbin. Koliščarji so na Ljubljanskem barju živeli kakšnih tri tisoč let. Duhovnika Janeza Jalna – leta 1933 je prišel »duše past« v Notranje Gorice – so navdihnili, da je napisal povest Bobri.

PRAVO BOGASTVO

V letih od 1772 do 1780 so v Ljubljani med grajskim hribom in Golovcem po načrtih jezuita Gabriela Gruberja izkopali prekop. Hkrati so na Ljubljanskem barju uredili mrežo kanalov, zato se je gladina podtalnice znižala. Leta 1828 so čez Barje zgradili prvo cesto, poceni parcele so privabile stalne naseljence. Njihove hiše so bile grajene na pilotih, ki so jih ročno zabijali v mehka tla.

Kmalu so ugotovili, da se v barjanskih tleh skriva pravo bogastvo. Ker rastline zaradi visoke podtalnice in pomanjka­nja kisika niso zgnile, temveč so se kopičile, je nastala do devet metrov debela plast šote. To so rezali in uporabljali kot kurivo, vendar je dobičkonosna dejavnost že ob koncu 19. stoletja zamrla. Ker načeta plast šote na zraku sprhni, so zaloge hitro pošle.

Danes ugotavljamo, da je bogastvo Ljubljanskega barja prav preplet različnih življenjskih okolij, ki dajejo zavetje številnim rastlinam in živalim. Med njimi je 89 vrst metuljev, 48 vrst kačjih pastirjev in množica ptic. Nekatere se ustavijo samo med preletom, okrog sto vrst (polovica vseh, ki živijo v Sloveniji) pa tam tudi gnezdi.

POPOTNE SLIKE

Gradivo o zgodovinskem in naravnem bogastvu Ljubljanskega barja postane še zanimivejše, če se tja odpravimo na izlet. Izletniška karta Ljubljansko barje nam predlaga več kolesarskih izletov, med drugim tudi veliki krog severno od Ljubljanice.

Z Dolgega mosta na koncu Viča krenemo po Poti ob žici proti jugu, zavijemo pod avtocesto in poiščemo makadamski kolovoz, ki pelje ob železniški progi. Ko prispemo v Vnanje Gorice, zavijemo čez progo v desno in takoj nato levo. Ravni cesti sledimo do križišča, od koder nadaljujemo po kolovozu do Podplešivice. Tam znova zapeljemo do avtoceste, ob kateri vztrajamo do Sinje Gorice. V prvem delu izleta nas spremljajo njive in travniki, srečujemo sprehajalce, tekače in kolesarje, vse pa preglasi hrup prometa, ki je na kolesu precej bolj moteč kot v avtu.

Iz Sinje Gorice lahko skočimo do Vrhnike in Močilnika (izvir Ljubljanice), okrog katerega še vedno leži precej podrtega drevja. Lahko pa kar takoj krenemo skozi Blatno Brezovico do Bevk, kjer na ostrem ovinku zavijemo v desno. Ko se asfaltna cesta za hišami spremeni v makadamsko,­ zagledamo prvo tablo 6,5 kilometra dolge učne poti Bevke. Pred nami je najlepši del izleta. Čez travnik jadra ujeda, v jarku se od­pirajo cvetovi rumenega blat­nika, nad njimi lebdi kačji pastir. Kmalu prispemo do samotne do­mačije ob Ljubljanici. Cesta se spremeni v kolovoz, ki pelje ob lenobni reki. Z njega se lahko sprehodimo do lesenega pomola in se zazremo v mirno gladino. Pozneje se kolovoz odmakne od brega, se približa lovski preži in spremeni v valovito poljsko pot. Vozimo med travniki, nad katerimi se v daljavi dviga gozdnati Krim. Pot postane boljša. Kmalu zagledamo železniško progo. Ob njej prispemo v Notranje Gorice ter se čez Vnanje Gorice vrnemo v Ljubljano.

Opisani izlet po Ljubljanskem barju je dolg približno 50 kilometrov. Ker je pot ravninska, smo lahko hitro naokrog. A pokrajina je tako zanimiva, da ni smiselno preveč hiteti. Če jo hočemo malo bolje spoznati, moramo večkrat sestopiti s kolesa – tudi če sicer za to ni posebne potrebe.


Ljubljansko barje je prepredeno s številnimi cestami in poljskimi potmi, ki jih lahko povežemo v različno dolge kolesarske izlete.