Odmevna zgodba o ljubljanskem mestnem samopaštvu, ko je pristojna oseba javnega zavoda Ljubljanski grad (iz strahu ali prepričanja?) total(itar)no­ ponotranjila izključujočo držo svojega županskega »führerja«, zjedreno v zaklinjanju, da v Ljubljani ne bo ne domobranskih grobov ne spomina nanje, in je v tem duhu onemogočila mašo za pobite domobrance v grajski kapeli sv. Jurija, je v javnosti morda ustvarila vtis, da gre pri tovrstnem aparthajdu za prevladujočo držo nosilcev javnih pooblastil. A tak vtis bi bil izkrivljen, saj je na nacionalni ravni bistveno več odločevalcev, ki jih pri odnosu do preteklosti in spominu na vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in revolucije vodita zdrav razum in etična doslednost.

To je potrdil tudi posvet o vojnih grobovih, pokopališčih in grobiščih, ki sta ga pred vsemi svetimi oz. dnevom spomina na mrtve v prostorih drugega doma slovenskega parlamenta priredila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč in državni svet. Da gre...