Stroka si je enotna in jasno in glasno opozarja: centralizacija vrtcev je korak v napačno smer. Združitvi nasprotujejo v združenjih vrtcev, v Zavodu za šolstvo, v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, pa tudi velika večina zaposlenih v ljubljanskih vrtcih.

Peticijo sindikata SVIZ za ohranitev kakovostnih samostojnih vrtcev v Ljubljani je podpisalo 1851 od 2600 zaposlenih (70 %), kar pomeni, da se zaposleni z ravnanjem MOL ne strinjajo. SVIZ se je na sestanku z Jankovićem dogovoril, da bo delovna skupina dopolnila in uskladila dokument o združitvi.

Po več pozivih, zlasti sindikata SVIZ, se je na namero MOL odzvalo tudi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in poudarilo, da reorganizacija nima pravne podlage na področju vzgoje in izobraževanja in da bi Občina z njo posegla v avtonomijo ravnateljev.

Tudi ministrstvo opozarja

Predlagana združitev je po mnenju ministrstva neskladna z ZOFVI, ki med drugim določa, da podrobnejše pogoje za ustanovitev javnega vrtca določi minister, ki jih je določil z odredbo o pogojih za ustanavljanje javnih vrtcev.

»Niti odredba niti zakon pa ne predvidevata statusnega preoblikovanja že delujočih samostojnih javnih vrtcev, ki v celoti izpolnjujejo vse pogoje za delovanje v statusu javnega zavoda, v organizacijske enote novega ali drugega javnega zavoda,« poudarjajo na ministrstvu.

Kako vidita predlog združevanja ljubljanskih vrtcev in ustanavljanja novega Centra PRVI, smo na spletni Družini povprašali ljubljanski opozicijski mestni svetnici, Mojco Sojar (NSi) in Marušo Babnik (SDS). Obe sta do predlaganih sprememb, enako kot stroka, zelo kritični.

Odgovarjali sta ljubljanski opozicijski mestni svetnici Mojca Sojar (NSi) in Maruša Babnik (SDS).

Katere prednosti in slabosti vidite v nameravani združitvi ljubljanskih vrtcev v skupni megavrtec?

Mojca Sojar: V mestnem odboru NSi smo se precej pogovarjali glede megavrtca in za nas je to korak nazaj v socializem, ker bomo naredili eno veliko javno podjetje s približno 2600 zaposlenimi, vsaj finančno zagotovo vodeno iz enega centra. Kaj to pomeni, vemo iz preteklosti. Govorijo sicer, da bo vsaka enota ali vsak vrtec ostal samostojen. Toda javni zavodi delujejo po svojih določbah in pravilih, v predlogu pa piše, da lahko direktor zavoda glede na potrebe organizacije dela v enotah vrtca ob predhodnem pisnem soglasju župana posamezne enote s sklepom ukine. Vrtci bodo izgubili precej avtonomnosti in posebnosti, ki jih je vsak od njih imel. Zakaj bi bila ta centralizacija dobra? Morda kvečjemu v toliko, če bodo denimo poenotili računalniške programe za obračunavanje plač, za popis zalog, materialov … Ne zdi pa se mi dobra za naročanje surovin, hrane. Čeprav je Ljubljana majhna, imamo zelo specifične vrtce, ki se lahko v 20 % odločijo za lokalnega pridelovalca in naročajo pri njem. Ne vemo, ali bo to še naprej mogoče. Tudi ljubljanski kmetje bi morali torej reči kakšno besedo. Govorijo tudi, da bodo vsi, ki delajo v podpornih službah, komerciali, računovodstvu …, v Centru PRVI zaposleni. Verjetno precej računajo na upokojitve, toda če v celoti potegneš ves kader v Center PRVI, potem to ni racionalizacija. Seveda si želim, da vsi obdržijo zaposlitev, toda saj imamo vendar stvari računalniško urejene. Kaj pa bodo vsi ti ljudje tam delali? 

Daleč največji absurd pa se mi zdi, da je že kar znana direktorica Centra PRVI. Kako? Saj imamo vendar postopke, po katerih pridemo do potrditve in izvolitve direktorja. Ob vsega začetka vemo, kdo bo direktorica, in približno tudi, po kakšnih povezavah in zakaj ravno ona. Ta javni zavod bo imel tudi Svet zavoda z 11 člani. Če pogledam samo vrtec Najdihojca, ima njegov Svet zavoda 49 članov iz vseh enot. Kakšna masa je to, če pomnožimo s 23, kolikor je vrtcev! In iz tega bodo izbrali tri predstavnike staršev v Center PRVI. Res občudujem, kako bodo izvedli te volitve! V Svetu zavoda bodo še trije predstavniki ustanovitelja (MOL), ni treba veliko razmišljati, kdo bodo, in pet predstavnikov delavcev zavoda od 2600 zaposlenih. Nemogoče! Čisti socializem! To so glavni razlogi, zakaj se nam predlog ne zdi dober.

Maruša Babnik: Prednost združevanja vrtcev v Ljubljani vidim le v eni skupni »tehnični službi«. Omogočen bi bil boljši pregled in delovanje administrativne službe, računovodenja, javnega naročanja, knjižničnega in učbeniškega fonda, didaktičnih materialov, tekočega vzdrževanja, priprave hrane, IT podporne službe. Ravnatelji v sedanji organizaciji vrtcev so izjemno obremenjeni z vodenjem vseh teh služb in menedžerskimi posli, sodelovanjem pri investicijah, organizacijo prenov in podobno. Polega tega jim zakoni nalagajo poznavanje in upoštevanje več kot 2600 predpisov. Ob vsem tem je seveda najbolj ogrožena temeljna naloga ravnatelja; to je pedagoško vodenje, ki lahko največ pripomore h kakovostni vzgoji in izobraževanju najbolj ranljive populacije. Odlično demokratično profesionalno pedagoško vodenje je pot vizije k odličnosti, ki bi jo moral vsak ravnatelj tlakovati tako, da z motiviranjem zaposlenih za kakovostno delo in karierni razvoj, s sodelovanjem s krajem, lokalno skupnostjo in različnimi dejavniki v krajih in naseljih, ki jih vrtčevski okoliš zaobsega, krepi vse in vsakogar za največjo možno mero kakovosti. Eno od prednosti vidim v smeri razbremenitve ravnatelja.

Slovenski izobraževalni prostor oblikujejo in spreminjajo strokovnjaki, ki so redko stali pred šolsko tablo, vzgajali v igralnici ali sedeli za katedrom. Pedagoška stroka je bila že velikokrat preslišana. (Maruša Babnik)

V združitvi vidim slabost predvsem v številčnosti vsega. Center predšolske vzgoje in izobraževanja, kot naj bi se imenoval, na kratko »Center PRVI Ljubljana«, bi tako združil vseh 23 javnih zavodov na področju predšolske vzgoje in izobraževanja, kar skupaj predstavlja okoli 13.000 otrok, 2600 zaposlenih in 800 enot vrtcev na različnih lokacijah v vseh 17 četrtnih skupnostih Mestne občine Ljubljana. Center naj bi vodil direktor s štirimi strokovnimi pomočniki in en svet zavoda. To predstavlja različna tveganja, ki jih lahko predvidevamo v obvladovanju tako velikega števila zaposlenih, komunikacije s starši, informiranja o stanju zgradb, prostorov, zunanjih površin, opreme, didaktičnega materiala kot tudi vodenja in organiziranja tekočega vzdrževanja, energetske učinkovitosti ter trajnostne uporabe sredstev za vzdrževanje. Morebitni novoustanovljeni center tako predstavlja visoko stopnjo tveganja. Korporativno vodenje je res primerno za velike poslovne sisteme, v sistemu, kjer praktično vse temelji na odnosu, pa predstavlja tvegan eksperiment.

Se strinjate s pomisleki in kritikami stroke in pedagoških delavcev (po podatkih Sviza 70 % zaposlenih v ljubljanskih vrtcih nasprotuje združevanju)?

Mojca Sojar: V mestnem svetu smo imeli na decembrski seji zgolj namero o združitvi vrtcev, ravnateljice pa so imele kar že sklep o ustanovitvi Centra PRVI in združitvi vrtcev. Komunikacija je bila torej nikakršna, zato so si vzgojiteljice naredile svoje predstave, kar jih je še bolj strašilo. Štrukelj jih je strašil, MOL jim je povedala samo dejstva brez velikih razlag, čeprav so se potem menda sestajali in hodili v vrtce razlagat, ampak ko te enkrat prime strah, težko še kakšna razlaga deluje. Odgovor je bil za moje pojme precej predrzen: na seji mestnega sveta, ko je bilo tudi izpostavljeno, da zakonske podlage za združitev oziroma za ustanovitev novega velikega zavoda ni, je bil odgovor podžupana Aleša Čerina: če zakon izrecno ne prepoveduje, potem se to da narediti. Prebrali smo tudi, da je bila nato ustanovljena skupina, ki bo pregledala, ali se da to namero malo preoblikovati, da bi šla skozi. In v njej sta seveda bodoča direktorica in podžupan Aleš Čerin. Potem pa naredimo kaj!

Maruša Babnik: Slovenski izobraževalni prostor oblikujejo in spreminjajo strokovnjaki, ki so redko stali pred šolsko tablo, vzgajali v igralnici ali sedeli za katedrom. Pedagoška stroka je bila že velikokrat preslišana. V naše izobraževalne ustanove se vpeljuje različne prakse iz tujine, ki v Sloveniji ne delujejo, ker jih enostavno ljudje težje sprejemamo in ponotranjimo. S pomisleki o združevanju se popolnoma strinjam in jim predlagam, naj se s strokovnimi argumenti obrnejo najprej na svoje ravnatelje, ti pa bodo predloge posredovali naprej v Združenje ravnateljev ljubljanskih vrtcev in mogoče bodo uslišani.

Ljubljanska mestna svetnica NSi Mojca Sojar. FOTO: Stanko Gruden

Kako je trenutno urejeno področje predšolske vzgoje v Mestni občini Ljubljana? 

Mojca Sojar: Vrtec ima Svet vrtca, Svet staršev … Pomembno je, da je bilo doslej veliko vrtcev lepo vpetih v lokalno skupnost, kar pomeni, da se je tudi kakšna četrtna skupnost, ki ima postavko mala dela, za katero dobi vsako leto določen znesek, odločila, da bo na ta način financirala denimo nov vrtiljak v vrtcu. Saj to niso bili veliki zneski, bilo pa je možno narediti! Ne vem, ali bo še možno. Potem so bili v vrtcih skladi, v katere so starši lahko donirali in se je potem za določeno enoto iz zbranega kupilo nekaj, kar so predlagali starši. Gradivo še ni bilo tako natančno razdelano, da bi vedeli, ali bo to še tako delovalo. Seveda so že zdaj razlike med vrtci, ker so tudi različno locirani in različno veliki. Mislim pa, da danes ni več nikomur všeč javni zavod s centralno organizacijo vsega, sploh pa denarja.

Maruša Babnik: V MOL deluje Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje, ki je odgovoren za delovanje celotne predšolske vzgoje 23 javnih vrtcev. Odsek za predšolsko vzgojo in izobraževanje skrbi za organizacijo in aktivnosti od investicij, kakovostnih programov, sprejema otrok v vrtce, vključitve otrok s posebnimi potrebami, zagotavljanja sofinanciranja programov za otroke in zagotavljanja usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju za delo z mladimi ter starši. Temeljne naloge vrtcev so pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kakovosti življenja družin in otrok ter ustvarjanje možnosti za otrokov celostni razvoj v predšolskem obdobju. Predšolsko vzgojo v vrtcih urejata dva zakona, in sicer Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter Zakon o vrtcih.

Predvsem so zasejali veliko zmedo med vzgojiteljicami. Če ravnateljice rečejo, da so za združitev, je eno; kaj pa vzgojiteljice rečejo, je drugo. Res pa se bojijo tega, da jih bodo premeščali po potrebah. (Mojca Sojar)

Kako je sploh mogoče zaustaviti županovo namero o združevanju vrtcev, če se zaklinja, da ni pripravljen na nobene kompromise?

Mojca Sojar: Čeprav ne vem, ali lahko računamo nanj, je zdaj na potezi tudi ministrstvo, ki bi moralo, čeprav ni ustanovitelj, natančno pregledati vsaj pravno podlago. Kajti Janković je mojster iskanja obvodov, njemu se ne da niti pri drugih stvareh dokazati, da zakon nečesa ne dovoljuje – če izrecno ne prepoveduje, potem gre nekje skozi, ker ima četo pravnikov, ki preverjajo in najdejo obvod. Upam, da bo minister kaj rekel na to, stroka je že zelo opozarjala in če bomo vsi skupaj še naprej glasni, upam, da se ne bo ponovil kanal C0. Toda pri kanalu C0 je zraven denar, tukaj pa ga ni. Ni torej bojazni, da se kakšna sredstva izgubi, če se tega ne ustanovi. Pomislek, da bodo imele ravnateljice več časa za pedagoško delo, je v redu, toda ali ga bodo res imele? Še vedno bodo one odločale, koliko česa rabi njihov vrtec, ali denimo streha zamaka, tudi z določenimi evidencami se bodo še ukvarjale. Nemogoče je, da bi bilo drugače ali da bi iz Centra pošiljali okrog ljudi, ki bodo gledali stanje vrtcev. Predvsem so zasejali veliko zmedo med vzgojiteljicami. Če ravnateljice rečejo, da so za združitev, je eno, kaj pa vzgojiteljice rečejo, je drugo. Res pa se bojijo tega, da jih bodo premeščali po potrebah, kajti to pa ni več kontinuirano pedagoško delo, če imaš skupino en mesec tukaj, potem pa si dva tedna v drugem vrtcu, kjer komaj spoznaš otroke, in greš spet drugam. To pa ne bo dobro.

Maruša Babnik: Županov en in edini prav je mogoče zaustaviti z dobrimi predlogi. Različni strokovnjaki, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalno delo v javnih ljubljanskih vrtcih, imajo možnosti, da podajo predloge in pripombe nameri o združevanju. V Slovenski demokratski stranki predlagamo reorganizacijo na način, da bi se ustanovili štirje centri, ki bi združevali lokalno povezane vrtce. Že po mnogih krajih po Sloveniji lahko vidimo enako strukturo, ko se srednje in poklicne šole ter gimnazije povežejo v šolski center. Če se bi podobno organizirali ljubljanski vrtci, bi direktor enega centra vodil šest vrtcev in bi ravno tako lahko združil navedene službe in razbremenil ravnatelje vseh šestih vrtcev menedžerskih poslov. Vrtci na enem območju imajo podobno strukturo prebivalstva, podobne prometne izzive, prilagoditve vsebin na lokalne dejavnosti, naravno in kulturno dediščino.

Ljubljanska mestna svetnica Maruša Babnik. FOTO: Stanko Gruden

Kateri so ključni izzivi vrtcev v Ljubljani v tem trenutku?

Mojca Sojar: Izzivi so že od vselej stavbe vrtcev. Občina se je odločila, da v stanovanjskih blokih ne bo imela več enot in da bodo vrtci samo še samostojne stavbe, kar je v redu. Veliko novih vrtcev se zadnje čase ni zgradilo, v glavnem so stavbe že kar stare, dotrajane. Vsi vrtci tudi nimajo take zunanje površine, kot bi si jo zaslužili, da bi lahko otroci skakali in se igrali. Pred očmi imam enoto na Celovški, ki je tik ob cesti z majhno zeleno površino zunaj. Možno, da bodo nekatere enote tudi ukinjene. To je kar izziv, sploh ob še dodatni težavi z zasebnimi vrtci, da se starši zaradi plačila ne bodo mogli več odločati, kam bodo dali otroka, in ga bodo prisiljeni dati v javni vrtec, s katerim ni sicer nič narobe. Izziv vrtcev je tudi, da bodo sploh imeli dovolj vzgojiteljic in da se tega poklica ne bo stigmatiziralo kot nekaj slabega in premalo plačanega, da ne bodo z reorganizacijo vzgojiteljice še bolj uhajale. Nekaj mi jih je že povedalo, da gredo takoj, ko dobijo drugo službo. Vzgojiteljice imajo kar nekaj tveganj. Župana, ki pritiska, ravnateljico, ki pritiska, in še sitne starše! Danes ni luksuz biti vzgojiteljica.

Maruša Babnik: Ključni izzivi vrtcev v Ljubljani so v tem trenutku na več področjih. Na sistemski ravni zagotavljanje zadostnih sredstev za delovanje vrtcev, ki žal ob vsesplošni draginji največkrat padejo na pleča staršev, zaposlovanje strokovnega kadra, ki ga trenutno na vseh ravneh izobraževanja primanjkuje, in razporeditev sredstev za investicije sorazmerno glede na nujno obnovo iz vzroka dotrajanosti objektov, prostorsko stisko zaradi števila vključenih otrok in potratne rabe energije. Iz vidika individualizacije se v programe vključuje različne metode dela in načine, da se zagotovi enakopravno vključevanje vseh otrok ne glede na potrebe, ki jih imajo. Poznavanje in sprejemanje slovenske kulture in tradicije je osnova za obogatitev programov z različnimi kulturami ter spodbujanje strpnosti in razumevanja med otroki. Izzivi na področju sodobne tehnologije so prav tako ključ do kakovostnega programa predšolske vzgoje, ki ga bo treba dopolniti z ustrezno opremo in znanjem digitalnih kompetenc.