Nadaljevanje iz: Postojna, Ilirska Bistrica, Metlika – ulica, trg, spomenik

Potem ko so komunisti opravili že večino stvari za utrditev svoje total(itar)ne oblasti, so leta 1952 v Ljubljani temeljito počistili tudi imena ulic in trgov. Takrat so jih preimenovali 52. Namen tega početja ni bil le odstranjevanje zgodovine, temveč pisanje nove zgodovine, saj so večino novih imen izbrali po pojmih iz komunistično-revolucionarnega obdobja. Vendar se niso zadovoljili le z bolj ali manj formalnim preimenovanjem, ampak so pri nekaterih preimenovanjih hoteli še posebej poudariti utrip časa. Poglejmo primera preimenovanja dveh ulic, kjer so ravnali skrajno cinično.

Od kod ime Roška cesta?

Od leta 1892 je cesta od Gruberjevega prekopa mimo nekdanje domobranske vojašnice do Poljanske ceste nosila ime Domobranska cesta (na predlog takratnega občinskega svetnika Ivana Hribarja). Leta 1952 so jo preimenovali v Roško cesto (po Kočevskem rogu). Komunistom torej ni bilo dovolj, da so v Kočevskem rogu ubili več tisoč slovenskih domobrancev, ampak so morali to svoje dejanje simbolično označiti. Tako so Domobransko cesto preimenovali v Roško. Naj se ve, kje so končali domobranci.

Komunistična oblast je 23. februarja 1948 izdala zakon o imenih naselij in o označbah trgov, ulic in hiš. Na podlagi tega je mestni ljudski odbor v Ljubljani začel priprave na preimenovanje ulic. Sredi leta 1948 je posebna komisija za preimenovanje ulic dala v javno obravnavo predlog, v katerem je med drugim zapisala: »Poseben poudarek naj se da narodnoosvobodilni borbi. Kongresni trg naj bo Trg svobode, ulice, ki se stekajo vanj, pa naj imajo imena narodnih herojev.«

Sicer pa so bile za preimenovanje določene predvsem ulice z imeni oseb iz pretekle slovenske politične in kulturne zgodovine. Zamenjala naj bi jih imena po osebah in dogodkih iz narodnoosvobodilnega boja ter imena novejših slovenskih kulturnih delavcev. Predlog komisije za preimenovanje je pregledala in dopolnila agitacijsko-propagandna komisija mestnega komiteja KPS. Predlog je nato za dve leti obležal v predalih.

Franc Ravbar - Vitez je bil leta 1941 soorganizator komunistične zločinske organizacije Vos. VIR: Arhiv Slovenije

Komunistično revolucijo (nasilje) na pročelja

Proti koncu leta 1951 je svet za komunalne zadeve in gradnje ugotovil, da »številne mestne komunikacije še vedno nosijo stare nazive, zgodovinska doba narodnoosvobodilne borbe ter njej sledeča doba izgradnje socialistične družbene ureditve nista dovolj vidno predstavljeni v krajevni označbi slovenskega glavnega mesta. Potrebno je, da se izvede popolno preimenovanje cest, trgov in ulic in odstranijo nepomembni in drugi nazivi raz hišna pročelja«. Hkrati je izvršnemu odboru predlagal, naj imenuje posebno komisijo, da pripravi gradivo za preimenovanje. Za predsednika so 17. oktobra 1951 z odločbo imenovali Zvoneta Miklavčiča, sekretarja sveta za prosveto in kulturo, za člane pa inž. Niko Bežek, Ceneta Kranjca, Franca Kutina, inž. Vinka Lenarčiča, Miroslava Lušteka, dr. Metoda Mikuža, Franca Oniča in dr. Frana Zwittra; tajnik komisije je bil Emanuel Hayne.

Komisija je ugotovila, da je bilo po vojni preimenovanih le nekaj ulic (italijanskih iz obdobja okupacije ter nekaj drugih) in da nosijo ulice in trgi še vedno imena, ki »spominjajo na temno dobo naše zgodovine, na strankarske boje raznih političnih strank in na ljudi, ki jih zgodovina označuje kot izrazito negativne pojave v usodi naroda«. V nadaljevanju je zapisala: »Popolnoma jasno je, da mora dobiti naša doba svoj odraz v novih imenih ulic, in sicer NOB ne le v ljubljanskem ali slovenskem, marveč v celotnem jugoslovanskem merilu. Treba je točno premisliti ulice in trge za imena: ulica maršala Tita, Edvarda Kardelja, Djure Djakoviča, Toneta Tomšiča, trgi narodnih herojev, Osvobodilne fronte, komandanta Staneta, herojev vseh naših narodov, dalje zgodovinsko pomembnih dogodkov iz NOB, ravno tako krajev najpomembnejših bitk v jugoslovanskem merilu; bratstvo in enotnost naših narodov naj dobi v imenovanju ulic viden odraz, dalje je treba dati poudarek svetovnemu revolucionarnemu gibanju: Marx, Engels, Lenin, dalje imena iz domače in svetovne znanosti in umetnosti.«

8. aprila 1952 je skupščina mestnega ljudskega odbora potrdila predlog komisije za preimenovanje 34 ulic in trgov. Ker pa je predsednik komisije Zvone Miklavčič ob tem dejal, da je treba še mnogim ulicam spremeniti imena, »ki so za našo stvarnost ali brezpomembna ali reakcionarna ali proti narodnega značaja«, je komisija že na seji mestnega ljudskega odbora 4. junija 1952 predložila seznam 18 novih predlogov za preimenovanje.

Pred osnovno šolo v Črnučah častijo Franca Ravbarja - Viteza, sovoditelja najbolj zločinske organizacije v slovenski zgodovini, komunistične Vos. FOTO: Ivo Žajdela

S komunističnim zločincem Ravbarjem nad misijonarja Barago

Omenil sem, kako je komunistična oblast leta 1952 preimenovala Domobransko cesto v Roško in tako »simbolno« (cinično) označila, kje so končali domobranci. Postavila jim je torej neke vrste antispomenik. Poglejmo še drug primer. V tistih letih utrjevanja total(itar)ne oblasti so komunisti na veliko preganjali Katoliško cerkev na Slovenskem. Med drugim so v prvem desetletju zaprli okoli 200 duhovnikov, pri čemer so nekateri morali trpeti dolge zaporne »kazni«, nekatere pa so celo ubili. Ker je šlo za dograjevanje totalitarizma, je bilo treba temu ustrezno obračunati s »sovražniki«.

Med množico dogodkov, s katerimi so hoteli Cerkev, njene predstavnike in simbole čimbolj ponižati, je bilo tudi preimenovanje Baragove ulice. Ta je nastala leta 1928 za Bežigradom (od Einspielerjeve do Samove). Friderik Irenej Baraga (1797–1868) je bil misijonar in jezikoslovec. Bil je med največjimi misijonarji 19. stoletja, svoje poslanstvo pa je opravljal med severnoameriškimi Indijanci, kjer je bil leta 1853 posvečen za škofa. Za Indijance je napisal šest knjig. Baraga je svetniški kandidat.

Tudi na pokopališču v Črnučah častijo Franca Ravbarja - Viteza, sovoditelja najbolj zločinske organizacije v slovenski zgodovini, komunistične Vos. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljevo organiziranje teroristične organizacije Vosa

Leta 1952 so ulico, ki je bila poimenovana po njem, preimenovali v Ravbarjevo ulico. Kdo je bil Franc Ravbar - Vitez, ki je s svojim imenom prekril in zaznamoval eno največjih osebnosti Cerkve na Slovenskem? 15. avgusta 1941 je centralni komite Komunistične partije Slovenije na pobudo Edvarda Kardelja (po leninistično-stalinističnem modelu) ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Organiziranje te službe je zaupal prekaljenima ljubljanskima komunistoma Zdenki Kidrič - Marjeti in Francu Ravbarju - Vitezu. Ravbar je vodil organizacijo in delo »varnostnega« dela Vosa. Jeseni leta 1941 je skupaj s preizkušenimi komunisti (Viktor Avbelj - Rudi in Zvonimir Runko - Pavle) organiziral v Ljubljani prve »varnostnike« (oziroma »likvidatorje«), ki so jih izbrali med najbolj preverjenimi in vdanimi člani prejšnjih »borbenih grup«. »Varnostnike« je Ravbar najprej organiziral v »likvidatorske« skupine po potrebi, decembra 1941 pa so že začele delovati stalne »grupe«, ki so spomladi 1942 dosegle največje število, okrog 50 borcev, in so delovale v raznih delih mesta. Pozneje se je njihovo število zmanjšalo, saj so njihovi umori med prebivalstvom začeli delovati kontraproduktivno.

Komunisti so po vojni v Ljubljani Baragovo ulico preimenovali v Ravbarjevo ulico, po komunističnem zločincu.
FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični morilci in »heroji«

Komunistična partija je uvrstila na sezname tistih, ki jih je treba umoriti, vplivne rojake, za katere je vedela, da niso politično z njo in da utegnejo organizirati svoj protiokupatorski boj. »Likvidirane« so v največ primerih razglasaili za »narodne izdajalce« šele po umoru. Zelo zgovorno je dejstvo, da VOS ni niti enkrat poskušala narediti atentata na kakšno vidnejšo okupatorjevo osebnost. Italijani tudi niso odkrili nobenega atentatorja, čeprav so ti akcije izvajali podnevi. Časopisje je do decembra 1941 smelo atentate omenjati le z nekaj vrsticami.

VOS je v Ljubljani umorila številne Slovence, od tega jih je precej ubila že takoj na začetku, poleti in jeseni 1941. 1. oktobra je naredila atentat na generala Leona Rupnika, 13. oktobra pa na šefa ljubljanske policije Lovra Hacina. Oba sta bila »le« ranjena. Komunisti so že takoj na začetku okupacije popolnoma nedvoumno pokazali, kdo so in za kaj jim gre. Ker so bili pred vojno še šibki, so čakali na ugodni trenutek za izvedbo revolucije. Okupacija dežele se jim je ponudila kot najboljša priložnost; in res so jo v vseh pogledih dobro izkoristili.

Franc Ravbar - Vitez nosi enega največjih deležev odgovornosti za največjo protinarodno morijo v zgodovini slovenskega naroda. Po vojni so ga »tovariši« nagradili z redom »narodnega heroja«, po njem pa so imenovali tudi ulico. Pri preimenovanju Baragove v Ravbarjevo ulico je torej šlo za »simbolično« dejanje, ki ga je zmogel le največji barbar. Šlo je za cinično ponižanje Cerkve, ene od ustanov torej, ki so jih komunisti najbolj preganjali.

 
Zvonko Runko je bil morilec komunistične Vos. VIR: Arhiv Slovenije

Liberalna Ljubljana slavi Ravbarja in Runka, izrazita partijska morilca

V Šiški se ena izmed ulic še vedno imenuje Runkova ulica. Ime je dobila leta 1957 po Zvonku Runku, ki je bil od jeseni 1941 do februarja 1942 eden vodilnih organizatorjev vosovskih atentatov, to je umorov, na Slovence v Ljubljani. Ker so mu zaradi njegovih zločinskih dejanj začela goreti tla pod nogami, ga je partija poslala na območje Novega mesta, da tam organizira partijsko teroristično organizacijo Vos. Sredi junija 1942 se je njegova pot po naključju prekrižala s četniško ilegalo, ki se je prav takrat organizirala v okolici Novega mesta. Ko so četniki spoznali, koga imajo pred seboj (trdega komunističnega morilca), so ga ubili. Runko je tako postal prva žrtev, ki jo je ubila protirevolucija. Do te »prve žrtve« so Ravbarjevi, Runkovi in Kraigherjevi morilci ubili že več kot sto Slovencev. Liberalna Ljubljana še danes celo z uličnim imenom slavi Ravbarja in Runka, očitno kot izrazita partijska morilca.

Zločinska VOS zgled mladim?

Sicer pa Ravbar in Runko nista edina. Celo nekatere ljubljanske osnovne šole so poimenovane z imeni komunističnih vojščakov. Najizrazitejši primer je za Bežigradom, kjer osnovna šola pri stadionu nosi ime po Vitu Kraigherju. Kraigher je bil skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem soustanovitelj in voditelj morilske organizacije VOS OF. Kasneje je bil nekakšen partizanski »javni tožilec«, za kar se mu je pred letom dni /prispevek sem objavil leta 2002/ poklonil celo državni pravosodni vrh (Cerarjeva in Bizjak). Osnovna šola, ki naj bi bila prostor privzgajanja etičnih in kulturnih norm, svoje učence skozi ime osebe, po kateri se šola imenuje, »vzgaja« v, milo rečeno, revolucionarnem duhu? Vito Kraigher kot voditelj izrazito teroristične komunistične organizacije, odgovoren za množico življenj in za silno gorje, naj bi bil zgled mladim?

Tudi nekatere druge ljubljanske osnovne šole še vedno nosijo imena komunističnih aktivistov. Črnuška se ponaša z imenom »narodnega heroja« Maksa Pečarja. Naj se na šoli pozanimajo, kdo je Pečar sploh bil.

V Ljubljani z Runkovo ulico častijo komunističnega morilca, »narodnega heroja« Zvonka Runka. FOTO: Ivo Žajdela

V znamenju komunistične revolucije

Po vojni in komunistični evoluciji so novi oblastniki svojo oblast utrjevali tudi s (pre)imenovanji ulic, šol, kulturnih ustanov, mostov in celo mest z imeni iz »svetle revolucionarne preteklosti«. Številni slovenski kraji so kljub dvanajstim letom demokratiza­cije še danes zaznamovani s simboli zla.

V mariborski občinski skupščini so v 90. letih imeli komisijo za preimenovanje nekaterih ulic, trgov in mostov, vendar ji »ni uspelo« narediti drugega kot osnutek odloka za preimenovanja. Prvo komisijo so celo razpustili, ker naj bi bila preveč politična, in imenovali novo, ki naj bi bila izključno »strokovna«. Ta naj bi pripravila »strokovno utemeljen predlog preimenovanj«. Kako stvari stojijo, ko se nekdo začne zavzemati za »strokovni pristop«, smo imeli v 90. letih več kot dovolj izkušenj. V osnutku odloka so predvideli nekaj najnujnejših preimenovanj: Trg Borisa Kraigherja naj bi postal Štajerski trg, Djakovičeva ulica bi postala Štihova, Srbsko bi preimenovali v Zaplotnikovo, Leningrajsko v Valvasorjevo. To je vse.

Na koncu so se znebili le Leningrajske in Djakovičeve. Mariborčani niti v osnutku odloka niso predvideli preimenovanj Titovega mostu, Trga revolucije, Kardeljeve ceste, Ulice heroja Šaranoviča, Ulice heroja Šercerja, Leninovega trga, Gorkega ulice, Engelsove ceste, Car Lazarjeve ulice ter številnih drugih, ki nosijo imena partizanskih enot, nekdanjih revolucionarjev in drugih oseb, zaslužnih za »novi komunistični družbeni red«.

Velenje so okupirali s komunističnimi spomeniki. Na glavnem trgu imajo poleg ogromnega Broza še tega z veliko rdečo zvezdo, simbolom komunističnega nasilja. FOTO: Ivo Žajdela

Zločinec Boris Kidrič čez vse

Nekaj nespornih partizanskih imen bi lahko tudi ostalo, vendar ne bi bilo primerno, da glavna mariborska ulica še naprej nosi ime partizanska, saj so partizani maja in junija 1945 Maribor tako rekoč zdesetkali (ubili ali izselili številne Mariborčane, druge pa ustrahovali). Če že, naj se s tem imenom poimenuje kakšna ulica zunaj mestnega središča. Na primer Kidričeva.

Boris Kidrič je tudi na Štajerskem poseben problem. Ne le da pomembnejše ulice večine večjih krajev še vedno nosijo ime tega človeka, ki je bil eden najbolj zaslužnih za izvedbo neizmerno nasilne komunistične revolucije in za zmago komunističnega režima na Slovenskem, po njem se imenuje celo kraj Kidričevo.

Kidričeve ulice imajo tudi v Novi Gorici, Ajdovščini, Sežani, Ilirski Bistrici, Postojni, Piranu, Kopru, Logatcu, Žalcu, Velenju, Slovenj Gradcu, Celju, Krškem, Sevnici, Litiji, Kočevju, Črnomlju, Škofji Loki, Kranju, na Jesenicah, Bledu in drugod.

Boris Kidrič je bil poleg Edvarda Kardelja drugi mož komunistične revolucije na Slovenskem. S Kardeljem je vodil genocid. Slovenci ga zaradi revolucije (genocida) še danes slavijo.

Velenje so v času komunistične diktature imenovali Titovo Velenje, po vele zločincu Josipu Brozu - Titu. Njegov velikanski kip še 33 let po demokratizaciji kraljuje sredi Velenja. Naj se ve, kdo vodi Velenje. FOTO: Ivo Žajdela

Gospodar Velenja je zločinec Tito

Tudi v Velenju, ki se je do začetka devetdesetih let imenovalo po komunističnem diktatorju Josipu Brozu - Titu, neka­terih najhujših primerov imen ulic niso hoteli spremeniti. Po letu 1990 se je nekaj časa vlekla razprava, da bi Titov trg preimenovali (na primer v Trg kulture, pojavljal pa se je tudi predlog Pikin trg). Takrat si je celo izvršni svet prisvojil pristojnosti skupščine in sprejel sklep, da se ime Titovega trga ne bo spremenilo. Vendar povsem brez skupščine vseeno ni šlo. Njen predsednik Pankrac Semečnik je izvršnemu svetu pred odločanjem poslal pismo, v katerem je zapisal, da bi bilo preimenovanje velenjskega glavnega trga preuranjeno. Velenjski IS je tudi sklenil, naj se s preimenovanjem ukvarjajo po izoblikovanju nove občine. Po petih letih je prišel na vrsto torej novi velenjski mestni svet, saj na tapeti (bolje pod preprogo) ni bil le Titov trg, ampak tudi Augustinčićev kolos s Titovo mrko podobo, poleg tega pa še Kardeljev trg, Splitska ulica in nekatera druga imena.

Kako vroče so nekateri Velenjčani branili svojega Tita, kažejo njihovi argumenti. Poudarjali so, da so za Titov spomenik dajali sobotni »šiht«, lovci pa naj bi bili celo zagrozili, da bodo ljubljeni kip zastražili in obstrelili vsakogar, ki bi se mu drznil približati ter ga zamajati. Zaradi takšnega ozračja se niti občinski poslanci pri odločanju o tej temi niso upali dvigovati rok. Nič čudnega, saj so bili »informirani«, naj bi se za preimenovanje Titovega trga na referendumu zavzel le en stanovalec.

Murska Sobota. Spomenik osvoboditeljem? Kaj pa so osvobodili?! Rusko-sovjetskim posiljevalcem. FOTO: Ivo Žajdela

Tito ja, Maister ne

V Laškem so šele sredi 90. let pripravili odlok o preimenovanju nekaterih ulic. Titova bi po njem postala Trubarjeva, ulica Borisa Kraigherja Mestna, Trg 2. julija pa Trg svobode.

Tudi na Jesenicah so odlok pripravili v istem času. Pot ilegalcev bi po njem postala Sončna pot. To pa je tudi vse. Člani izvršnega sveta namreč niso bili navdušeni, da bi se preimenovala tudi Cesta maršala Tita (osrednja jeseniška ulica) v Gosposvetsko (ali morda Alpsko ali Karavanško, kot je predlagala komisija za standardizacijo zemljepisnih imen). Tudi na javni razpravi so podprli večinsko mnenje, naj maršal Tito ostane. Podprli so le predlog, da se del Titove poimenuje po Rudolfu Maistru. Res lepa simbolika. Jeseničanov pa ne moti niti Cesta revolucije in več ulic z imeni revolucionarjev.

Nekoliko uspešnejši so bili v Škofji Loki. Tam jim je leta 1994 le uspelo preimenovati Titov trg v Kapucinskega (po bližnjem leta 1701 ustanovljenem kapucinskem samostanu). Tudi Jegorovo predmestje se od takrat ne imenuje več tako (po komunistu Petru Kavčiču - Jegorovu), ampak Studenec. Ostala pa jim je Kidričeva cesta.

Sovjetski in jugoslovanski komunistični vojščak na spomeniku v Murski Soboti. Koga stražita? Pamet, ki časti zločin.
FOTO: Ivo Žajdela

Šole kot ideološke trdnjave

Temu, da so imeli v Lazah v logaški občini leta 1994 majhno afero z odstranitvijo table s pročelja tamkajšnje osnovne šole z napisom »Partizanski kurirji«, se ne čudim. Ob logaški osnovni šoli so namreč še leta 1993 otroke posiljevali s kipom komunističnega »misleca« in »teoretika«, največjega zločinca v zgodovini Slovencev, Edvarda Kardelja. Kasneje so ga le odstranili. Partizanski kurirji in Kardelj so res lepo spadali v Logatec, kjer je bila leta 1945 znana Korenčanova klavnica in kjer je »izginilo« veliko moških iz okoliških krajev. Seveda so jih umorili in zakopali neznano kje.

Probleme s Titovim trgom so imeli tudi v Vipavi. Krajevni oblastniki dolgo niso hoteli nič slišati o preimenovanju, potem pa so nezadovoljnežem le dejali, da je preimenovanje stvar »širše družbene skupnosti«.

Vzorno so problem rešili v Novem mestu. Leta 1994 so v mali dvorani Dolenjskega muzeja pripravili razstavo z naslovom Novomeške ulice. Posebna projektna skupina je ob razstavi izdala publikacijo o zgodovini novomeških ulic. Pri tem so brez večjega vznemirjenja romala v zgodovinsko ropotarnico imena, kot so Partizanska cesta, Cesta komandanta Staneta /Franc Rozman - Stane/, Zagrebška cesta in še kakšna.

Komunistični vojščak na spomeniku v Murski Soboti. Z njim branijo vrednote NOB – to je vrednote zločinov.
FOTO: Ivo Žajdela

Spomenik posiljevalcem

V Murski Soboti imajo v parku velik spomenik v spomin sovjetskim vojakom, osvoboditeljem Prekmurja. »Spomenik simbolično kaže bratsko povezanost rdečearmejca s Titovim borcem. Na pročelju spomenika stojita lika sovjetskega in jugoslovanskega vojaka v bojni opremi, z brzostrelkama, pripravljenima za strel. Kipa sta izdelana v normalni velikosti in izražata vse značilnosti armad, ki jima pripadata: na obrazu sovjetskega vojaka je izraz globoke discipline, jeklene volje, srd do sovražnika in mladostni zagon. Njegova obleka je obleka bojevnika, ki pripada veliki, zmagoviti armadi. Vojak jugoslovanske armade je partizan. Trd je izraz njegovega obraza, njegove črte nosijo trpkost in bolečino, zdi se, kakor da bi mu mišice na licih drhtele, stisnjene trepalnice pa pripuščajo pogled v oči, v katerih je neizmerna vera v zmago, neizmerna vera v pravičnost boja. Titov vojak je oblečen po partizansko: ovratnik si je zavihal, da mu strupen mraz ne liže kože po hrbtu, na tesnem suknjiču manjkajo gumbi, kapa je ponošena, toda ima brzostrelko, ki si jo je moral priboriti z golimi rokami, zato jo krčevito stiska v dlani. Na obelisku, ki se dviga visoko nad podstavkom, katerega zaključek je izdelan po vzorcu kremeljske trdnjave, se blešči zlato odlikovanje s Sta­linovo sliko.« Tako so zapisali 14. avgusta 1945 v Ljudski pravici po odkritju spomenika.

Sobočanci so razmišljali, da bi spomenik revolucionarjev in rusko-sovjetskih posiljevalcev odstranili, vendar se je oglasila (kot je v podobnih situacijah že običaj) »stroka« in poudarila, da je spomenik spomeniško zavarovan in »da jim še na misel ne pride odstranitev«.

27. oktobra 1994 je koprska skupščina sprejela salomonsko rešitev: Trg revolucije se preimenuje v Trg Brolo, Titov trg pa ostane. FOTO: Ivo Žajdela

V Kopru Tito po Titu – še naprej ponosni na vele zločinca

Najdlje so pri ohranjanju simbolov iz časa komunizma šli v Kopru. Polemika o preimenovanju ali ohranitvi imena tamkajšnjega osrednjega mestnega trga, ki se seveda imenuje Titov trg, in Trga revolucije, je bila med vsemi slovenskimi kraji prav v Kopru najburnejša, branjenje simbolov iz nasilne preteklosti pa najbolj krčevito. Člani sveta krajevne skupnosti Koper-center so se 25. novembra 1993 odločili za javno razpravo. Nekaj mesecev pred tem so trdili, da je preimenovanje v koprskem mestnem jedru »kompleksna zadeva«, o kateri bi se morali najprej izreči »strokovnjaki«, šele nato meščani. Odločitvi je verjetno botroval predlog škofijskega ordinariata, ki je 4. novembra 1993 predlagal preimenovanje Titovega trga v Trg pri stolnici in Trga revolucije v Nazarijev trg. Krajevna skupnost je ob tem morala pohiteti in za Titov trg predlagala ime Mestni trg, za Trg revolucije pa so predlagali, da se tudi uradno imenuje tako, kot mu pravijo domačini, Brolo.

Javna razprava se je iztekla na dan državnosti 26. decembra 1993. Glede preimenovanja Trga revolucije v Trg Brolo je bila večina prebivalcev, pri Titovem trgu pa se je zapletlo. Na svet krajevne skupnosti je namreč tik pred koncem javne razprave kot edini prispel predlog borcev. Ti so predlagali, da Titov trg ostane, in tako je tudi bilo.

Oktobra 1994 so izvedli anketo: od 820 po telefonu vprašanih prebivalcev Kopra se jih je 57 odstotkov izreklo proti preimenovanju Titovega trga. Takrat pa se je pojavil še en predlog za novo ime trga – Trg vojskovodje Tita. 27. oktobra 1994 je koprska skupščina sprejela salomonsko rešitev: Trg revolucije se preimenuje v Trg Brolo, Titov trg pa ostane.

Konec