Maja letos sem se leto po moževi smrti vključila v trimesečni program za žalujoče, ki ga nekajkrat na leto organizira Ignacijev dom v Ljubljani. Vodi ga p. Ivan Platovnjak. Na šestih srečanjih po dve uri, v katerih je lahko največ pet oseb, smo žalujoči našli varno okolje, spoštljivo in čuteče poslušanje, prostor za svojo zgodbo bolečine in ljubezni, ki smo jo doživeli ob umrli ljubljeni osebi. Navodila smo dobivali v obliki vprašanj, ki so nas vodila skozi čas življenja s pokojnim, okoliščine smrti in pogreba ter življenje po izgubi. Bila so nam v veliko pomoč pri reševanju stisk. S pisanjem zgodbe o odnosu, ki se je s smrtjo spremenil, smo ozavestili bolečino, spoznavali globino čutenja in jo tako lahko preoblikovali v lep spomin, ki bo trajal do konca našega življenja. Voditelj se je naslonil na knjigo Patricka O’Malleya Kako sprejeti žalovanje. Ker smo bili iz zelo oddaljenih krajev, smo imeli srečanja prek spleta.